Odnosi s starši

Prej mi je bilo še kar hecno, ko sem ju ujela pri nekem pogovarjanju o sorodnikih in sta takoj zamenjala temo. Pa ne, da moram vse vedet, kaj se pogovarjata, sam zadnje čase to ful dostikrat opazim…da še vedno precej pazita, kaj bosta rekla pred nami, kot ko smo bili otroci. Drugače sta oba skoz vredu, nismo nikoli imeli hudih problemov (no, z očimom včasih v puberteti – ampak malenkosti), zdaj pri 21ih pa se mi včasih zazdi, kot da ne vesta kaj bi si z mano začela :)) Prestara za otročarije, po njunem mnenju verjetno presmrkava za resne debate… Nismo si pa nekaj zlo blizu. Ni kakega objemanja ali lupčkanja, ko pridem po enem tednu domov ali ko grem, pokličemo se 1x ali 2x na teden in to je to. V srednji šoli mi na kraj pameti ni padlo, da bi mami razlagala kaj o fantih npr.:))) Ene mame, vem da so bile kar na tekočem tudi s tem. No, pa včasih mislim, da bi bilo fajn, da bi se o takih “resnejših” zadevah lahko tud s starši pogovorila. In zdaj razmišljam, kaj lahko pa jaz naredim, da bi si vseeno bili malo bližje?

Aja, tole bi blo pa mogoče boljše na starševskega napisat…. Nisem se spomnila prej, pardon :))

En ekstrem se mi zdi ameriški stil starševstva, ko poskušajo otrokom igrati “prijatelje” oz. njihove vrstnike. Drugi pa to, da pokroviteljski ali oddaljen stik, češ ti nezreli otroci pa mi že ne bodo “solili pameti”. Zaupen odnos z otrokom lahko gradijo ponavadi le starši, ki imajo sami razčiščene odnose s svojimi starši, ker vzgojiteljski vzorci se zelo pogosto medgeneracijsko posnemajo oz. podajajo naprej. Seveda pa je veliko tudi odvisno od značaja otroka, eni težje vzpostavljajo stik z otrokom, ki ima točno določene značajske poteze, npr. njihovih staršev. In ker niso z njimi oz. sami s sabo razčistili, predvsem kar se tiče manj ali bolj prikritega sovraštva in zamer, tudi z otrokom niso zmožni pristne bližine.

Ne moreš “izsilit” prijateljstva z nikomer, tudi s starši ne, sploh, če imajo predstavo o starševstvu, da morajo bit oni “nekaj več”, da je red v hiši, da morajo bit neka avtoriteta in da je do njih treba gojit neko strahospoštovanje.
Pomembno je tudi kakšna je komunikacija med vami ali ste sposobni spoštovat informacije drug o drugem ali zadevo kasneje v kakšnem prepirčku izrabite za merjenje moči, nizke udarce. Ostalo bi se pridružil Matjažkovem mnenju.