Otrok mi je antipatičen
Anonimno 2659, 05.08.2025 ob 00:16
A je komu še kdaj otrok tako antipatičen, da se kar sam sebi zdiš zmešan? Resno sprašujem. V mojem lajfu obstaja ena mini oseba, ki mi noro para živce. Gre za mojo nečakinjo po moževi strani, stara je pod pet let in jaz je enostavno ne zmorem prenašat. Že njen faco ko jo vidim mi gre vse narobe, nekaj v njenem izrazu me odbija na polno, obnašanje je razvajeno in ko jo iz vljudnosti kaj vprašam, me gleda kot da me ni. Ful mam rada otroke, vedno sem bila tista zaščitniška, vedno se mi zdi da je v vsakem otroku nekaj čarobnega, ampak pri njej čutim čisto kontra. Vse me moti, njen ton, njeno dretje, celo hoja. In ja, počutim se krivo, ker mi je jasno da ni nič kriva, ampak moje telo in glava rečeta ne. Včasih me stisne taka jeza, da bi jo najraje nahrulila, pa vem da ne smem in si tega seveda ne bi nikoli dovolila. Ampak čustva so realna in ne vem od kje prihajajo. Ne morem si razložit zakaj se mi gabi njen obraz, zakaj ob omembi njenega imena dobim tisti cringe občutek, zakaj me v sekundi preplavi nek mini val sovraštva. Je možno da me spominja na nekaj kar sem potlačila ali mi samo pritiska na neke nezavedne gumbe? Res me skrbi, ker ne sovražim ljudi kar tako, še manj pa otroke. Ampak pri njej čutim čist organski odpor in ne vem kaj naj s tem. Samo upam da me mine in da je čim manj v moji bližini, ker me pošteno meša.
Svoje otroke/otroka imaš? In ce,je deklica?
guruguru459, 05.08.2025 ob 18:27
jst tud verjamem v reinkarnacijo , torej ta punčka bo še dala vetra , ima poslanstvo na planeti ,…avtorci pa , da se ne boš vpletala v to…če hočeš mir v lajfu …
Ni treba verjeti v reinkarnacijo. Ze nekaj znanja o genetiki pove, da se ljudje ne rodimo kot tabule rase.
Ja no in kaj potem, če ti je antipatična. Vsi nam ne morejo biti všeč. Se najdejo tudi taki otroci, ki jih enostavno ne moreš prebavljat. Od prijateljjce drugi otrok, katastrofa, skoz skače, tepe, ni na miru niti sekundice, zaigrat se ne zmore nič sam, če ga pogledaš te brcne, ja sej vem, moten je v glavo, pa v vrtcu vse otroke tepe, mora skoz v vrtec na sestanke. Najhujsa groza, ko pridejo na obisk, na R.D. otrok, ojoj, poliva sok, brca v zid, maže stene, si nabaše hrano v usta in pol pluva…star je že skoraj 5 let, joj vsi se skoz z njim ubadamo. To je groza od otroka, tud prijat. že obupuje nad njim
Tvoje občutenje je povsem človeško. Nismo si vsi ljudje simpatični in tudi vsi otroci niso nedolžni cukrčki. Zelo verjetno te spominja na nekoga, ki ti je povzročil neko travmo, kar si potlačila v podzavest. Manjša, a ne nemogoča, možnost se mi zdi karmični vzrok. Lahko pa otrok sam po sebi oddaja slabo energijo. Čim manj stikov imej z njo in nikar si ne očitaj, kar čutiš. Prav je tudi, da si dala to iz sebe.
Ja spominja te na to da nisi dovolj dobra, ignoriranje je ena izmed najbolj bolecih izkusenj za clovesko psiho. Na energijski ravni cuti da si sibka in da reagiras v sebi tudi ce ne pokazes. Sigurno ji manjka obcutek sprejetosti meje in globok obcutek varnosti. Vsak otrok ki se tako obnasa v sebi trpi. Probaj razumeti da so nekje na poti falil z vzgojo in zdaj terorizira tiste ki jih lahko. To ni nic osebnega, razumi da je otrok. Pri teh letih zivi napol v realnosti in na pol v domisljiji.Prav je da imas obcutek krivde ker nimas k pravilni osebi naravnanih potlacenih custev, ampak bos mogla raziskat kaj ti v resnici vzbudi ta otroska nesramnost in iskrenost. Otroci zivijo v sedanjosti ti pa ocitno v preteklosti drugace ti en otrok enostavno ne bi tako mocno razburkal zivcnega sistema. Ko jo zagledas si rec boga puncka trpi ne bom je se dodatno prizadela, naj pocne kar hoce ni moja odgovornost.
