Odkar je mama v DSO, je demenca močno napredovala

Ko berem tele izjave, postane jasno, kako je Janševa vlada odtujena od prebivalstva. Nihče noče svojih staršev poslati v dom, nesposobna vlada bi pa kar davkoplačevalski denar zapravljala za gradnjo novih DSO-jev. In potem si bodo v predvolilni kampanji to še šteli za zaslugo, da delajo v korist in po željah ter potrebah državljanov.

S tem, da bodo vsi ti domovi zgrajeni iz privat denarja in privatniki bodo hoteli denar nazaj – ergo bodo naj.ebali stanovalci in njihovi svojci. Vse posebej bo treba plačevat!

Moj mama je doma z očetom, v zadnjega pol leta je demenca tako napredovala da še z očetom težko gre! Tako da žal doma ali v domu vse gre svojo pot!

Mogoče bi se to itak zgodilo. In bi pozabila prižgan štedilnik. Rrcimo tam je z nekom v sobi. Doma bi bila sama. Moja pokojna tašča je v štartu napredovala. Ker je imela nekoga v sobi za pogovor. Doma je bila pa sama. Je pa pokojna. Pripravi se, da nihče ne živi večno. Naraven proces. Človek se rodi in na koncu umre.

Ko boš omela 2 dojenčka in taščo v plenicah in brez službe. Boš razumela, da rabimo domove. A ti bi bila brez službe in bi skrbela za taščo in brez denarja.

Se pravi imaš doma taščo v plenicah in nobenega denarja in za povrh greš rodit še dva otroka? In potem jamraš? Luba duša, kdo ti je kriv? Taščo lahko daš že v obstoječe domove, je placa dost, sploh po koroni.

ti pa malo slabo bereš od ihte?

prihodnost je otroških plenicah, ne starčevskih

Kako pa plačuješ Dom, ko si brez službe?

dom si plačuje tašča sama, če nima pa pomagajo otroci. Če so otroci revni, pa jim ni treba doplačevat.

S tem se popolnoma strinjam.

Jaz pravim tako: če se sama zaveda, da v domačem okolju ne zmore, verjetno že čuti, da tam ni varna. S takimi osebami je težko biti miren, če ga nimaš 24 ur/dan na očeh. Hitro lahko pride do nesreče, taki ljudje tudi spustijo v svoj dom vsakega prevaranta, to je težko predvsem za svojce, saj se dementne osebe ne zavedajo vsega. Če ti mirno spiš vedoč, da ji v vsaki minuti dneva preti nevarnost, potem naj ostane doma in bo kar bo.

No, potem je prihodnost v ciganih in šiptarjih.

A jo prekopicneš iz vozička, da moli na kolenih? Naša je tudi na vozičku, ko moli, jo pa v kup koruze zasidramo, je še dodatna pokora.

To sem nekaj časa poskušala, ampak jo je potem pretežko bilo nazaj na voziček spravit. Zdaj jo obrnem k steni in medtem ko moli, tiščim voziček od zadaj, da ji stena pritiska na kolena, tako simulirava klečanje. Seveda ne tiščim preveč, da ji ne zdrobim kolen, ker ima kar močno osteoporozo, ampak malo bolečine pa mora biti, ker brez bolečine ni molitve, ni pokore in ni nebes, to nam gospod župnik večkrat pove.

Podobno kot je tisti gospod župnik rekel, ki so ga potem grdo po medijih vlačili. Dati moraš v pušico toliko, da zaboli. Tudi moliti moraš tako, da boli. Skozi bolečino se približamo našemu odrešeniku, Jezusu Kristusu.

Jao, Majda … valjam se od smeha! Od kod jih jemlješ, ha ha?

Vedno sem imela o DSO pozitivno mnenje.  dokler nista šla tja tast in tašča.  kaj naredi brezdelje in umska nezaposlenost iz človeka? Dobesedno je uhajala energija iz njiju, v pol leta sta postala živa mrliča.  Je pa bil problem da nista hotela doma nobene pomoči, da bi prišla negovalka, kosilo da bi jim prinesli. Če bi sprejela pomoč doma, bi z lahkoto živela še tam.saj vem da si vsak po svoje izbira življenje,  samo oba z možem sva prepričana da je bilo to napaka.

DSO ni kriv, da se jima nič več ne ljubi, saj imajo neke aktivnosti za zaposlit. Očitno se jima tam ne ljubi sodelovat, doma se jima pa tudi ni ljubilo več delat tega, kar ti misliš, da jima je dajalo življenje. Očitno se njima ni tako zdelo.

