Osebne izkušnje z psihologi,…
prvič te berem in moram rečt : Svaka ti čast!!!
Vse kar si napisal je res in se strinjam s tabo. zelo se mi zdiš v redu in objektiven, nikar se ne pusti drugim.
Moram rečt da sem tudi sama bila pri nekaterih strokovnjakih tako psihologih kot psihiatrih. pa moram rečt da razen predpisovanja antidepresivov razlike nisem zaznala:)
res je da se nihče prav dobro ni poglobil vame in za nikogar ne morem rečt da mi je bil super, zadnje čase pa resno razmišljam da bi šla k Ruglju, saj po njegovem govorjenju se on res poglobi v človeka…
Pa še nekaj: psihologi imajo tudi zelo težak faks kot tudi sprejemajo le odličnjake.., tako da to je to..:)
LP
La Luna!
Če smem samo pokomentirati tvoj zadnji stavek (ker so me že na eni od tem obtožili, da hočem met vedno zadnjo besedo:)) Tko da: a smem pokomentirat?? 🙂 obljubim, da to ni zaradi tega- ker hočem met vedno zadnji besedo in bom vesel, če boš še ti za mano kaj napisala…:)
ok. napisala si: “….Je pa škoda, da nas je napredek pripeljal tako daleč, da potrebujemo take vrste pomoč!…”
To je vprašljivo. Po mojem so bili takšni in drugačni osebnostni problemi vedno prisotni. (samo poglej malo pesnike, kako so se sami sebi smilili……..) Je pa res, da pa ni bilo znanosti, ki bi se s tem ukvarjala. Prav tako so bila tudi bolezenska stanja, vendar so jih ponavadi obravnavali drugače (npr.: da je nekoga obsedel hudič, da je imbecil,……) Tko da: pomojem je težko govorit o tem, da je to novodobna bolezen…….je pa res, da se danes na to polaga veliko več pozornosti in se seveda tudi bolj primerno zdravijo takšna stanja. Se pa strinjam, da stres, ki ga doživljamo ljudje vsakodnevno ne pripomore k izboljšanju stanja!
Ker potemtakem bi bila tudi nevem….. pljučnica bolezen 1930-tih let…. ker so jo začeli šele takrat (uspešno) zdraviti. Pred tem pa: saj veš kdor se je zaradi tega stegnil, se je pač stegnil….. se ni nihče kaj veliko s tem obremenjeval….. Tko da: odkrivanje bolezenjskih stanj še ne pomeni nujno epidemije.
Z ostalim napisanim se pa strinjam…….
S spoštovanjem
Remedy
Hvala za pohvale!
Glede kvalitete strokovnjakov je pa tko…… ŽAL moram ugotoviti naslednje: če ima nekdo zagotovljeno plačo, potem jo bo dobival neglede na to, kako uspešen je pri svojem delu. In se mu bo prej ali slej začelo jebat za narod (paciente).
Če se pa nekdo mora potrudit za to, da bo še kdo prišel k njemu (privatni sektor – npr.: dr. Rugelj), potem se bo pa maksimalno potrudil.
……. ampak tudi pri pacientih je razlika: nekdo rabi tak pristop, da mu psihiater vedno “diha za vrat”, drugi pa rabi prostor, da lahko sam ugotovi in presodi svoj položaj. Tko da tukaj velja tisto, kar sem že velikokrat povedat: kakor komu paše.
Opomba: če nekdo rabi psihiatra, ki mu vedno stoji ob strani, še ne pomeni, da je ta oseba nesposobna za življenje!! (da me ne bo SPET kdo narobe razumel….), ampak pomeni, da se takšna oseba počuti bolj varno, če je nekdo ob njem. Na drugi strani je pa prva skupina ljudi o kateri smo govorili; ti se pa počutijo bolj varne, če so sami. –> kar se meni osebno zdi iz človekove socialno-komunikativne narave veliko bolj vprašljivo……
ok, dost morjenja……..:)
LP
Remedy
Remedy,
Da ne boš imel zadnje besede, z vsem, kar si napisal o psihologih in psihiatrih, se v glavnem strinjam. Lahko pa ti povem, da imam “čast” poblizu poznat tudi enega psihiatra in naj ti povem, da se medicinci med faksom naučijo zelo malo o psihiatriji. Imajo sicer nevrologijo in fiziologijo bolj težko, vendar psihiatrija je pa na nivoju psihopatologije iz 2. letnika psih… če se spomniš kaj to je. Zato on sedaj prebira iste knjige, kot smo jih mi med faksom.