Ja no in kaj potem, če ti je antipatična. Vsi nam ne morejo biti všeč. Se najdejo tudi taki otroci, ki jih enostavno ne moreš prebavljat. Od prijateljjce drugi otrok, katastrofa, skoz skače, tepe, ni na miru niti sekundice, zaigrat se ne zmore nič sam, če ga pogledaš te brcne, ja sej vem, moten je v glavo, pa v vrtcu vse otroke tepe, mora skoz v vrtec na sestanke. Najhujsa groza, ko pridejo na obisk, na R.D. otrok, ojoj, poliva sok, brca v zid, maže stene, si nabaše hrano v usta in pol pluva…star je že skoraj 5 let, joj vsi se skoz z njim ubadamo. To je groza od otroka, tud prijat. že obupuje nad njim
Ce veste, kako se prijateljicin otrok obnasa na rojstnih dnevih, zakaj ga povabite? S tem tudi prijateljici sporocas, da njen otrok pri vas lahko pocne, kar zeli. Ona kot mama bo zadnja opazila slabosti svojega otroka, obicajno se to zgodi, ko je ze prepozno. In ker njenega otroka sprejemate kljub njegovemu neprimernemu obnasanju, se ji ne zdi potrebno, da je otrokovo obnasanje potrebno popraviti, ker sama ocitno nima nobenih standardov, kaj je sprejemljivo obnasanje in kaj ni. Ona otroka v bistvu zanemarja, in vi to sprejemate kot normalno.
bioenergetičarka, terapevtka, ki vidi auro človeka.,..tudi napisala knjigo – Ujeti v prepričanja / Nataša Pergar/…pravi, da do sedmega leta se vpija …mogoče to deklico pogleda čisto slučajno kakšen bioenergetik , kako je z dekličino energetsko auro …verjamem pa , da ti to kar je trenutno še neopisljivo-čutiš na nekih sferah. ker ljudje smo vendarle energetska bitja. recimo, vsaka bolezen ima svojo vibracijo, ki jo bioenergetiki vidijo v barvah. v mentalnem, čustvenem, eteričnem telesu…/ teozofija, ezoterika …/ , tudi razvito tretje oko…itd. tako, da ni za zanemarit kar občutiš ob deklici. najboljše je pa , da se ne vpletaš – nevtralnost in mogoče se , ko bo malo starejša kaj izkristalizira ali bo v dobro ali v slabo , bo čas pokazal. ko je učenec pripravljen pride učitelj.
Delam z otroki. Ta poklic sem izbrala z veseljem in nikoli mi ni bilo težko z njimi. Male radosti sobivanja z njimi so mi dajale zagon. Je pa v zadnjem času res vse več takšnih, da me zmrazi ob njih. Grobi pogledi, nedojemljivi za empatijo, škodoželjni. Da ne rečem še kaj hujšega. Pa so od nekaterih starši prav luštni, tople osebe.
No, saj…hvala, da si potrdila , katera in kateri delate vsakodnevno z otroci…kako je v reali in da ni tako vse oh in sploh z njimi. Kot tu nekatere aplavdirajo, kako so sončki idealni. Pa , da ne bo spet pomote , imam opravka z šolajočimi mladostniki in ne govorim kar poprek. So deviacije in so opazne že pri malčkih v vrtcih. Kot pravi gospa Leonida Zalokar je pa na starših, ko se jim predoči opažanja . Nekateri zavračajo , se ne zmorejo soočat , da njihov malček ima težave …Itd. A veste , tisto -se pomete pod preprogo – je poznano anede…Avtorici pa -naj poskuša v redkih stikih delovati spodbudno, empatično in sočutno, vendar do meje katero sama ve določat. Čas pa bo pokazal smeri.
