novopečena kuharica

Sem mlada kuharica. S fantom sva šla na skupno in imava svojo kuhinjo,seveda kuhava sama. Oba imava redne službe in se vračava domov okoli četrte ure popoldne. Sedaj pa je prišel problem, ker sva oba lačna da bi pojedla še in še. Potem pa se jest šele spravim pred štedilnik. Kako ve rešujete take probleme. Ali kuhate tako NA HITRO ali že pripravljate hrano dan prej? Kaj od hrane lahko pripravite vnaprej? Vse izkušene kuharice prosim za nasvete kako naj.
Hvala že vnaprej.

Malo mešano delam. Nekaj pripravim vnaprej, nekaj pa skuham za sproti.

Testenine so hitro kuhane, omako pa lahko pripraviš vnaprej. Čeprav kakšna kisla smetana z gobicami je enako hitro pripravljena kot testenine.

Cel kup hrane se lahko tudi zamrzne. Sarme, golaž, filana paprika, pasulj, zrezki v omaki,… – to se samo greje. Zjutraj daš iz skrinje ven, ko prideš domov je odtajano, potem pa v mikrovalovko ali na štedilnik pogret.

Tudi solato lahko očistiš prejšnji dan in potem shraniš v hladilniku in jo samo narediš ko prideš domov.

Lp, Ela S

Pa vse mineštre in juhe lahko skuhaš dan prej. Pa celo za dva dni. Nekatere lahko tudi zamrzneš.

Jaz se nimam kaj oglašati, saj med tednom – ko je najhuje – kuha tašča, jaz samo vikende in izredne prilike. Vem pa, da je bila ta tema že večkrat odprta, vendar pod tako neprepoznavnimi imeni, da z iskalcem nikoli ne bi našla.
Naj punce povedo še kakšne frišne izkušnje in ideje, jaz samo prekopiram, kar sem o tem zbrala na več koncih. Tako bo zopet nastal en nemogoče dolg post, sori. Neži in podobnim pa bo verjetno precej pomagalo…
LP Mimi

