Od doma k partnerju?

Mogoče me je strah besed v stilu, da so res vsi deci zanič, slabi, če se nama ne bi izšlo. In glede na moje dosedanje izkušnje je bilo res pametno, da nisem nikoli doma povedala kako in kaj. Pa ne morem reči, da bi imela kako slabo izkušnjo s fanti, ampak doma pa bi bilo v stilu, da so vsi slabi… jaz temu seveda ne verjamem, da so vsi slabi. Doma pa vlada tako vzdušje.

Prihranila bi nam in sebi dve strani komentarjev, če bi v svojem začetnem postu morda napisala par podatkov več 🙂

Kar je logično, saj te omejujejo pri izražanju lastnih čustev in s tem svobode. Biti to, kar si in kar čutiš. Da bi lahko občutke izražala brez tega, da je v ozadju nek glas, ki ti govori, da to ni prav, da je to grdo……

V kakšni meri boš presegla vzorce, boš videla po tem, v kolikšni meri boš imela občutek, da te partner ovira pri izražanju tvojih čustev.

Če ni domačih blizu, se jaz čisto ok počutim. Ne znam pa si predstavljat, da bi moj fant prišel k nam domov in me recimo objel. Pred kolegi je to običajno početje, doma pa to ni šans.

Bolj kot berem…čim prej na svoje:). Kako si zdržala do sedaj? Aja, finančni faktor. Saj v lajfu ni nikoli optimalno, da se recimo odločiš za ta korak in greš na svoje. Po moje bodo pravi strahovi šele prišli do izraza, ko bosta nekoč s partnerjem skupaj. Ker je očitno, da je tvoja družina pustila močan pečat in so te izoblikovali po svoje. Ravno samostojnost (tudi v razmišljanju) ti omogoča odhod od doma. Glej, časa ne moreš več zavrteti nazaj, razmisli kaj bi bilo danes najbolje zate, da bo prihodnost takšna kot si jo želiš.

Goldfish, jaz ramišljam v smer, da je najbolje,d a si poiščem stanovanje. Potem pa če veza uspe pa se nekoč preseliva na svoje.
Fantu je to čudno, ampak ne vem, meni se zdi najbolje.

Kot sem napisal, boš na podlagi lastnih izkušenj spoznala, kako daleč si s svojimi vzorci.

In ker si živela v tako staromodni družini te je sedaj strah te fantove bližine, hkrati si jo močno želiš a ne veš kaj te tam čaka, ker te izkušnje od doma nimaš, zato bi rada nekaj “zmutila” s svojim stanovanjem……
Ne vem če ima to smisel, fant bo to razumel kot nezaupanje vanj kar vsekakor ne bo dobro za vajin odnos. Taka poteza se mi ne zdi smiselna v stanju kakršnem si in letom koliko sta stara.
Raje se posveti vzrokom za tvojo nesigurnost v bližino kot pa da se ubadaš s stanovanjem, če te on vabi k sebi. On nima teh pomislekov in si želi resnično bit s tabo ti pa iščeš 1001 razlog kako bi da ne bi….

On_, kot sem že nekajkrat napisala: po par mesecih, se res ne želim vlagat v skupno stanovanje. Maja sem ga komaj prvič videla, prvič srečala. Septembra pa naj bi že skupaj živela?

Ja in?
Če ne bo šlo boš šla na svoje, če nočeš več domov, ali pa ostani še x let doma, samo ne vem kako lahko od daleč bolje spoznaš nekoga….

Saj nihče ne ve v kaj se spušča, dokler ne živiš z nekom, čeprav se x let videvaš…
Pri tvojih leti pa tudi nimaš ne vem koliko časa več… 😉

On, oprosti, ampak nikogar, ki bi šel po tako kratkem času skupaj živet pa bi mu uspelo ne poznam.
Poznam par primerov, ko so šli tako na hitro skupaj živet in po naslednjih par mescih je že bil ogenj v strehi.
Prehitro je to in pika.

Do sedaj sem še za vsakega prvih nekaj mesecev mislila, da je oh in sploh super in da sva idealen par in do sedaj sem se še vedno motila. Tako, da zdaj nisem več tako prepričana, da bo uspelo. Tako, da nočem hitet.

Najami stanovanje, s selitvijo k fantu pa le še počakaj. Predvsem pa, če se boš za selitev k njemu odločila in boš vlagala v njegovo stanovanje poskrbi, da boš imela pospravljene vse račune itd. Čisto za vsak primer…

Yo_, bom upoštevala tvoj nasvet.

Saj to si želela slišati, potrditev tistega, za kar si se v bistvu že odločila:). Morda res bolje zdaj kot nikoli. Po drugi strani pa je bil pri tebi čas že 2 leti nazaj, ko si dobila bolj stabilno službo in se na nek način finančno osamosvojila.