Veš, kako dragoceno je, da to sploh ozavestiš, ubesediš in raziskuješ? Ja, to se dogaja tudi meni. Pri kakšnem odraslem, otroku, ni važno. Za cel preplet različnih dejavnikov gre. Nič ni narobe s tabo. V bistvu si lahko ponosna nase, da koplješ globlje po sebi in se učiš. O sebi in o drugih. Potem pa vidiš, kaj se izcimi iz tega. Kolikor nam je nek odnos pomembne, toliko vložimo vanj. Ni potrebno, da se izčrpaš v premlevanju. Kdaj lahko nekoga, pa naj bo to otrok (ki ima svoje starše in ni naša direktna odgovornost) ali odrasli, pustimo na distanci in smo do njega samo korektni in neškodoželjni. Spustimo misel na globlji odnos. Morda se takrat začnemo sproščati in nas ta oseba naenkrat več ne moti in ne zaposluje naših misli.
Tisti, ki vehementno postavljate diagnoze: ali se po tem počutite dolgoročno srečnejši, občutite notranji mir? Ali gre samo za trenuten občutek zmagoslavja, večvrednosti? Kot kadar gre nekdo v impulzivni nakup in se za trenutek počuti, kot da stoji na vrhu sveta, ko ta evforija spusti, pa je spet prazen, nejevoljen, zagrenjen? In ponavlja vajo v nedogled. Notranji mir, po katerem tako hlepi, pa kar uhaja iz rok.
joj ja. Pri meni enako, le da sta dve. 6 in 4. Popolnoma nevzgojeni, bolestno željni pozornosti, res sta pa starša zelo pasivna.
Ko jo že hočeš vsaj malo ignorirat, postane tako glasna, da hočeš nočeš spet ona govori. In seveda obe naenkrat, ena čez drugo. K sreči ne pridejo velikokrat, je z najinimi prevelika razlika v letih. Tiste rojstne dneve pač malo potrpiš že zavoljo miru. Se pa tudi drugi pritožujejo čez njiju.
V eni knjigi o vzgoji sem brala, da je, ce necesa pri otroku ne prenesemo, to lahko povezano z neko našo travmo iz otrostva. Primer je bil dan, ce recimo kot otrok nismo smeli jokati ali nas ni nihce tolazil, se lahko zgodi, da ne prenesemo otroskega joka oz. nam gre grozno na zivce, ko slišimo cmerjenje. Nekaj v tem smislu. Mislim, da je naslov knjige KNjiga, za katero si zelite, da bi jo prebrali vasi starsi. Lahko kako tako vzamete v roke, morda se vam kaj razkasni, zakaj imate tako hudo reakcijo.
Danes je itak vse travma iz otrostva, ce ni to, je pa avtizem ali ADHD ali kaj podobnega. Vsi taki pisci tulijo v isti rog, ker to pac danes prinasa denar. Ne obvladajo podrocja, o katerem pisejo, se manj so naredili kaksno neodvisno raziskavo. Saj jim ni treba, ker lahko prezvecijo druge podobne knjige in naredijo obnovo 2 ali 3 podobnih knjig in jih predstavijo kot znanost in se s promocijsko pomocjo svoje zalozbe pozicionirajo kot eksperti, narod jim pa vse sveto verjame, ker nihce vec ne bere knjig kriticno, razumsko, ker se nihce vec ne vprasa po logiki napisanega in ker nihce vec ne vlece paralel iz predmetov, ki so se jih ucili v srednji soli in delno tudi na faksu. Bolj komot vse napisano sprejeti kot sveto resnico. Poleg tega avtorica poleg deklicine razvajenosti opisuje predvsem, da med njima ni kemije, otrokova razvajenost je samo pika na i. In koncno, zakaj lahko cutimo antipatijo do dolocenih odraslih, do dolocenih otrok pa ne? Kemija se ne zacne sele, ko nekdo doseze starost 20 let.
Forum je zaprt za komentiranje.