Odkar je mama v DSO, je demenca močno napredovala

Mama je želela v DSO , pa smo ji večkrat rekli da naj premisli , da je doma najlepše. Silila v dom kot v obljubljeno deželo. Sedaj ždi v sobi z enim oknom, sobo si deli se z eno osebo, meni je to grozno, ona pravi da je super,  da ji ni treba kuhati, pospravit… opažam pa nekaj, odkar je v domu, je demenca močno močno napredovala. Je to zato ker sedaj ne rabi nič misliti? Nima nobenih obveznosti , pa se mi zdi da je to zelo slabo za možgane, doma je pa razmišljala kaj bo skuhala, kdaj oprala, pospravila… Tako kot je nazadovala v teh parih mesecih, ni prej v par letih.  Ni tako dementna da bi jo zapirali ali imeli v ločenem oddelku,  samo spomin jo zelo matra, ni pa da bi kar zatavala.

Ista izkušnja pri nas. Hotela je v dom, ker je že težko zmogla vsakdanje opravke, pa še moža se je hotela znebiti. Zdaj se rapidno stara, prej je bila vitalna, zgledala je dobro, ful mlajša od moža. Zdaj je starka, nič več ne zmore, vse dela skrajno počasi. Sem 1000% prepričana, da bi bila v bistveno boljši kondiciji (fizični in psihični) če bi ostala doma. Pa ni hotela. Nimaš kaj.

Demenca zmeraj napreduje, nikoli se ne izboljšuje. Ima mama kakšno diagnozo?

Če je presodila, da ne more več sama živet in skrbet zase, ji lahko verjamete, da ji je bilo to v veliko breme, tudi če se vam ni zdelo. Sprejela je zelo odgovorno odločitev. Ker njeno stanje bi slabšalo v vsakem primeru. Bolje, da je šla v dom, dokler še ima kaj od življenja, ne samo leže vegetirat.

Nima veze z domom. Bolezen zal napreduje, ne gre drugace. Tudi doma ne bi bilo nic bolje.

Očitno so tudi muke življenja z možem, s katerim se očitno ni razumela, prišle za njo. Ne razumem, kako staršem ne privoščite, da si ob koncu življenja malo oddahnejo. A ni njihova odločitev, kdaj imajo dovolj?

Isto pri tašči opažam.  ni se ji več dalo ne kuhat, niti ni hotela slišati da bi ji kosilo pripeljali. Ni hotela slišati za cistilko , samo o domu je sanjala. Pa je šla, čeprav smo ji vsi odsvetovali, ker je fizično bila ok.  odkar je tam, je nazadovala, pozabila na to kje je prej živela, sedaj se ji svet vrti samo okoli zajtrka, kosila in večerje. Dementna, fizično oslabela v par mesecih. Jaz sem si že rekla da v sobo v dom ne grem nikoli, dokler  bom pokretna. Ker to je hiralnica telesa in uma, to je noro. Pa ni osebje nič krivo,  so prijazni se trudijo . Ampak to okolje ubije duha, to je slabše kot v onkološkem oddelku.  Človek se mora truditi , dokler se trudis, duh v tebi živi. Tašča se je pa vedno obnašala kot živ mrlič, pa čeprav zdrava, ni bolna, ampak samo da bi ji stregli drugi, jamrala,  nič se ji ni dalo dopovedati da lahko pomoč organiziramo na domu. Vem da si vsak izbere svoje življenje, ampak te kar boli da si izberejo tak način

Dementne osebe ne smeš pustiti sane, da si kuha! Mimogrede pusti prižgan štedilnik in je ogenj v strehi! Moja teta je rahlo dementna, se ji niti ne pozna na 1.pogled, a je že 2x skoraj zažgala kuhinjo. Zdaj kuha stric ali naročajo, ona ne sme več v kuhinjo.

Sicer pa pustite starše, da sami odločajo o svojem življenju. So dovolj stari.