Le družba dela psihiatre veliko bolj ugledne in zmožne, kot smo psihologi. Oni pridejo iz faksa čisto napumpani, samozavestni do neba, službo dobit itak ni problema, farmacevti jih obletavajo kot muhe in talajo darilčka, to je zelo ugleden poklic…
Psihologi pa se po drugi strani še borimo za svoj “prostor pod soncem” in smo si veliko sami krivi, saj še društva in Zakona ne uspemo skoz spravit, kaj šele organizirat zbornico, strokovni izpit, licenco ali še kaj drugega. Zato pa se lahko vsakdo deklarira kot psiholog ali “psihološko svetovanje” in ti posledično zmanjšujejo ugled celi naši stroki.
Očitno pa enim tako stanje paše…
Pa velik uspeha še naprej pri delu.
Oh, hvala bogu, da nisem edini!!! :))))
kar se pa tiče ugleda, pa tko. Se strinjam. 🙂 ampak saj veš, da te ljudje zelo na hitro obsodijo da si samovšečen, če se primerjaš z nekom, ki je naredil 6 let faksa, ti “luzer” pa samo 4 (pa ne obsojajo samo zdravniki!!!)……….. Mam pa kolega, ki dela specializacijo iz psihiatrije, pa se uči stvari, ki smo se jih mi v 2,3 letniku (tko kot si rekla). Ampak dobro.. naj majo svoje veselje, mi že vemo za kaj gre…. :))))
LP
Remedy
Enax:
:)))) jst poskušam stvari čim bolj enostavno razložit, ti me pa za jajca grabiš :)) sej je prav, da se spotakneš ob stvari, ki se ti ne zdijo pravilne (aplaudiram takšnim, ki niso zadovoljni s kakršno koli razlago). Evo. če pa hočeš, lahko pa prebrskam po mojih starih zapiskih in ti podam točno definicijo obojega. Ampak potem se bojim, da bo narod ponovno začel “v luft skakat”, da morim, pa da nobenga to ne zamina, pa tko……… Tako da…. ostanimo (zavoljo zdravega razuma) na laični ravni.
S spoštovanjem
Remedy
Nisi edini, ti forumi so odlični za spoznavanje človeških duš in vsega kar se v njih dogaja, se ti ne zdi? :))
Saj včasih dam tud kak nasvet, ampak raje ne iz foha.
Si videl kako so na enem od sosednjih forumov spljuvali eno študentko psihologije? Moje osebno mnenje – čisto po pravici. Linka raje ne bom dala…
LP
S psihiatri oz.psihologi nimam osebnih izkušenj,sem pa slišala že veliko pohval na njihov račun,mislim pa da je res vse odvisno od nas samih ,ker človek najbolj pozna samega sebe……če pa res kdo ne vidi izhoda iz težav oz.trenutnih razmer tudi ta pomoč prav pride…in ko prebiram ta forum opažam,da smo v bistvu vsi na nek način psihologi ali pa psihiatri drug drugemu,saj smo nevtralne osebe,ki poskušamo izraziti svoje mnenje ,poslušati drug drugega in če je le ta pomoči potreben pomagati oz.svetovati.. lp*
psihologinja:
hehe…. je res…. človek se “svašta” “nauči” ob prebiranju takih komentarjev, kjer ljudje brez straha , da bi jih odkrili, pišejo tisto, kar v resnici mislijo in delajo 🙂
bi se dalo tut kakšno strokovno zadevo naredit na podlagi takšnih forumov ( ok, komentarje osebka z nickom: Kurec24cm izuzamemo :)))) – in jih obravnavamo v čisto posebni kategoriji z naslovom: Nesamozavest serijsko:))) ( če jih slučajno nisi videla jih MORAŠ :)) to je šele zanimivo branje :))
kar se pa tiče komentiranja pa tko: jst se tut zelo dolg nisem vključeval v pogovore, ampak sem bolj opazoval. Potem mi je pa pri enih izjavah ven butnilo in sem napisal tisto, kar sem si mislil in od takrat naprej sem “redni” komentator.