**************
Služba in kuhanje
Kako to med tednom vskladite? Kako uspete, če imate poleg službe še druge obveznosti ali konjičke? Mi smo petčlanska družina in če nebi mož, ki je upokojen, med tednom prevzel kuhalnice, bi bili najbrž ali lačni ali na sendvičih. Meni je kuhanje na žalost nujno zlo, saj si vedno lahko najdem deset meni bolj zanimivih opravkov: vrtnarjenje, ročna dela… Kuham rada le v primeru, ko zares čutim, da imam čas in hočem družino presenetiti s čim res dobrim ali kaj na novo. Upam, da bo v penziji z menoj kaj več na to temo. (Kuham redno v sobotah in nedeljah, pa tudi dobro in zdravo, kot pravijo, pa vendar ne vem, kje naj najdem to ljubezen do kuhanja, ki kar sije iz vaših postov. (Marija)
Tega ne moreš najti, če ni v tebi. Tudi meni je včasih kuhanje odveč, sploh, ko sem lačna, ni časa in je potrebno nekaj skuhati, a se potrudim. Drugače pa kuham z veseljem vsak dan, čeprav imam deljen delovnik.
Kuhanje je tudi meni vcasih odvec, enostavno se zgodi, da se mi ne da. Imam sreco, da vsi trije kuhamo, dokaj radi. Zgodilo se je tudi ze, da se na isti dan prav nobenemu ni dalo oz. nihce ni imel pravega casa. V glavnem pa moram reci, da mi kuhanje ne predstavlja vecjega problema. Med tednom kuham bolj zgodnjo vecerjo, cez viklend pa ponavadi kosilo. Za vecerjo potem pa se kaj na brzino dodelamo. (petra)
Ja, med tednom je kar problem, predvsem zaradi časa.Otroci pa seveda lačni, saj minejo že cele 3 ure od kosila v vrtcu in šoli. V glavnem si pripravim že prejšnji dan kaj (razni goaži, zrezki v omaki), radi imamo enolončnice: obare, zelenjavne mineštre, ričet…,z makaroni tudi čisto nič ne zgrešim (z zelenjavno ali tunino omako), šmorn in “prežgana” juha so tudi kar hitro na mizi. Včasih si prejšnji dan pripravim slivove cmoke, svaljke in kuhanega testa in jih potem naslednji dan samo vržem v krop (naredim dvojno porcijo-za enkrat dam v skrinjo).Zato pa imam rada vikende, ko imam malce več časa in naredim tudi kakšne bolj komplicirane stvari.
Marsikateri teh jedilnikov zgleda strašno zakompliciran, a v resnici vzame malo časa, marsikaj pa se da napol pripravljeno kupiti, oz. sam napol narediti in potem vreči v skrinjo, kjer počaka do naslednjič. Jaz imam tudi zelo malo časa za kuhanje( deljen urnik 2 uri pavze), pa še vse stvari morajo potem čakat, dokler se vsak posebej ne nariše domov. Pri nas ocvrta hrana ne prihaja v poštev, razen v sobotah in nedeljah. Zato v nedeljah malo več kuham, kaj vržem v skrinjo, pa tudi hrane mora ostat še vsaj za dan ali dva. Zelo uporabne so stvari (Piščanec, zrezki, polpete, pečenka…) v omaki, ragu, potem lahko narediš rižoto, pašto, kus-kus, krompir za zraven, pa malo juhe ( goveja je tudi v skrinji) pa kakšno solato in evo kompletno kosilo v pol ure, največ eno uro. Danes imam tako stanke od včeraj, ko je bila špinačna juha s kruhovimi kockami, svinjska pečenka in piščanec na “rošto” ( to je v omaki), pražen krompir ter špinača za zraven. Za vse to sem porabila 90 min, ostalo pa je še za naprej. Danes bo rižota na tej omaki, pa malo mesa zraven in goveja juha iz skrinje. Jutri pa spet špinačna juha, pire krompir, preostalo meso in špinača. Pa je kosilo za tri dni.
Hvala lepa za vzpodbudo – sem je bila hudičevo potrebna. Tudi sama sem do nedavnega imela deljen urnik in te popolnoma razumem – To je strup za šoloobvezne mame. Sedaj imam ” normalen urnik”, problem je v tem, da pridemo vsi hkrati skozi vrata in je prvo vprašanje: “Kaj bo za kosilo?” Pri tem pa se še sezula nisem. Tako da če v 15 minutah ni kaj na mizi, sledi opustošenje hladilnika in kruh izgine, predem ga dam iz vrečke. Tega pa ne pustim. Kako naj jih ukrotim? Naj vržem puško v koruzo in odprem hladilnik ali pa ga držim zaprtega in branim z življenjem?
Sem preizkusila tudi ta urnik. Na svoj način je še hujši. Takrat je bila rešitev kuhanje en dan vnaprej, pa veliko je pomagala skrinja. Ena od rešitev bi lahko bila tudi juha, ki je pogreta v 10 minutah, dokler jo jejo pa se da pripravit še kaj na hitro. Hitro so kuhani tortelini in sveži rezanci., pa tudi navaden riž na belo, kus-kus. Zraven pa kakšna sirova omaka, pripravljen ragu , ki ga vzameš zjutraj iz skrinje, zrezki v omaki prav tako iz skrinje, piščanec in paprika na koščkih, ki jih narediš na omako in podobno. Rešitev so tudi razno razni “pasticci”. Pečene palačinke nadevaš z kako omako ( ragu, špinača s skuto, kakšna druga zelenjava…) vse skupaj bogato oblito z bešamel omako in sirom. To pripraviš prejšnji dan, ko prideš iz službe pa samo v pečico ali še raje v mikrovalovno z žarom. En dva tri je narejeno. Najhujše pa je, da ti spraznijo hladilnik tačas, ko hitiš kuhat kosilo in ga potem samo še gledajo in se nad njim zmrdujejo. Le korajžno.
Veš, drugače prav rada kuham in ni mi vseeno kaj doma jemo. Hočem se potrudit tudi z pestrostjo jedi. Pa nikoli ni cenjeno. Večni očitki – zakaj pa ni pašte? Pa ne morem vsak dan kuhat makaronov. MOje kolegice kupijo ” mizica pogrni se” in imajo problem rešen. Saj ne rečem tudi kakšna konzerva je pri hiši – če nepričakovano moram podaljšat službo. Oh, ko bo lepše vreme se bo tudi moj optimizen povrnil. Pa hvala za nasvete.
Se strinjam glede konzerv in pripravljene hrane. Mislila sem hrano, ki jo sama vnaprej pripravim. Delno skuham za več dni in potem samo dodajam različne priloge, ali pa napol pripravljeno vržem v skrinjo. Tudi jaz ne maram kupovati industrijsko pripravljene hrane, samo v skrajnih primerih.
Jutri bo zelenjavna mineštra. Je zelenjava že v vrečki( jo dajam sproti, ko zraste v vrtu). Olupim samo še krompir in vržem v lonec – to zjutraj pred službo. V pavzi spasiram in zakuham paštico. Pa kak puding zraven, če sem pri volji.
Pri nas pa prihajamo domov po obrokih – najmlajši ob 13. ali 14., starejši ob 14.30 ali 15.30 in jaz okrog 16.ure, mož je leteči in nikdar ne vemo, kdaj bo prišel. Ponavadi med tednom jemo kakšne v naprej pripravljene omake, segedinarje, pasulje in podobno in ker so vsi bolj “kruhove sorte”, drugih prilog ni. Večkrat pa na pol pripravim jed, ki jo mlajši da, ko pride domov, v pečico. Najbolje je, kadar delam popoldne – to je 1x ali 2 x tedensko – takrat pa celo dopoldne ustvarjam.
Ti večni problemi s kuho. Jaz si pomagam z ventilacijsko pečico in uro. Dosti stvari se da pripraviti vnaprej tako, da se dokonča v pečici. Nastavim na uro, kdaj mora začeti peč in koliko časa naj to dela in ko pridemo domov že lepo diši.
Vidim, da imamo prav vse časovne probleme z kuhanjem. Sem prav malo potolažena, ker očitno nisem edina ki je včasih malo dol zaradi tega.

