Nova razmerja, samski lajf
Sva včeraj z mojim tako bolj pasivno nek film gledala na tv Firma od Toma Cruisa, že stokrat videno.
Ampak ni fora v filmu, ampak v tem, da un tip reče ženi v filmu, da njeni so pa itak samo par urc stran od tam, kamor sta se nameravala preselit, tako da lahko kadarkoli skoči domov. Pa se moj ob tem nasmeji, češ za Američane je par urc malenkost, za Slovence pa katastrofa.Toliko o tem kako silne razdalje moramo Slovenci premagovat vsakodnevno, da pridemo do službe ali pa celo do ljubice.
Ja če se pa vse dela po liniji najmanjšega odpora, potem je pa rezultat takšen kot je in nič drugačen!
Mimogrede MB: KR je razdalja 157 km, ocenjen čas, da prevoziš to razdaljo z upoštevnajm vseh omejitev hitrosti je 1 ura 35 minut.
Za Američana piece of cake, za Slovenca še en razlog več za solznodolinstvo.[/quote]
Se strinjam. Se pa ne spomnim kaj je v tem filmu delala gospa Cruise. Ponavadi so take gospe Cruise lepo doma in skrbijo za družino in gospodinjstvo. Treba pa je upoštevati tudi kakšen delež mesečnih dohodkov predstavlja takšna vožnja gospodu Cruisu in kakšna gospodu Novaku. Seveda vključujoč vzdrževanje in amortizacijo avtomobila. Ob tendencah koriščenja javnega prevoza (ki je večkrat precej propagiran s strani delodajalcev pri nas) pa stvar dobi tudi popolnoma drugačne časovne dimenzije.
Sva včeraj z mojim tako bolj pasivno nek film gledala na tv Firma od Toma Cruisa, že stokrat videno.
Ampak ni fora v filmu, ampak v tem, da un tip reče ženi v filmu, da njeni so pa itak samo par urc stran od tam, kamor sta se nameravala preselit, tako da lahko kadarkoli skoči domov. Pa se moj ob tem nasmeji, češ za Američane je par urc malenkost, za Slovence pa katastrofa.Toliko o tem kako silne razdalje moramo Slovenci premagovat vsakodnevno, da pridemo do službe ali pa celo do ljubice.
Ja če se pa vse dela po liniji najmanjšega odpora, potem je pa rezultat takšen kot je in nič drugačen!
Mimogrede MB: KR je razdalja 157 km, ocenjen čas, da prevoziš to razdaljo z upoštevnajm vseh omejitev hitrosti je 1 ura 35 minut.
Za Američana piece of cake, za Slovenca še en razlog več za solznodolinstvo.[/quote]
Se strinjam. Se pa ne spomnim kaj je v tem filmu delala gospa Cruise. Ponavadi so take gospe Cruise lepo doma in skrbijo za družino in gospodinjstvo. Treba pa je upoštevati tudi kakšen delež mesečnih dohodkov predstavlja takšna vožnja gospodu Cruisu in kakšna gospodu Novaku. Seveda vključujoč vzdrževanje in amortizacijo avtomobila. Ob tendencah koriščenja javnega prevoza (ki je večkrat precej propagiran s strani delodajalcev pri nas) pa stvar dobi tudi popolnoma drugačne časovne dimenzije.[/quote]
Bila je učiteljica tista gospa. 🙂
Drugače pa, kjer je volja, tam je pot. In če se človek ni za ljubezen pripravljen malo potrudit, potem to že ni prava ljubezen. Je samo nekaj priročnega, praktičnega, mogoče celo ekonomičnega itd. 🙂
Zakaj bi sprejemale odgovornost za partnerstvo, dovolj je da jo zase, ni si treba “obesiti” nekoga (in to baje vsak drugi teden!), ki se še ni srečal s pojmom “soodgovornost”; ne vem, kaj imaš proti moškemu razmišljanju – je stvar posameznika, kako, kaj in če sploh razmišlja :P
Tipični prikaz nekoga ki še ni imel resne zveze. Tvoja odločitev, ampak slej kot prej bo prišla neizmerna potreba po tem. Potem pa na glavo v zvezo. Pač sodobna ženska.