Eno sorodnico je tudi hitro pobralo po selitvi v DSO, res je takoj postala zombi, ker so jo nafilali s tabletami – je pa bila že prej v zadnjem stadiju raka, bala se vsega, ni se hotela preselit k nam, da bi ji pomagali, mi pa k njej nismo mogli toliko, kot bi potrebovala. In je bila edina rešitev DSO.

Ena druga sorodnica je pa po selitvi v DSO prav zažarela. Doma je poskušala samomor.

Moj poklon, gospa Majda, vi ste moj svetal zgled, hrbtenica te države in dragulj v trnovi kroni slovenske Cerkve. Bog vas obvarji!

Pozdravljeni,

zaposlena sem v DSO, zato zadevo poznam od znotraj… Nekateri ljudje ob vstopu v Dom res rapidno nazadujejo, nekateri pa ostanejo vitalni še dolgo dolgo… Je pa veliko odvisno tudi od človeka samega… Ne glede na to ali je človek doma ali v institucionalnem varstvu, je lastna aktivnost ključnega pomena. Konkretno se specializirani oddelki z demenco oblikujejo kot gospodinsjke skuoine. Tam se spodbuja ljudi, da se, kolikor je le mogoče, urejajo sami, skrbijo za dnevno rutino in se pridružujejo tudi osnovni skrbi za red in čistočo, opravljajo gospodinjska opravila, osebje (gospodinje/oskrbovalke in negovalke) pa je pristotno v prvi vrsti za POMOČ. Ker so kljub vsemu časovno omejene s časom za obroke in delovnim časom, so žal primorane pomagati bolj, kot bi to bilo optimalno koristno za oskrbovance… Je pa osebje na tovrstnem oddelku ustrezno izobraženo v smislu dodatnih uzibraževanj in seminarjev v zvezu z delom in komunikacijo z ljudmi z demenco. Prav tako so za posebne oddelke z demenco drugačni normativi v zvezi s številom zaposlenih glede na število stanovalcev (pojačano je število osebja).

Tudi na rednem oddelku se trudimo ohranjati ljudi čimbolj aktivne, nam pa zaradi zastarelih normativov (za cca. 45 ljudi skrbi 1 oddelčna sestra, 3 negovalke in 1 gospodinja) kronično primajkuje osebja, “koronakriza” pa je stanje le še poslabšala (odsotnosti zaradi bolnišk, karanten, izolacij, …). Delo nam otežuje tudi miselnost nekaterih oskrbovancev in njihovih svojcev, da zdaj je pa on tukaj in ker plača oskrbo, pomeni, da lahko samo leži in čaka, da mu vse prinesemo na pladnjih, ga umivamo, preoblačimo, pitamo itd… Čeprav mu glava in roke še vedno normalno delujejo in bi veliko tega lahko opravil sam. Velikokrat dobimo novega oskrbovanca, ki je doma še samostojno opravljal transfer na voziček, hodil sam na wc, jedel normalno hrano, sam rezal zrezke, mazal kruh itd. pri nas pa tega enostavno več noče niti poskusiti. Siliti ga ne smemo (kar je edino prav!), pustiti ga pa lačnega, žejnega, v sili na odvajanje ali že opravljenih potrebah v hlače tudi ne moremo. Posledica je, da jim namažemo kruh, razrežemo meso, damo plenice in opravljamo transferje z dvižnimi pripomočki – posledično oslabi mišična moč, koordinacija gibov in tudi upadanje volje. Prav tako se najdejo tudi varovanci, ki ne želijo sodelovati pri dnevnih in družabnih aktovnostih… Gospodinje, delovni ter., fizioter., javni delavci se trudimo kvalitetno preganjati dolgčas, vendar siliti osebo v karkoli prvič nima nobenega smisla, drugič pa pripelje do še bolj slabe volje in včasih tudi do verbalnega izbruha ali celo fizičnega napada. Temu se poskušamo karseda izogibati, včasih pa se vseeno pripeti.

Vsem nam pa je v prvi vrsti pomembno, da se naši varovanci v naši družbi karseda dobro počutijo, trudimo se, da njihova jesen le ne bi bila tako zelo turobna. Kakšen dan smo bolj uspešni, kakšen dan pa malo manj.