Pa daj mi povej, kteri forum je to bil (ko so uno spljuvali), ker me zanima o čem je tekla beseda…….
ajdi, LP
Kurec28cm (artist formaly known as Remedy :)))
remedy,
ti pojma nimaš. to da ne ločiš med Egom in kompleksi pomeni ali da je naša psiho stroka še več podn kot sem mislu ali pa da si totalen blefer…
glede izkušenj s psihiatrom pa sam to: v zadnjem času je postal to ful biznis. sam sem hodil najprej na individualno terapijo k psihiatrinji za ktero mi je kljub koncesiji zaračunavala 8000 SIt na seanso, pol pa še na ti. terapevtsko skupino za ktero sem plačeval 4000 Sit za 1 uro. in ta ženska je imela dopoldne 4-5 pacientov, pop. pa še dve terapevtski skupini tam po cca.6-8 ljudi . zraven je v firmi zaposlila še moža, ki je bil najprej administrator, pol gestalt terapevt nato pa še hipnoterapevt.
zdej si pa zračunite, kolk je to denarja.
sodoben človek je pa itak nevrotik in mu dejansko ne more pomagat nobena psihoterapija ampak samo zdrava življenska perspektiva če si jo seveda zna ustvarit.
lep pozdrav.
Uporabnik:
Em……. ok….glede te tvoje psihiatrinje.. nekateri ljudje se pač znajdejo in služijo na račun drugih… jebiga… kapitalizem. ( če je to prav ali ne, je stvar debate.. ) Kot si sam rekel, “…sodoben človek je pa itak nevrotik in mu dejansko ne more pomagat nobena psihoterapija ampak samo zdrava življenska perspektiva če si jo seveda zna ustvarit…..” delna resnica…… – se pravi, da ti potemtakem, ker si enkrat rabil psihiatra, da potem nisi tko super kot sam praviš….. al je blo pa tko, da si z “ozdravitvijo”, spregledal zablode norčkov, ki še vedno hodijo h psihiatrom?
tisto o enačenju KOMPLEKSOV in EGA…. dej ti meni povej, kje sem jst to napisal…… da bom saj znal argumentirat…… kr tko iz glave mi zdele ni jasno……. če že hočeš obe besedi v enem stavku, bi pa ta izgledal nekako takole: Ljudje takšne in drugačne komplekse zdravijo s pumpanjem svojega ega. En preprost stavek, ki pa nazorno pokaže “hierarhijo” obeh izrazov…….
LP
Remedy
uporabnik:
OK.. za začetek se moram opravičit, da je tko “dolgo” trajalo, da sem našel čas za odgovor (celih 12 ur :)), ampak sem mel neodložljive zadeve.
gremo po vrsti: mislim, da sem že Enix v drugem komentarju napisal, zakaj pišem na tak način. ampak ok. Jst poskušam bit čim bolj laičen (iz dveh razlogov: 1. ker narod ne zanima teorija; 2. ker jst v mojem poklicu “psihološko” teorijo zelo malo uporabljam……..).
Mislim, da sem več ali manj na tvoje vprašanje odgovoril že s tistim stavkom, ki sem ga napisal v prejšnjem komentarju, ampak dobro, če hočeš razlago po črkah:
> po eni od teorij je: ČLOVEK SKUPEK KOMPLEKSOV – če se v tem ne najde vsak -tudi ti, potem je nekaj hudo narobe s tabo in ti priporočam obisk pri psihiatru zaradi pretiranega EGO-tripa.)
Po težavah s starši sem imela samomorilske misli. Poiskala sem psihiatrično pomoč. Moja izkušnja je bila bolj negativna zaradi neaktivnosti psihiatrinje. Bolj ali manj je čakala na mojo iniciativo, ki je v tistem stanju nisem bila sposbna dati. Po letu in pol sem z obiski prenehala, ker se mi je zdelo brez veze (jaz nisem začela sama govorit, saj tega nisem bila sposobna, ona pa ni nič vprašala, samo čakala je, tako da sva bili bolj tiho). In se je seansa zaključila.
Moje izkušnje so zelo dobre. Po očetovi smrti sem imela tako hude težave z anksioznostjo in depresijo, da sem praktično obležala v postelji. Vrtelo se mi je tako, da sploh nisem mogla hoditi, imela sem panične napade, tesnobo in bolečine pri srcu. Na srečo sem prišla k dobri privatni psihiatrinji, ki me ni napotila v lekarno po tablete, ampak mi najprej lepo razložila, kaj mi je, nato pa sem se vključila v skupino z meni podobnimi. Že po prvem pogovoru sem se počutila za 50% bolje, po pol leta pa sem popolnoma ozdravela.
Forum je zaprt za komentiranje.