Kuhate vsak dan?
* V službi je stekla debata na to temo. Prav presenetilo me je, da kuhamo res vsak dan samo v treh družinah, pa še od tega v eni dosledno tašča. Se pravi, da sva samo dve, ki skuhava vsak dan. Meni je to v veselje, družini tudi, zdaj pa zgleda, da je to izumrla obrt. Smo mi, ki kuhamo doma, res tako za luno, skoraj tako je zvenelo iz enih ust? (Stanka)
* Mislim, da kuhanje ni izguba casa. Hcerka je vedno rekla ob vstopu v dom: Joj, kako lepo disi! In ob cem dobrem se tudi jezik lazje razveze, potem sva od pubertetnice tudi marsikaj zanimivega zvedela. Enako vidim sedaj pri vnuku, pubertetniku. Moz je zelo rad za domaco mizo. (Babi)
* Jaz tudi kuham vsak dan, resda delam v šoli in mi je lažje, kljub temu pa zahteva kar dosti časa. Vendar to delam z veseljem in si mislim, da je to pač dobra naložba v zdravje tudi za naju, da o otrocih niti ne govorim. Kuham povsod, redno tudi na dopustu. V gostilni smo le nekajkrat na leto, pa sem in tja si pomagamo s kakšno pico ali Pečjakovimi stvarmi. Nas je pa tudi v službi samo še nakaj, ki kuhamo, ampak se ne damo.
* Nam preprosto ne znese. Domov hodimo po peti uri, otroka jesta štirikrat v vrtcu do takrat, midva oba jeva toplo kosilo med delovnim časom. Za večerjo si praviloma pripravimo kaj hitrega (namazan kruh, solato, jogurt in musli), redko kuhano (testenine mogoče). Več kuhamo med vikendi, če smo seveda doma. Če smo na klatenju, si privoščimo hrano zunaj.
* Kuham vsak dan, čeprav sprva proti moji volji – mož namreč ni hotel jesti v restavracijah ali menzi. Zdaj pa mi to ne predstavlja posebnih težav, saj smo pristaši enolončnic, testenin in zelenjave.
* Tudi jaz kuham vsak dan, običajno zvečer za naslednji dan. Ko pridemo domov, smo običajno zelo lačni in ne bi zdržali toliko časa, da bi bilo kosilo kuhano, še 20 minut, kolikor se kuha krompir, nam je včasih preveč. Kakšen golaž, paprikaš, ričet in podobne zadeve skuham za 2 ali 3 dni in nato jih 2 dni jemo, za 1-krat pa damo v zmrzovalnik. Včasih pride zelo prav. Opažam pa tudi sama, da vse več ljudi ne kuha doma.
* Pa saj kar gre, je pa res težje, če ti je kuhanje v breme. * Domov pridem ob pol petih in imam kosilo nekje do petih na mizi. * Saj ravno za mizo so najbolj sproščujoči pogovori in od otrok takrat tudi marsikatero novo izveš. Se pa prav nič ne čudim, da je tudi v Sloveniji že postal problem predebelosti večine prebivalcev.

