Otroci na pogrebu

Sem v dilemi. Možu je umrla babica, pogreb je v sredo, ravno v tednu, ko je sin na taboru, ki se ga je veselil celo poletje. Star je 7 let. Naj ga vzamemo za en dan ven, da gre na pogreb (je na drugem koncu slo, tako da nam bo vzelo cel dan) ali ne? Ostali pravnuki vsi pridejo.

Definitivno ne, otrok 7 let je premajhen za na pogreb… Pusti ga na taborjenju.

Pusti otroka, naj uživa.

Na pogreb ga nebi vozila.

Tudi jaz sem tako mislila, a ko sem slišala, da pride vseh 7 pravnukov, od 1 do 10 let nisem več prepričana, če ne bo čudno (nespoštljivo) izpadlo. Mož nima mnenja, otroka pa ne bom obremenjevala z odločitvijo.

Se ti hecaš?

Naj otrok ostane na taboru, brez veze, da ga gre nekdo iskat in potem pelje nazaj, to je 4 ure, pa se vi ste verjetno vpeti v organizacijo pogreba.

Drugace nimam nic proti otrokom na pogrebih, to se cisto normalen del zivljenja kakor rojstvi, rojstni dan, poroka in podobni dogodki, eni pac veseli, eni zalostni.

Nič narobe, če gre na pogreb – prej kot se zaveda, da je življenje sestavljeno in veselih in tudi žalostnih dogodkov, bolje mu bo šlo v življenju. Mislim, da so otroci preveč zaviti v vate in ni nič narobe s tem, da se tega udeleži. V življenju je treba biti pripravljen na vse, tudi hujše dogodke, ki pa jih bo v prihodnosti vedno več.

Niti slučajno. Naj ostane na taboru

Absolutno se strinjam, ampak ne v tem primeru, ko je otrok na taboru na drugem koncu Slovenije.

Moj moz je bil na sluzbeni poti, ko mu je umrla babica, na katero je bil izjemno navezan. In kaj zdaj? Pac ni sel na pogreb, ceprav so bili vsi na pogrebu. Je sel potem na grob, ko se je vrnil.

Ne sprašuj tu. Vprašaj se, kaj bi želel otrok, kaj prababica, kaksen odnos sta imela ipd. Pogreb je slovo in je zato bolj pomemben za žive kot za mrtve. Tudi otrok potrebuje nekaj otipljivega, da lažje prenese izgubo. Tako razmisljam jaz, ki otroke vzgajam v smislu, da sta tako rojstvo kot smrt del življenja in v zvezi z obojim ni pri nas nobenih tabujev. Ti pa veš, kako je s tem pri vas.

Saj ni umrla mamicina babica, pusti ga, naj uživa:-(

Da sem jaz tvoj sin, te ne bi priznal za mamo, čim bi se izvedel, da si me prikrajšala za zadnje slovo od babice!

Ah daj, ne dramatičari! Kam bo pa babica šla iz groba?? Bo že počakala.

To, da bo neko drugo sorodstvo zvozilo na kup ves svoj nafuķ, pa kaže bolj na politiko kot kako žalost. Pač, računajo na razne dediščine in bogastvo in na ta način, s paradiranjem svojih sončkov, skušajo delati pritisk, češ da so oni upravičeni do več. Poznamo mi take “užaloščene mamice”, ki so doma že preračunale vsak kvadratni meter nepremičnin in preštele vsak cent na pokojničinem bančnem računu in vse delile s številom svojega zaroda.

Ni moževa mama, ampak babica, torej otrokova prababica.

če bi jaz bila ta mrtva babica bi želela da ostane na taboru.

Jaz sem nekoliko mlajšega peljala, ampak ni zdržal vse ceremonije, zato sem ga morala odpeljati v varstvo. Odvisno od otroka, ampak jaz bi ga pustila na taboru, pa bi ga kasneje odpeljala na grob.

Zelo odvisno je, kaksno vez je imel otrok s prababico. Pri nas ni bila prababica, temvec od tete moz, kijima je bil vedno nekaj posebnega in kjub temu, da je bil skoraj 2 leti v domu, da ga zaradi korone v drugem valu vec mesecev nista obiskala v domu, sta imela zeljo it na pogreb. Sama sta rekla, da gresta, sprasevala kdaj bo, da slucajno ne bi zamudila tega,sprasevala vse o pogrebu in precej tezkih vprasanj je padalo-sicer zivljenskih a vendar…glede na njun odnos in zeljo smo sli vsi za pogrebom, ceprav je zaradi korone potekal v najozjem krogu, smo stali 100m stran od vseh in poslusali in opazovali. Ko so vsi sli stran od groba, smo se sli poslovit se mi. Otroka stara 5 in 8. Vec kot ocitno sta potrebovala to. Poznala sta ga zdravega, poznala sta ga bolnega in nepokretnega, kadar se mu je poslabsalo sta sprasevala ce se bo lahko izboljsalo, nikoli jima nismo govorili pravljic, da bo spet v redu.  Z vsakim poslabsanjem, smo ju pred obiskom pripravili in jima povedali kaj lahko pricakujeta, tudi zato, da ne bi bila prevec sokirana.

Ce bi bil pa to samo ena oseba, ki sta ga videla mogoce 5x, ga nikoli ne bi omenjala, nosila risbic k njemu itd,potem pa otroka, zaradi tega ker se tako spodobi, iz tabora ne bi vzela za tisti dan. In ja, verjetno se boste spopadali s kaksnimi ocitki, a vi sami zase morate vedeti kaj in kako in da si kasneje odlocitev ne mecete naprej

Na taboru naj bo. Bi prababica gotovo enako rekla. V zmedi custev se bi lahko zgodilo, da se ne bi zelel vrniti na tabor ali da bi mu zaradi na horuk dneva, ta povzrocil travmo.

Po taboru bo dovolj casa za slovo od prababice in pogovor.

Vprašaj otroka, kaj si želi. Kaj drugi mislijo, ni tako pomembno, je pa pomembno, kaj misli tvoj otrok.

Ne, imamo za seboj zelo nepričakovano slabo izkušnjo, ko je bil naš otrok na pogrebu.

Ne gre se za to kaj bodo ljudje rekli. Ne oziraj se na to.

Razmisli kakšen odnos sta imela ta prababica in pravnuk. Če sta bila drug na drugega navezana, naj gre na pogreb. Če je skoraj ni poznal, potem ni potrebe.

Na veliko pogrebov gremo iz vljudnosti, ne ker smo imeli radi osebo. Če gre v tem primeru za tako reč, potem ni potrebe, da gre. Če sta bila pa rada skupaj, je pa po mojem kar nujno, da gre.

Pa ja, mnenje otroka je pomembno.