Ob koncu 2021

Moram priznati, da me je res marsikaj razočaralo letos, predvsem marsikdo. Prijateljice, za katere sem vedno bila tam, so mi zarile nož v hrbet in pokazale kdo so v resnici. Stranke, ki so me grdo izkoriščale. Partner, ki je kjub nešteto obljubam spet na isti poti kot prej. Starša, ki namesto da sta mi v oporo v najtežjih trenutkih ob diagnozi se norčujeta in mi ne verjameta. Doživela sem same poraze v odnosih. Bolj kot sem se nesebično razdajala z vsem srcem, bolj kot sem se trudila, dajala, bolj je bolelo, ko sem spregledala. Ta trenutek delam revizijo preteklega leta in ugotavljam, da nimam niti 1 osebe več, ki ji lahko zaupam in s katero bi želela biti v 2022. Takega razočaranja nisem pričakovala, med letom se je kar nabiralo in sedaj ko seštejem in dam na mizo vse dogodke in ljudi, me precej boli. Razmišljam, da se oddaljim od vseh, verjetno sem res jaz problem. Rada bi bila brezsrčna pras*** da se me take stvari ne dotaknejo več, a dvomim da je to pri 40 sploh še možno. Dobrota je na koncu res sirota in vse kar nas o ljubezni, prijateljstvu in dobrem učijo je grda laž. Ne verjamem več.

Zamenjala bom telefonsko številko in se izbrisala iz vseh družabnih omrežih ter posvetila samo še svojima otrokoma in sebi. Žalosti me in jezna sem le nase, ker sem jaz za njih bila pripravljena narediti vse in še več. Njim sem oprostila, sebi še ne morem.