Obsojanje in žaljivke
Evo eno zanimivo temo za vse nas in vas. 🙂 Ali kdaj razmišljate o tem, zakaj nek človek čuti potrebo po žaljenju, obsojanju, predalčkanju drugih? Ok, da razjasnim še preden se začnemo vrteti v krogu. Nekdo pove, napiše nekaj, kar se vam zdi nesmiselno. Vi ga nato užalite. Ampak zakaj? Ali to pomeni, da njegova resnica ne more bit prava in da imate samo vi prav? Zakaj mu želite odvzeti njegovo resnico, posebej, če ne vidite smisla v tem kar je povedal? Se česa bojimo, nam bo kdo kaj vzel, zakaj se počutimo ob tem ogrožene?
Kaj si mislite o nekom, ki vas užali, ki vas obsodi nečesa, za kar verjamete, da ni resnično? Ali vas je že sploh kdo obsodil nečesa, kar je bilo resnično? Kako odreagirate in kako se ob tem počutite?
Saj se ne gre za tuje resnico…Misliš, da je nam sploh mar za tujo resnico…Ljudje smo precej sebični in če se nas nekaj ne dotakne, sploh ne reagiramo, ker menimo, da nima veze z nami.
Kar pomeni, da reagiramo le, če ima tista druga resnica neko povezavo z nami. V nas mora prebuditi neke občutke, da um reagira.
Tako, kot od sebe nekaj pričakujemo, tako pričakujemo tudi od drugih marsikaj….In seveda pričakujemo, da drugi ne bodo počeli tistega, kar v nas prebuja slabe občutke…Vsi smo zaradi obsojanja okolice v sebi potlačili neke občutke in nočemo, da nam nekdo to zdaj prikazuje kot neko resnico, saj nočemo, da je to resnica.
Zato smo si izmislili neka moralna pravila in nekatera celo uzakonili..Na primer pojem razžalitve…S tem se želimo zaščititi, a hkrati pa si s tem prikrivamo oči pred neko resnico in nekimi dejstvi.
To je pa odvisno za kaj se gre…Ali se gre le za neko virtualno debato ali pa za realno življenje…Pomembno je, kakšne ima lahko posledice neka kriva obsodba.
Žalijo in obsojajo tisti ljudje, ki niso zadovoljni s seboj in svojim življenjem (privatnim oziroma poslovnim ali oboje) in si s tem “lajšajo dušo”. Ni nobenega razloga za kakršnokoli obsojanje, lahko imamo le drugačno mnenje o isti stvari. Nihče od nas ni popoln in vsakdo je naredil vsaj neko manjšo neumnost, torej tudi tako, ki ni imela nobenih posledic.
Če me nekdo obsodi za nekaj, za kar vem, da ni res, se ne sekiram. Važno je, da imam sama mirno vest. Sčasoma resnica pride na dan. Tisti ljudje, ki te imajo radi in te spoštujejo, bodo počakali, da se stvari razčistijo in da se pokaže prava resnica.
Življenje je pretakanje in izmenjava energije……Vsako obsojanje deluje kot blokada, ki nam preprečuje, da bi se izrazili in bili svobodni ter občutili, da smo eno z okoljem….Kot, če bi rožo prekrili in ji preprečili dostop do sončne svetlobe…Kot je za rožo pomembna sončna svetloba, je za človeka bistvena ljubezen. Oboje pogojuje rast oz. izmenjavo energije in s tem občutke, da smo živi in da ima smisel živeti.
Zato nas ogroža vse, kar nam daje občutke nesprejetosti…Če je teh obsodb in blokad preveč, se izgubi volja do življenja, kar pomeni, da nas res dobesedno ogroža….
Hahahahahahha, to spet leti name, kajne ?
S to temo si samo dokazal, da še sam neveš v katero smer bi razmišljal in zato rabiš nekoga, da te usmeri, te prepriča, če si ali če nisi ravnal pravilno, oz. če ima tudi on enak pogled na to kar si ti misliš.
Ko pa vsi začnejo pisat nasprotno od tebe in se noben več ne strinja s tvojimi komentarji pa greš jokcat robiju, da imaš vsaj en back up tu gor. Še enkrat ponavljam, preveč prostega časa imaš, da se ukvarjaš s tako nepomembnimi stvarmi. Get a life !
Ni čisto tako.
Običajno, (no ne vedno), je tako, da je tisti, ki je nekaj napisal/odgovoril, užaljen, če se z njim ne strinjam(o)….. in sprejema drugačno mnenje kot žalitev.
Jaz vedno povem svoje mnenje (ki pa ni nujno edina resnica) in zadeve ne razglabljam na dolgo in široko in še predvsem nikomur ne vsiljujem svojega mnenja.
Počutim se pa čisto fajn, ker drugače ne bi pisala. 🙂 Pa tudi na provokacije se večinoma ne odzivam 🙂
p.s.
jutri bo baje sneg 🙂
Bibita, seveda ni čisto vedno tako, ampak ko pišem(o) o žaljenju in obsodbah, govorim(o) ravno o situacijah, ko je vedno tako. Sicer ne bi govorili o tem.
