odhod
Pozdravljeni,
Imam problem in sicer sem v zvezi 4 leta in že nekaj mesecev ugotavljam, da do partnerja ne čutim več kot prej.
Že od vsega začetka me določene stvari pri njemu motijo, pa sem se na začetku slepila,da bo že nekako. Ves ta čas sem vse vlagala v to vezo, živela sem za to vezo in njega, se mu prilagajala mu hotela ugajati in želela, da je srečen, nase sem pozabila. zdaj pa se je v meni nekaj premaknilo, imam ga še rada,ampak vedno močnejši občutek imam,da to ni več to,da se ne morem več slepiti. On me ljubi, je pa res,da to zadnje čase zelo kaže, rad bi bil poleg mene ves čas, mene pa to duši. Kot da ve in se boji,da se bo končalo. Z mano načrtuje skupno prihodnost, jaz pa nisem pripravljena, ne z njim. Zelo mi je hudo, ker sem mislila,da bom z njim ustvarila družino zdaj pa nisem pripravljena, njegova ljubezen me duši, rada bi bila sama, svobodna, spet počela stvari, ki me veselijo in pred vsem imela čas zase. Kaj storiti?
Hvala vam
Prizadela ga boš, če boš ostala z njim. Ne želim biti nesramna….ampak, kaj si čakala štiri leta? Da pride boljši mimo? Ker pa tega princa na belem konju še ni, tvoj sedanji pa načrtuje skupno prihodnost, se počutiš ujeto. Sigurno nisi čez noč ugotovila, da ta veza nima prihodnosti. Največjo uslugo boš naredila, če boš takoj odšla. Tvoj partner bo tako dobil priložnost, da spozna kakšno drugo, primernejšo žensko zanj. Če boš zavlačevala, boš s tem onemogočila tako sebe kot njega.
povem ti z lastne izkušnje,ker je meni partner naredil,ampak meni ni upal povedati v obraz,niti pravega razloga navedel in verjemi to je še huje (no sedaj mi piše da me ima se vedno rad),skratka bolje je če se vsedeš z njim in mu poveš v obraz kako in kaj je na stvari čeprav bo bolelo neizmerno če te ima rad kot sm jaz svojega ampak bo vsaj vedel na čem je. Jaz tega nisem bila deležna no očitno mu je sedaj žal.
Bodi fer do vaju obeh.
Nikoli ne začni resne zveze v upanju, da se bo nekdo spremenil, ker se ne bo.
Mogoče bo na začetku vlagal nek napor v to, da ti ugodi. Sčasoma bo ta napor pojenjal, prav tako pa tvoje upanje, zato te začne odnos dušiti, ker je realnost vseeno močnejša od naših iluzij.
Preprosto rečeno, ne maraš ga, zato njegovo ljubezen doživljaš kot prisilo in ne kot svobodno odločitev, ker bi rada bila z njim.
Odidi. In ne ponavljaj napake s čakanjem na boljši jutri, poleg tega pa nikoli več ne pozabi nase.
On je odrasel moški, ni (tvoj) otrok, ti nisi njegova mati, da mu moraš nuditi življenjsko pomembno ‘čustveno oskrbo’, zato se mora on tudi znati ustrezno spoprijemati z razvezo na nivoju odraslih ljudi, te spustiti in ne še bolj priklenjati nase (posesivnost in odvisnost). Imeti nekoga rad pomeni tudi dopuščati tistemu 100% svobodo. V milejši obliki mu povej, kaj čutiš. Tudi z njegovim nestrinjanjem, moldevanjem in izsiljevanjem – imaš pravico, da ga zapustiš.
Ne kompliciraj.
Pravico imaš biti srečna. Konec debate.
Če nisi srečna z njim …. Ti je potrebno narisati pot na cesto, da jo boš sledila?
Po 3. letih dokončno splahni naša zaljubljenost, ko nam ni potrebno kaj dosti naredit in nam veza vseeno uspeva, od tu naprej je potreben določen trud, da nam je lepo, ti si se pa že od vsega začetka trudila za nekaj v kar itak nisi resnično verjela?…
Škoda, da mu tega nisi povedala že davno prej (da se toliko trudiš) bi bilo obema lažje in ne bi toliko časa zapravila za laži.
Forum je zaprt za komentiranje.