Nimam razlogov za zvezo in to celo resno 🙂
Neizmerna potreba? Koliko se zavedam sebe si težko predstavljam, da bi sploh bila s kom, nekaj nedoločljivega se mi pri tem konstantno upira (prijatelji mi več pomenijo kakor zveza).
Sodobna pa res nisem…mene je zdavnaj čas povozil…ali pa je bilo obratno……hehehe….
Nimam razlogov za zvezo in to celo resno 🙂
Neizmerna potreba? Koliko se zavedam sebe si težko predstavljam, da bi sploh bila s kom, nekaj nedoločljivega se mi pri tem konstantno upira (prijatelji mi več pomenijo kakor zveza).
Sodobna pa res nisem…mene je zdavnaj čas povozil…ali pa je bilo obratno……hehehe….[/quote]
Ma dej, teb se vid na 100km, da še sončno uro uporablaš.
Zdaj pa čisto iskreno o tem silnem iskanju pravega partnerja – z ženskega stališča. Dejstvo je, da je večina ljudi ustvarjena za dvojino in ne za biti sam. Zakrneli samci se o tem ne sprašujejo in ne razpravljajo.
Dejstvo je tudi, da je partnerstvo najlažje realizirati tam nekje do 25-leta: sposobnost zaljubljanja je velika, življenjskih izkušenj je malo, skočiš v vodo in plavaš. Pridejo otroci, skupni projekti, veliko obveznosti in krog je sklenjen.
Problem se pojavi pri mladih od 30 – 35 let, ki si šele ustvarjajo družino in pri tistih, ki po dolgotrajni zvezi ostanejo iz različnih razlogov sami. Mladi, ki si niso ustvarili družine v najbolj primernem času, že drugače gledajo na izbiro bodočega partnerja, bije pa jim tudi biološka ura. Starejši pa bi še radi imeli nekaj od življenja in so, glede na pretekle izkušnje, prav tako zahtevni. Obojim pa se mudi.
Najlepše je takrat, ko se najdeta prava dva – fizično in duhovno kompatibilna, normalno prilagodljiva. Takrat problemi, ki se jih tu omenja, sploh niso problemi in se stvari hitro uredijo.
Žal je to bolj redka stvar; bolj pogosto se je treba tudi pri izbiri partnerja spustiti na realna tla in sprejeti določene kompromise. Vsega pač človek ne more imeti. Če se ženska odloči za moškega, ki ji je sicer simpatičen, ni pa ravno tiste prave kemije, pač pričakuje, da bo boljše na drugih področjih: to se pravi, da je dober človek, da se ob njem počuti varna, da se sam preživlja, da ima streho nad glavo. Čista nula ne zanima nobene. Najbrž tudi moški, ki se odloči za žensko, ki ni ravno lepotica, pričakuje, da bo vsaj dobra kuharica in gospodinja ali pametna in dobra sogovornica. Tako pač je.
Drugo dejstvo pa je, da se človek na samsko življenje navadi in ga je ponavadi pripravljen žrtvovati le za res dober primerek na vseh področjih.:)
Najtežje je tistim, ki sanjajo velike sanje. Mislim, da živimo premalo časa in da življenjski ritem in slog nista naklonjena temu, da bi se realizirale velike ljubezni. Ja, tako daleč smo prišli…..
Ob prebiranju tega zapisa čutim veliko olajšanje ob dejstvu, da mi ni treba iskat partnerja v teh krutih časih, ko očitno niti sanje, da je lahko tip dober po videzu, srcu in pameti ne zdržijo več. Kaj šele, da ima ženska, ki dobro zgleda, nekaj pameti v glavi in nekaj kuharskih veščin.
