Otrok noče spati sam v sobi

Sin(5 let) noče spati sam v otroški sobi. Prvo je spal z nama v spalnici, nato je sobo delil s starejšo sestro, zdaj pa ima dober mesec svojo sobo, sestra pa je dobila svojo. V tem prostoru je v času, ko je z njim spala še sestra, videl duha, kar ga je zelo prestrašilo. Ne pomaga, da ga kdo uspava, prav paničen postane, če se zbudi sredi noči sam. Poskusili smo že z glasbo in lučko, brez uspeha. Mirno spi le pri nama v spalnici ali pa če ati spi z njim v otroški sobi. To ni dolgotrajna rešitev. Ima kdo idejo, kako to rešiti? Naj dodam še, da ležita njegova otroška soba in najina spalnica nasproti in da smo oddaljeni zgolj nekaj metrov. Imamo še mlajšega otroka, ki bo čez leto ali dve spal z njim v njegovi sobi, trenutno je pa še z nama v spalnici.

Saj je še mali. Moja hči je tudi pri desetih večkrat prikorakala k nama v posteljo. Saj se ni nalašč zbudila in sredi noči hodila samo zato, da bi spala pri naju. Meni je bilo v otroštvu tudi neprijetno sami spati. Pa nisem nikoli videla duha. Ne predstavljam si, kaj bi šele bulo, če bi ga.

Vzemi ga k sebi, če to potrebuje.

Tako je.

Nikar ga ne spravljajte še bolj v stisko.Če ga je strah, ga je strah.

Naj spi pri vama v spalnici.

Čez l leto , ko bo šel mlajši spat v skupno sobo, bosta spala skupaj in problem bo rešen.

Enako je bilo pri nas.Ko je šel mlajši bratec spat v drugo sobo, se mu je starejši z veseljem pridružil.Prej so bile pa same težave.

Noben predšolski otrok ne spi rad sam v sobi.

In to je tako čisto povsod.Že doooolga leta!

Sama sem bila taka v otroštvu – to je grozljiv strah, cele noči sem se zbujala od strahu parkrat na uro, spanje je zaradi strahu rahlo. V temi iz senc vidiš čudne obrise, pošasti. Že sama pot do spalnice staršev je strašljiva, cel podvig je iti na stranišče. Svojih otrok nisem silila, da bi spali sami.

Premisli, če bi ponoči še vedno lahko spal skupaj s sestrico?

Naj ti opiše duha. Čisto možno, da je res kaj videl, za kar pa obstaja logična razlaga. Jaz sem ga tudi nekje pri teh letih, pa se je izkazalo, da je bila optična prevara zaradi gledanja v luč.. ko se je ugasnila, je bila pa sveta packa povsod.

Jaz mislim, da je v tej starosti grozno spat sam v sobi. Na splošno se mi zdi, da prehitro silimo v to “svojo” sobo. Ta potreba se, vsaj kolikor vidim pri svojih otrokih, pojavi šele tam po 10. letu. Prej pa so več kot srečni, da so lahko po dva v eni sobi. Pri nas so bili celo trije, ker je bila res velika soba in smo jo malo “pregradili z omaricami” v več predelkov.

Skratka… jaz nisem nikoli silila otroke, da bi spali sami. Ko so bili majhni, so spali itak pri nama, tam do 2-3 leta običajno. Potem pa so sorojenci skupaj spali. In ravno imam 5 letnika doma, ki ima zadnje mesece zelo žive sanje, pa o nekih kačah, čarovnicah, zmajih, in seveda ga je strah ko se sredi noči zbudi. Pa pride sredi noči ali k sestri, ali pa k nama. Povsem normalno. Prej ali slej pa bo to obdobje minilo. Pri vsakem običajnem razvoju otroka mine. Tam po 7. letu praviloma res ne prihajajo več.

Zdrži torej še malo. Jaz bi dala tiste medle lučke v vtičnice, ki ravno toliko razsvetlijo tla, da vidiš, kje hodiš – daš eno v sobo, eno v hodnik in eno v vajino spalnico. Toliko, da se orientira in ve, kje iti sredi noči. Pa da ni čista tema. Ko bo najmlajši dovolj zrel, pa bosta skupaj bistveno lažje skupaj in bo tudi za vaju kot starša lažje..

Pa saj mu ni treba spati v svoji sobi, če noče! Če se sestrica strinja, lahko spi pri njej, ali pa pri vama. Najprej se pogovorita s sestrico, če bi ji bilo to v redu, potem pa še s 5-letnikom, ali bo spal pri sestrici ali pri vama. V njegovi sobi pa bodite veliko vsi skupaj čez dan, da se je navadi in se bo tam začel počutiti udobno in varno. Morda mu namestite tudi kakšno lučko ali kaj drugega, kar preganja duhove, predvsem pa pustite času čas – še prehitro bo z veseljem spal v svoji sobi in tam za zaprtimi vrati preživljal ves prosti čas.

Pri nas je tavečji prišel vasako noč okoli 1:00 k nama spat – nikoli ga niso naganjali – je imel pojšter in odejo na sredini in naju ni niti zbudil, tako tiho je prišel.

Potem smo dobili dojenčka in nismo mogli bit več 4je v isti postelji.

Sredi noči je tavečjo prišel k nama, tamali pa se je zbudil in hotel jest. Sva šla s tamalim v otroško sobo, tam sva se spravila v posteljo, sem ga podojila in sva potem preostanek noči spala kar tam skupaj s tamalim. S tavečjim pa je spal ata.

Imamo v spalnici 180×200 posteljo, v otroških pa 120×200.

tudi jaz ne hočem sam spati v sobi. Pa sem že velik otrok.