Otrok mi je antipatičen
A je komu še kdaj otrok tako antipatičen, da se kar sam sebi zdiš zmešan? Resno sprašujem. V mojem lajfu obstaja ena mini oseba, ki mi noro para živce. Gre za mojo nečakinjo po moževi strani, stara je pod pet let in jaz je enostavno ne zmorem prenašat. Že njen faco ko jo vidim mi gre vse narobe, nekaj v njenem izrazu me odbija na polno, obnašanje je razvajeno in ko jo iz vljudnosti kaj vprašam, me gleda kot da me ni. Ful mam rada otroke, vedno sem bila tista zaščitniška, vedno se mi zdi da je v vsakem otroku nekaj čarobnega, ampak pri njej čutim čisto kontra. Vse me moti, njen ton, njeno dretje, celo hoja. In ja, počutim se krivo, ker mi je jasno da ni nič kriva, ampak moje telo in glava rečeta ne. Včasih me stisne taka jeza, da bi jo najraje nahrulila, pa vem da ne smem in si tega seveda ne bi nikoli dovolila. Ampak čustva so realna in ne vem od kje prihajajo. Ne morem si razložit zakaj se mi gabi njen obraz, zakaj ob omembi njenega imena dobim tisti cringe občutek, zakaj me v sekundi preplavi nek mini val sovraštva. Je možno da me spominja na nekaj kar sem potlačila ali mi samo pritiska na neke nezavedne gumbe? Res me skrbi, ker ne sovražim ljudi kar tako, še manj pa otroke. Ampak pri njej čutim čist organski odpor in ne vem kaj naj s tem. Samo upam da me mine in da je čim manj v moji bližini, ker me pošteno meša.
Anonimno 2659, 05.08.2025 ob 00:16
A je komu še kdaj otrok tako antipatičen, da se kar sam sebi zdiš zmešan? Resno sprašujem. V mojem lajfu obstaja ena mini oseba, ki mi noro para živce. Gre za mojo nečakinjo po moževi strani, stara je pod pet let in jaz je enostavno ne zmorem prenašat. Že njen faco ko jo vidim mi gre vse narobe, nekaj v njenem izrazu me odbija na polno, obnašanje je razvajeno in ko jo iz vljudnosti kaj vprašam, me gleda kot da me ni. Ful mam rada otroke, vedno sem bila tista zaščitniška, vedno se mi zdi da je v vsakem otroku nekaj čarobnega, ampak pri njej čutim čisto kontra. Vse me moti, njen ton, njeno dretje, celo hoja. In ja, počutim se krivo, ker mi je jasno da ni nič kriva, ampak moje telo in glava rečeta ne. Včasih me stisne taka jeza, da bi jo najraje nahrulila, pa vem da ne smem in si tega seveda ne bi nikoli dovolila. Ampak čustva so realna in ne vem od kje prihajajo. Ne morem si razložit zakaj se mi gabi njen obraz, zakaj ob omembi njenega imena dobim tisti cringe občutek, zakaj me v sekundi preplavi nek mini val sovraštva. Je možno da me spominja na nekaj kar sem potlačila ali mi samo pritiska na neke nezavedne gumbe? Res me skrbi, ker ne sovražim ljudi kar tako, še manj pa otroke. Ampak pri njej čutim čist organski odpor in ne vem kaj naj s tem. Samo upam da me mine in da je čim manj v moji bližini, ker me pošteno meša.
Nevarna si. Imaš morda shizofrenijo?
antipaticnost, 05.08.2025 ob 02:24
Nevarna si. Imaš morda shizofrenijo?
Do vecine ljudi smo nevtralni, do nekaterih cutmo izredno privlacnost, do posameznikov pa odpor. Ce je med ljudmi kemija, abstaja tudi anipatija. Ce ti ne cutis celega spektra custev, se vprasaj, kaj je narobe s tabo.
V uvodnem postu je razbrat več od tega. Zagotovo gre za duševno motnjo.
In zakaj mislite, da en otrok ne bi mogel biti slab?
Ali mislite, da se vsi patološki morilci, lažnivci, pokvarjenci, mučitelji živali in drugih otrok rodijo brezmadežni in jih potem “pokvari kruti svet” ?
Kakšna utopija.
Nekdo se pač že rodi slab in morda je tvoja nečakinja ena takih.
Od kod le toliko slabih ljudi, o katerih pišete tu gor? Hja, rodili so se taki, pač.
Avtorica, je zoprno,ker sta v sorodu, ampak, ja, delaj na tem, da imata čim manj stikov. Ne gre drugače.
Bissk, 05.08.2025 ob 05:15
Jaz pa razumem. Tudi meni nečak antipatičen od malega. Smo se trudili vzpostaviti odnos in se je izkazal za razdiralnega, uničevalca in manipulativnega lenuha. Zdaj je źe odrasel, nimamo stikov.
Saj je možno, tudi meni sta šli dve dvojčici grozno na živce, sanjalo se mi je, da sem eni nekaj grdega rekla in se je cmerila in da se mi je fajn zdelo. Ko sem se pa zbudila pa grozen občutek krivde, ne znam opisat. Nikoli ne bi bila taka do otroka, rabiš pa res veliko energije, da pa nisi do njega po nepotrebno nesramen, krivičen. Ti dve tamali sta bili čez pol leta krasni deklici in ju imam zelo rada. Bili sta pa prej res udreni, tečni. Ampak vsak otrok je žrtev staršev, svojih prednikiv na splošno. Človeško je, da ti gre na živce, če pa že imaš stik, se pa potrudi, da se bo otrok počutil sprejet, varen. Resno, otrok je. Kdo ve kaj se v njegovem malem svetu dogaja, da je tak. Sigurno mu ni lahko. Ker prijetni so otroci, ki imajo s starši zdrav odnos, jaz sem opazila, da sicer tudi kdaj nekatere deklice, ki jim ni lahko doma.
Pa če je otrok nadležen npr., mu imaš tudi pravico na spoštljiv način postaviti meje, hkrati si pa prijazen.
Čuj kaj te vem. Sorisnik iste star ko jaz se spravlhav nadme od malega. Nikdar ga niso zato kaznovali. Ko je odrasel mi je kazal koorac in da bi me. Grozil, da me bo našel in pretepel v zadevi kjer sem bila že žrtev, recimo da ti sorodnik ukrade avto in potem ti drugi grozi, da če tatu kaj narediš, da te bo pretepel. Mamo je ven metal iz družinske hiše in da jaz ne stopim več tja itd. Se ti zdijo projekcije bolj verjetne ali hudičev pamž? Ne vsi so revčki in dobri ko kruh. Jebite se vai in da vas žerjavica spajsa na polno.
No, že po vrtcih , po skupinah, ko jih bolje pogledate…ja, nekateri pridejo z neko čudno energijo, frekvenco in vibracijo…pota duš, stare duše, družinska karma, karma…ni z otroci vse hepi, hepi , na te otroke se gleda preveč čustveno, češ to pa tisto…ampak nekateri so zlobni, itd, itd…ne moreš tega zanikati in se kasneje izkaže za pravilno.
Avtorici pa -čim manj stikov, samo tisto nujno srečevanje. Po moževi strani…–je to otrok njegove sestre ali brata…Uganem, da od moževe sestre in njenega izbranega…od katerega je nečakinja podedovala te čudaške gene…, torej svakinja je izbrala zanič genetsko robo in potomci so pač rezultat.
Forum je zaprt za komentiranje.