Zakaj se na provokacije ne odzivaš? Zakaj misliš, da nekdo sploh provocira?
Provokacija je izraz nemoči. Izhod v sili, ko človeku zmanjka argumentov in je tik pred tem, da pobegne ali pa te napade.
Ne, verbalnih napadov se ne bojim.
Ampak, a ni logično, zakaj bi si nekaj dopuščala, kar mi ni všeč …..me ne osrečuje. Zakaj bi nekomu, ki “provocira” dajala veselje 🙂
Če se umakneš “napadalcu” vzameš veselje, razen, če je totalni primitivec in misli, da te je s svojimi izjavami pregnal. S takimi pa itak nima smisla razčiščevati (kot jaz rečem “se prepucavati”) 🙂
Seveda je logično, da se umakneš, če ti ni všeč. Ampak vprašam, ker vsak tega tud ni sposoben. Ampak dvomim pa, da nekomu daješ veselje, če se ne umakneš. Ni nujno. Odvisno, kako se odzivaš. Če vidi, da si ne zaupaš in da odstopaš od svojega prvotnega mnenja, optem mu to lahko da nek občutek moči. Sicer pa je prej obratno. Nekdo, ki provocira, v sebi trpi in ga to provociranje ne nujno tudi veseli.
Če logično pomisliš, zakaj bi nekdo nekoga sploh provociral, kadar ima drugi različno mnenje od njega. Edina razlaga je, da je nesiguren v svoje mnenje in se ustraši, da to kar vidi, ni res. Ker tega ne razume s svojim razumskim delom uma, s svojimi občutki pa to čuti, kot ogroženost, se tako tudi odzove. Logično. Nekdo, ki se čuti ogroženega, bo ali napadel (to je navadno moški), ali pa se bo umaknil (običajno ženska). Žival stori povsem enako, ker nima razuma in se samo bori za svoje življenje, svoj obstoj. Enako pa je s človekom, ki ne razume, kaj se dogaja z njegovimi občutki, čustvi in zakaj se pojavijo. Ravna dost podobno, kot žival, odvisno od stopnje ogroženosti, ki jo začuti.
Nihče te ne more užalit brez tvojega privoljenja.
Kako odreagiram, ko se z nekom ne strinjam? Skušam predstavit svoje razloge, svoje ozadje, on, ona svoje, pa morda uspemo še kaj tretjega (novega) videt v naših razpravah. Super se mi zdi, če lahko vidim še kako drugo resnico poleg moje. Je pa tako, da so določena razmišljanja prevelik odklon od mojega načina razmišljanja in da se z njegovo, njeno ideologijo preprosto ne razumem, ker mi je gnusna, nemoralna, sprevržena. S tako osebo težko najdem še kako drugo temo za debatirat.
Smisel razprav, debat ni v prepričevanju drugega v svoj prav, ampak v različnosti mnenj. Ni pa sploh nujno, da pridemo do novih spoznanj, včasih je vse kar dobimo, en lep popoldanski chit chat.
Kot nadaljevanje te teme imam tudi jaz eno vprašanje. Ali se vam je že zgodilo, da vas je nekdo želel sprovocirati ne z besedami ampak z dejanji? Npr. nek moški želi sprovocirati drugega moškega tako, da osvaja njegovo partnerico oziroma žensko, za katero ve, da mu je všeč, vpričo drugih oseb (to je samo eden od možnih primerov). Namen takega provociranja bi bil, da se tega drugega moškega pokaže v slabi luči (da je preveč impulziven, ljubosumen, da ne zna kontrolirati čustev, naiven ipd.).
To vprašanje mogoče malo odstopa od vprašanja, ki ga je postavil Marko, ampak če smo že pri provociranju, me zanima še vaše mnenje glede prej navedenega.
Strinjam s krivokljunašico. Nihče te ne more užalit, če mu tega ne dovoliš. Ampak ljudje v svojem prepričanju vseeno to počnejo ravno s tem namenom. Rečejo nekaj, kar bi naj sogovornika užalilo, ker se počutijo nemočne, kot je rekla It, tudi neslišane.
Kaj zdaj to pomeni? To seveda ne pomeni, da mu dam roko na usta, preden žaljivko izreče. Nekdo mi reče, da sem bedak, jaz pa sem tisti, ki bo temu verjel, ali pa ne in si bom mislil: Ok, sem bedak, ampak samo v tvoji predstavi, po tvojem načinu (ne)razumevanja. To nične spremeni mojega pogleda na svet, saj mi nisi povedal nič modrega. Saj mi je jasno, da vsi me ne razumejo. Jasno mi je tudi, da se počutiš nemočnega, zato te razumem. Vem, da si morda celo prepričan, da je samo tvoja resnica prava, tudi tega ti ne morem vzet. Za nekoga je tako recimo že samo drugačno mnenje o neki stvari žalitev, zato se tudi užaljeno odzovejo, ker imajo občutek, kot da jih želimo prepričat, da njihova resnica ni prava. Spet se gre za to, kaj verjamemo. Ali verjamemo, da je samo naša resnica tista prava, ali pa dopuščamo, da ne vidimo vsega tako kot je in morda kaj izpuščamo, morda drugi vidijo nekaj več (z razlogom).