Soseda mi je rekla da vsi  ki jih pozna, po odhodu v DSO , močno nazadujejo. Doma ti delajo možgani, hrano se da naročiti z dostavo na dom, za čiščenje pridejo čistilke, najlepše je ostati doma dokler si pokreten. Ko si nepokreten, pa ne moreš več. Soseda sta stara 90 let, pa pravita da bosta doma, dokler se bosta lahko sama premikala.

Jaz nič ne razmišljam, da bi mamo dala v dom, ker mi pomaga doma zelo, je enkrat nekaj začela, da bi šla, ampak ni govora, tudi drago je, kako pa naj potem župnijo podpiram? Je na vozičku, ampak pere, pomiva, kuha, štrika, šiva, travo kosi, brez nje ne bi mogla povabiti gospoda župnika na kosilo z osmimi hodi, bi bilo prenaporno. Jaz jo pa spomnim, da je treba zmolit 3x na dan, brez mene bi že pozabila, tako da vsaka postori nekaj. V domovih se pa skoraj nič ne moli, tam je tvoja duša pogubljena.

Miselna okupacija je edini bolj z demenco. V DSO v takih časih iti… kjer so obiski omejeni in tudi sami izhodi varovancev… ni bila ravno modra odločitev.. a tako se je odločila… morda, če bi vztrajali po nekaj urni pomoči na dan… bi bilo cenejše. Težja opravila, ki ji predstavljajo težavo, bi preložila na to osebo… se vedno bi pa ona razmislila kaj se bo kuhalo in kaj se bo kupilo… vrečke pa bi nosila pomoč…

Verjetno ji je bilo odveč pri težjih opravilih…zato je tudi vztrajala…

Prinesite ji kaj, kar jo bo zaposlilo tudi na miselni ravni, risanje, barvanje mandat, ročna dela, knjige…krizanke

Ajoj Majda. Smeh. ??

Ah, saj to je že od nekdaj znano, da TUJE okolje slabo vpliva na starostnike, ki so navajeni domačega okolja.

Ne razumem pa par zadev:

Pravite čistilko. Ja kaj pa stari ljudje tako (toliko) umažejo, zmečejo, da potrebujejo čistilko?

Pravite molitev. Imamo kar nekaj prvovrstnih katoliških domov, recimo Dom Janeza Krstnika.

(http://www.dom-janeza-krstnika.si/

http://www.dom-janeza-krstnika.si/glasilo-djk

)

Dajte no govorite neumnosti. Demenca je posledica patoloških sprememb na možganih in tukaj nobena miselna telovadba ne pomaga. Možgani propadajo, pa če narediš karkoli. Nekaj je običajna starostna pozabljivost – ampak to ni demenca.

Dementen človek drugam kot za v dom ni, ker je nevaren sam sebi. Je pa seveda res, da covid časi bolnikom z demenco niso koristili. Se jim je dogajalo vse tisto, kar se jim sicer ne bi smelo – pogoste spremembe, selitve, kaos. Smrt za dementnega bolnika, ki potrebuje stabilno, spodbudno okolje.

Verjetno je bila mama na komot, pa se ji ni dalo kuhat. Jaz imam očeta starega 87 let, pa je sam v stanovanju. Kosilo mu prinesejo, enkrat na 14 dni pride čistilka pa počisti, drugače za sproti si sam on vedno pravi da dom bi mu ubil dušo, še vedno hodi v družbo, je družaben, vse dojema, bister, nobene demence.

Demenca včasih napreduje šokantno hitro. Iz danes na jutri.   Za svojce je to zelo psihično naporno, za starostnika pa je najbolje, da je na varnem, v DSO.

Glej tako se je odločila.

Tudi jaz imam mamo ki počasi peša. Je tudi hotela v DSO. Potem se je začela ta covid scena pa smo se zmenili da še malo počaka. Potem je po različnih kanalih izvedela kako je bilo med zaprtji v DSO pa si je začasno premislila.

Med tem smo ji zrihtali dostavo kosil in čistilko na 10 dni. Preuredili smo tudi kopalnico. Ven vrgli banjo in ji zrihtali tuš. Vse položnice dali na trajnike. Ker nas na vsak način ni hotela karkoli obremenjevat smo imeli največje bitke za nakupe v trgovini. Potem smo to elegantno rešili z nakupi v e trgovini od Spara. Naredi seznam, poklikamo in ji pripeljejo. Je zelo zadovoljna.