Prijazen pozdrav, Majcholyna

Jaz vam lahko povem samo, da ste lahko veseli, da je želela v dom. Moji babici so diagnozo postavili pred leti še v čisto začetni fazi, ko smo opazili da npr. v 1h pogovoru eno stvar večkrat ponovi. Imeli smo srečo da je sestra psihologinja in je šla zraven na pregled ker testi za demenco zaznajo šele napredujočo demenco (vprašanja so kako jim je ime, kater dan je itd.). Sestra je dosegla da so naredili dodatne teste in slikali glavo kjer so ugotovili da ima vaskularno demenco (demenco po več manjših kapeh). Dobila je zdravila in demenca je več let mirovala oz.minimalno napredovala. In potem se je 2x cepila proti koroni. V pol leta so se stvari drastično poslabšale. Od samostojne pozabljive ženske smo prišli do tega da ne zna več kuhat, prat, upravljat TV-ja, telefona, ne ve kateri letni čas je, mesec. Da ne govorimo da je agresivna in svojeglava. Kar na enkrat začne iz kuhinje metati lonce ker niso njeni in jih je nekdo zamenjal, pa koš ni njen itd. In ona bo klicala policijo in nas prijavila da smo ji zamenjali njene stvari (odnesli njene in jih zamenjali z novimi). Ima privide.Najraje ima sorodnico, ki je nikoli ni marala ker je kao koristolovka in je sploh nikoli ni obiskovala, sedaj je pa samo ona ok in jo lahko vozi na banko. Denarja kao nima, občutka koliko kaj stane tudi ne. Babica noče v dom, ampak želi živeti v svoji hiši sama, čeprav ni sposobna. Starša ji nosita hrano kar včasih zavrača in pravi da si bo sama skuhala (??), 100x na dan pride k njima ker ji kao ne dela tv in kleje ponudnika (ker stakne vse kable ven), pa telefon ji kao ne dela (v bistvu pa ne zna več s telefonom upravljat). Ljudem toži da je skos sama, ampak ko jo pa povabiš na kosilo ali prideš k njej, te pa zna tudi nagnati. Skratka mi bi bili srečni če bi se strinjala da gre v dom, saj je iz dneva v dan huje in to potrebuje nenehni nadzor kot mali otrok kar pomeni da svojega življenja nimaš več. Poznam ljudi, ki so imeli ali pa še imajo doma bolnike z napredujočo demenco in vam lahko povem da je to za svojce mučno (na koncu ne znajo več uporabljat wc-ja, potrebno jih je zapirat v sobe ker bežijo od doma, so agresivni, nevarni in dejansko potrebujejo 24/7 nadzor kar pomeni da svojci ki za njih skrbijo že leta niso šli od doma). Tako da demenca je bolezen ki napreduje ali so v domu ali doma. Za svojce kakor tudi dementne pa je dom vsekakor boljša rešitev. Tam imajo oskrbo, družbo in 24/7 nadzor da niso sebi in drugim nevarni.

Za osebo z demenco je zelo pomembno, da se jih zaposli z raznimi dejavnostmi. Miselne igre, vaje. To da je v sobi bo samo slo navzdol.

A dobiva sedaj kakšna dodatna zdravila, ko je v DSO, ki jih prej ni? Mislim, če bi bilo zaradi tega, da nič več ne počne … Oziroma ena zgoraj je napisala, da se je njeni mami vse vrtelo samo še okrog zajtrka, kosila in večerje. Da niso v DSO bolj tako zasanjani, pod tabletami, brez volje itd.?

A imajo kakšne dejavnosti v DSO? Nekako, da bi dobila motivacijo …

Zadnjič je bilo po tv, da se že 20 let prej pokažejo prvi znaki demence. Mi je ratalo kar malo slabo, heh.

Zdravil brez da jih predpiše zdravnik, se ne daje. Ne bluzite s takimi bedarijami. Ko enkrat demenca napreduje, ne rabijo pomirjeval.  Ne znajo nič. Svojci bi lahko šli za kak teden, mesec pomagat v DSO pa bi vidli kakšna bolezen je to. Najlažje je kritizirat.

Pri tabletah za demenco je zmeraj tako. Nekaj časa je bolje, potem stoji, potem pa strmo navzdol.

Pa ja, pustite staršem mir, da se o svojem življenju odločajo po svoje in ne po vaših pričakovanjih. Če vi želite, da do pozne starosti živijo aktivno, energično in polno zaposleno, to morda ni tudi njihova želja. Morda si dejansko želijo v miru in brez previsokih pričakovanj okolice ustaviti, opešati in pač tudi mirno umreti v nekem varnem okolju.

A se vi hecate? ?