V resničnem življenju je seveda žaljenja manj, ni pa nujno. Navadno tam ne debatiramo z neznanci o takšnih debatah. Tam ljudje vseeno niso tako “pogumni”, preko neta pa mu žaljenje tud ne morem preprečit. Niti mu ne želim, saj mi s tem ne povzroča škode.
Seveda se poskusi žaljenja dogajajo (tudi) z dejanji. Saj tudi izrečene besede so na nek način dejanje, temu dejanju se reče pogovor. 🙂
Za tvoj primer pa velja povsem enak odgovor, kot sem ga napisal zgoraj. Če nek tip začne osvajat mojo žensko z namenom, da me pokaže v slabi luči, mu bo to morda uspelo, morda pa ne. Odvisno od moje reakcije, oziroma predvsem od moje sigurnost vase. Enako kot pri besedah, je tudi tu pomembno, ali verjamem, da ta tip lahko ogrozi odnos med mano in partnerko ali pa že samo njej dovolj zaupam in že naprej vem, da nima nobenih možnosti, ker se dobro zaveda, da ji je z mano lepo. Če tega ne verjamem, se seveda ustrašim in primerno temu odreagiram. Moški navadno z neko vrsto napada, ali besedno ali pa celo fizično. Ženska je navadno užaljena, kar svojemu tipu seveda pokaže in se potem umakne, če bi bile vloge zamenjane ali pa “trmari” dokler se ne pomiri. Lahko pa ostane povsem hladna, če zaupa vase in svojega partnerja.
Pri tem primeru pa bi vseeno še poudaril, da ti ne moreš vedet s kakšnim namenom drugi tip osvaja zasedeno žensko. Namreč, ne moreš vedet, ali to počne z namenom provokacije ali pa mu je ženska dejansko všeč. Eni pač nimajo nekih manir in jim je vseeno za njih, samo da dosežejo nek svoj egoističen cilj, biti oboževan recimo. 🙂
Veš, Marko, ne privoščim ti ženske, ki bi ostala povsem hladna, če bi te druga ženska osvajala :). Če vsaj nekaj čuti do tebe, potem ji ne bo vseeno, četudi tega navzven ne pokaže. Reakcija posameznika pa je odvisna tudi od drugih okoliščin. Burno lahko reagiraš ne le zaradi konkretne provokacije, ampak tudi zato, ker se je v tebi že preveč drugih občutkov nabralo in nek dogodek lahko pomeni le kapljo čez rob.
Zase vem, da mi ne bi bilo všeč, če bi moj moški ostal povsem hladen (če bi me osvajal nekdo drug), bi bila že v skrbeh, da ima poleg mene še kakšno drugo :))). No, to je bil hec, upam da razumeš.
Razumem. Če bi mene kakšna osvajala, bi se meni to zdelo zabavno, ampak jaz pri sebi vem, da ob moji, nobena nima prav nobenih možnosti. In moja ob meni to prav dobro ve. Seveda bi se o tem dogodku potem kaj pogovorila, tudi pošalila. Gotovo ne bi ostala povsem hladna, odreagirala pa ne bi burno. Verjetno bi jaz že sam načel temo, debato, jo vprašal kako je videla cel dogodek, kako se je počutila in potem bi ji povedal, kako je bilo meni in kako mi to ni nič pomenilo. Seveda bi to bila resnica, ne bi govoril tega kar želi ona slišat, ampak to kar čutim v nekem trenutku.
Jaz mu pa privoščim ravno takšno :), ker bi to pomenilo, da je ona “tako dobra”, da je prepričana vase, da ji druga ne more speljat fanta. Če je pa sama “polovičarska” jo je pa upravičeno strah, da bi izgubila nekoga, od katerega je na nek način “odvisna”, ji dopolnjuje njeno popolnost/podobo in potem zganja ljubosumje.
Isto se dogaja če sta vlogi zamenjani. Ljubosumje je znak nizke samopodobe, in se počutimo ogroženi, ko nam nekdo zapeljuje partnerja. Takšni partnerji so bolj posesivci kot pa ljubezanski partnerji.
Mogoče so to samo tvoji občutki ob prebrani razlagi, ki jo je nekdo podal, argumentiral. Ne želiš več pojasnit svojega stališča, ker smatraš/čutiš, da te nekdo provocira. Mogoče samo ni razumel pravilno tvojega (kratkega) sestavka, ki je njemu predstavljal nekaj drugega, kar si ti želela povedat.
Forum je zaprt za komentiranje.