Moj nasvet, čim več obiskov in spodbude k gibanju, druženju.

Nič cudnega, s kakšnimi tableti vse jih filajo. Če ji ni za nič, potem ji dajejo antidepresive in pomirjevala. In tud če oseba ni dementna postane odtujena.

enkrat pride konec in vaši starši so očitno med tistimi najbolj zrelimi in sprijaznjenimi. smo pred kratkim doma gledali tak konec in ni bilo čisto nič bolj počasi in nič bolj lepo kot v domu. Ko enkrat pride tisti čas, gredo stvari hitro navzdol.

Večkrat si pogledam na FB strani različnih DSOjev. O dejavnostih, ki jih imajo, sprehodih in druženjih.

In kaj mi je najprej “padlo v oči”? Večina obrazov starostnikov je tako žalostnih, da te zaboli. Vem, da ne morejo vsi ostati v domačem okolju. Pa vendar, bi bilo dobro izkoristiti vse dane možnosti, da čim dalj časa ostanejo doma.

Nikoli ne vemo kaj nas čaka. In vedno si govorim: Naj bom še dolgo toliko pri močeh, da bom poskrbela zase. Pa da mi bodo plenice in ementalar v glavi prihranjeni.

Vsekakor. Jaz pa upam tudi, da bom toliko pri sebi in zrela, da bom znala prepoznati, kdaj ne zmorem več in bom šla v dom, da ne bom v breme.

Delam blizu doma za ostarele, poznam take, ki so ok in jim dom koristi, ker sodelujejo v vseh aktivnostih in sploh nimajo časa za to da bi sprejeli obiske. Takega, ki v domu samo je in spi (domačin v domu) in cel dan preživi v svoji hiši, kjer vrtnari in mu prihodki omogočajo plačevanje doma in vzdrževanje hiše. Pokretni se kar veliko gibajo po vasi (sprehodi, obiski maše, vrtca, proslav, trgovine, gostilne)  So pa tudi taki, ki hitro nazadujejo in opešajo. Ali je kriv dom ali starost in bolezni ne vem.  Kakor koli nikakor ne drži, da vsi nazadujejo.

A jo prekopicneš iz vozička, da moli na kolenih? Naša je tudi na vozičku, ko moli, jo pa v kup koruze zasidramo, je še dodatna pokora.

Večkrat si pogledam na FB strani različnih DSOjev. O dejavnostih, ki jih imajo, sprehodih in druženjih.

In kaj mi je najprej “padlo v oči”? Večina obrazov starostnikov je tako žalostnih, da te zaboli. Vem, da ne morejo vsi ostati v domačem okolju. Pa vendar, bi bilo dobro izkoristiti vse dane možnosti, da čim dalj časa ostanejo doma.

Ja, ne ga lomit no, da so žalostni, ko pa crkujejo? Mogoče bi jih morali še bolj z drogami napumpat, kot jih že, da bi gledali bolj vesele obraze? Mi imamo 90-letnika doma, veš, vesel pa ni, čeprav ni v DSO, samo jamra, da je prav strupeno ga poslušat več kot 5 minut. V DSO noče, ga ne silimo, ampak vesel pa vseeno ni, ker ga ravno tako vse muči kot tiste v DSO.

Sam res. 🙂 Jaz sem pogost obiskovalec doma. Večinoma nekih happy obrazov res ne vidiš. Ampak zaboga, ljudje so stari, večinoma na vozičkih. Od česa bodo veseli? Tistih čilih v domu je mogoče za vzorec. Večinoma gredo tja, ko obnemorejo.

a se hecate!! demenca je BOLEZEN! nobene miselne vaje ne pomagajo! mozgani odmirajo halo. v nadaljevanju vpliva tudi na retoriko, vitalnost, motoriko,…  pocasi odvzame cloveka. nikoli ni bolje.  upam pa da niste se eni, k ste ji sami postavili diagnozo, ker je pozabljala.