Kuhanje, da ali ne
Ko in če kuhaš, si oropan prostega časa popoldne. Pa je res vredno? Pri sebi sem se zelo dolgo ukvarjala s tem vprašanjem. Namreč jaz pridem domov okrog 16. ure in nič ne kuham. Dolgo sem imela slabo vest, pa sem si rekla točno tako: je res toliko vreden ta kuhan obrok? Tu ni splošnega recepta, za nas pač ni. Otroci imajo kosilo v šoli, midva z možem greva na toplo malico. Imamo le večerje, pa še to velikokrat namazi, včasih palačinke, šmorn, tudi Etine konzerve (prebranec ipd.), kar sploh ni tako slabo, pa čeprav je konzerva, pa mlečni rič, špageti s paradižnikovo omako, včasih spečem pizzo. Čisto odvisno od naše volje. Naredim tudi na zalogo štruklje ali podobno in jih zamrznem itd. Gledam pa res, da ni preveč salam, da je malo mesa. Navajam jih na maslo z medom, mleko in kruh, včasih snežne kepe kuhane v kakavu, polenta z mlekom. Čisto po občutku in trenutnem navdihu. Imamo pa v soboto in nedeljo spodobno skuhano hrano. Takrat kuham z veseljem.
Ampak najbolj bistveno, ne se sekirat, če vsem ustreza. Predvsem pa kuhan obrok, verjemite, nikakor ni vreden slabe volje, ker ti “vzame čas”. Če ga vzame, bolje ne kuhati, vsi bodo preživeli in se enako lepo razvili, če pa kuhaš z veseljem, potem pa kuhajte. (Tortica)
Pri nas sodimo torej med bolj normalne, kuhat se začne ob 15.30 ali 16 h, med tednom samo hitre stvari ali že napol pripravljene zadeve (npr. iz zmrzovalnika, kar je bilo v večji količini narejeno neki vikend). Pol ure kuhanja se mi ne zdi preveč zapravljanja prostega časa. Za “večerjo” kvečjemu še kak prigrizek ob čaju, sadje, če je res hudo, obloženi kruhek. Druga varianta – popoldan se nekam gre ali pa se rekreiramo. Potem je v službi malo večja malica (ne samo jabolka ali jogurt) pa se kuha kasneje – npr. ob 18, redko kasneje. To je torej večerja, ki pa je nadomestila glavni dnevni obrok. (Malan)