Od konca maja 2018 sem doma in zažiram tastaro
Jaz sem še dalje doma in zažiram. Ampak ne zažiram samo jaz, ampak tudi brat z družino. Vsi. Jaz imam le sobico, brat ima pa kar dva nadstropja v hiši, v ta tretjem sva pa midve z mamo.
Mama plačuje mesečno vse stroške za celo hišo in tudi za hrano – tisto, ki jo skuha za vse v hiši, ker običajno kuha ona.
Ampak ker so dobili samo 2 stanovanja v hiši, ne pa še ta tretjega, sedaj priseljena hudičevka vodi vojno proti meni. Danes je hudičevka zgoraj že dvakrat pohištvo tako prestavljala, ko je sesala, da je vse grmelo in butala, da dol padeš. In tako vsak dan.
Vsako noč se prestavlja na vsake pol ure, da ponoči dobesedno nič ne spim. Ko se obrne na postelji, je kot rafal in to celo noč, seveda po presledkih. Pa celo prižgan radio čisto nič ne pomaga, spim in živim s čepki v ušesih, pa tudi ne pomagajo – gre se pač za udarni hrup.
Hodijo gor tako, kot bi slon hodil, zabijajo z nogami, da vsako stopinjo slišiš. Ko gre na sekret, ne slišiš samo scanja, ampak tudi kako čisti z metlico.
Ampak sedaj sem se te strahu zaradi ogroženosti in anksioznosti že tako navadali, da mi res dol visi čisto za vse.
Pač živiš v otrplosti in strahu in anksioznosti, nimaš volje da bi zjutraj vstal, nimaš volje, da bi karkoli delal, nimaš niti energije. Ljudi itak zasovražiš v dno srca, ker jih vidiš kot hodeči drekk, ki pride k tebi samo zato in samo takrat – ko ima kaj za pokrast, kaj za uničit in kaj zlobnega za naredit in kaj zlobnega za podtaknit, ukrast identiteto, ukrast tvoje stvari itd.. Nimaš motivacije in celo ko hočeš kaj narediti enostavno ne moreš, ker nimaš dovolj energije. Če pa že kaj delaš, si pa takoj utrujen.
Forum je zaprt za komentiranje.