Meni nenavadno, ker izhajam iz sebe, priznati moram, da je v tvojem primeru zanimivo, da šele pri 35-ih razmišljaš, da bi šla na svoje, že iz navedenih razlogov, kakšno stanje je s starši bi jaz spokala čimprej stran. Zakaj pa tabu tema – a te je štorklja prinesla; a to da imaš nekoga rada, tudi na intimen način, je greh ali nekaj kar je potrebno skrivati ali zanikati….in to celo pred lastnimi starši, čudno, čudno se to bere vse skupaj, kot da nekaj oreng ne štima.

Jp, tega te je strah. In bojiš se, da starci spravijo v dvom, namesto da bi ti stali ob strani. In najoblj se bojiš, da bi se izkazalo, da so imeli prav. V tem primeru je res boljše, da greš na svoje, pomembno pa je da svojemu fantu vse te občutke poveš, da te bo razumel.

Bi se mi pa zdelo prav, da bi se o vseh teh dvomih pogovorila s svojim partnerjem in na ljudmi na forumu. Če je pravi zate, bi to cenil, poleg tega bi te razumel in ti bi se lahko mirno odločila, tako kot si že. NE razumem, kaj ti pomeni potrditev nekoga neznanega tu na forumu, ko dobiš zraven še kup mnenj, ki tvoji odločitvi nasprotujejo. Vsak gleda na situacijo po svoje in sploh ni pomembno, kako zelo različno gledamo. Nihče ne ve, kaj je prav za vaju, le vidva to vesta, ti in tvoj partner, zato bi bilo prav, da o vsem tem govoriš izključno z njim in z nikomer drugim več.

…si se ti že itak odločila. Naredi, kot si želiš. Čeprav se mi zdi tvoje razmišljanje blizu 2o letnici in ne 35. To so že kar neka leta. In zakaj te ne bi smel objeti pri tebi doma? zakaj se tega bojiš? Menda vaju ne bi kregali, saj sta odrasla! Nikakor se ne morem istovetiti s tabo. Si, kot, da bi do sedaj spala nekje in se šele sedaj zbudila.
Bojim se, da se bo fant naveličal tvojega cincanja, strahov in bo pozabil na življenje v dvoje. Si namreč zelo zakomplicirana oseba.
Moj nasvet: ODRASTI ŽE!

Verjamem, da se ne moreš poistovetiti, ker nimaš takšnih izkušenj. Poznam takšne primere in sem ob trditvah, da si avtorica ne želi fanta pripeljati domov, dobil asociacijo na takšne družine, kjer starši na nek način maltretirajo otroke s svojimi problemi in obsojanji, ter jim preprečujejo, da bi zrasli v čustveno zrele osebnosti.
Težko je zdaj kar naenkrat odrasti, če tako dolgo živiš pod negativnim vplivom.

Saj, drugi problemi se nam vedno zdijo tako preprosti…..

Leta ne naredijo odraslost pri človeku. Bi rekla da odraslost prej naredi neko “odraslo” okolje v katerem nekdo živi.

Na koncu pa ugotovimo, da enakih problemov še sami v resnici nismo rešili. Včasih. 🙂

Lahko da je prehitro, po drugi strani pa še vedno živiš doma, kjer imaš neko čustveno okolje (kakršnokoli že je) in dokler je tako, dokler si pod nijhovim vplivom se je težko čustveno navezat/predat nekomu drugemu iz enostavnega razloga, ker te oni (mogoče nehote) spravljajo v dvom in potem zadeva res nima prihodnosti. Iz tega razloga je potrebno, da greš živet na svoje, da omejiš stike s svojimi na minimum (ne da te potem nadlegujejo po telefonu vsak dan nap. 😉 in ko boš to prežvečila, da boš lahko živela sama, bi lahko bil kdo dobrodošel v tvoje življenje. Do takrat pa…. bo vsakemu nekaj manjkalo, nihče ne bo dovolj dober zate in za vse tvoje, ki jih podzavestno nočeš razočarat……
Samo zdi se mi, da ti v tem življenju nekako zmanjkuje časa… ali pa ne, odvisno kaj pričakuješ od zveze. 🙂

Malo za spodbudo… imam kolega, ki ima punco s katero živita skupaj od drugega dejta. Folk jima ni dal več kot tri mesece. Ona je mela eno komplikažo doma. Ko sta se zahakljala, je šla kar k njemu. Sedaj imata dva otroka, kupila sta hiško in jo počasi obnavljata. Skupaj sta sedaj okrog 6-7 let. Se najdejo tudi taki primeri, katerim uspe.

Meni se nasploh zdi trapasto, da se zgledujemo po nekaterih izkušnjah drugih in še to po možnosti po slabih. Kot, da imajo njihove zgodbe kaj skupnega z našo zgodbo. Včasih se res zdi, da so si vse zgodbe zelo podobne ali celo enake, ampak se razlikujejo po eni zelo pomembni stvari, ki jo zanemarjamo. To je, da v naši zgodbi smo mi njen kreator, v ostalih so bili pa drugi.