Pravzaprav je bilo pri meni tako, da smo se dovolj zgodaj našli, da še nismo bili obremenjeni z mislijo na prihodnost in denar. Delovala je kemija ne pamet. Nekje po poti smo osvojili tudi tisoč kuharskih veščin in pojedli zraven še knjigo življenjskih modrosti. Začela sva kot revna študenta, ki sta živela od ljubezni. Danes lahko to ljubezen hvala bogu nahraniva še s čim drugim. Pa nikoli nisva imela velikih sanj.
Jaz mislim,da mora človek vendarle težit k tistemu, kar si želi njegovo srce. In um bo šel za srcem. Prevelika taktiziranja in filozofiranja niso še nikoli prinesla prave harmonije v zvezo.Občutek, da ti zmanjkuje časa da je treba nekaj na silo ukrenit, pa še manj.
Se strinjam. Se pa ne spomnim kaj je v tem filmu delala gospa Cruise. Ponavadi so take gospe Cruise lepo doma in skrbijo za družino in gospodinjstvo. Treba pa je upoštevati tudi kakšen delež mesečnih dohodkov predstavlja takšna vožnja gospodu Cruisu in kakšna gospodu Novaku. Seveda vključujoč vzdrževanje in amortizacijo avtomobila. Ob tendencah koriščenja javnega prevoza (ki je večkrat precej propagiran s strani delodajalcev pri nas) pa stvar dobi tudi popolnoma drugačne časovne dimenzije.[/quote]
Bila je učiteljica tista gospa. 🙂
Drugače pa, kjer je volja, tam je pot. In če se človek ni za ljubezen pripravljen malo potrudit, potem to že ni prava ljubezen. Je samo nekaj priročnega, praktičnega, mogoče celo ekonomičnega itd. :)[/quote]
Se strinjam, čeprav ne vidim pametne povezave med ljubeznijo in vožnjo v službo. No, morda gre za to, da te delodajalec poplača z ljubeznijo.
Ob prebiranju tega zapisa čutim veliko olajšanje ob dejstvu, da mi ni treba iskat partnerja v teh krutih časih, ko očitno niti sanje, da je lahko tip dober po videzu, srcu in pameti ne zdržijo več. Kaj šele, da ima ženska, ki dobro zgleda, nekaj pameti v glavi in nekaj kuharskih veščin.
Pravzaprav je bilo pri meni tako, da smo se dovolj zgodaj našli, da še nismo bili obremenjeni z mislijo na prihodnost in denar. Delovala je kemija ne pamet. Nekje po poti smo osvojili tudi tisoč kuharskih veščin in pojedli zraven še knjigo življenjskih modrosti. Začela sva kot revna študenta, ki sta živela od ljubezni. Danes lahko to ljubezen hvala bogu nahraniva še s čim drugim. Pa nikoli nisva imela velikih sanj.
Jaz mislim,da mora človek vendarle težit k tistemu, kar si želi njegovo srce. In um bo šel za srcem. Prevelika taktiziranja in filozofiranja niso še nikoli prinesla prave harmonije v zvezo.Občutek, da ti zmanjkuje časa da je treba nekaj na silo ukrenit, pa še manj.[/quote]
Se popolnoma strinjam s tabo. A če se človek tako odloči, mora računati tudi s tem, da lahko ostane sam, kar je po mojem mnenju še vedno boljša rešitev.
Problem pa nastane, ker tega ne pokaže jasno že na začetku zveze, temveč šele mnogo pozneje, ko je biološka ura pomirjena. Morda mu prej celo daje popolnoma nasprotne signale. Krivdo za pomanjkanje kemije pa se seveda preloži izključno na partnerja.[/quote]
To pa je zavestna manipulacija s človekom v najslabšem primeru ali miselnost, da se z leti na vse navadiš, v najboljšem primeru. Ne odobravam ne eno ne drugo. Spomnim se, da si ti enkrat napisal, da je partnerstvo predvsem zveza moškega in ženske in da so otroci in skupni projekti stranski produkt, ne pa glavni razlog zveze. Tako bi moralo biti.
Srce vedno hrepeni po ljubezni. :)[/quote]
Ne vem, še vedno ugotavljam…sploh ne vem, če po čem hrepeni. Zato sprašujem, kako se to prepozna.[/quote]
Kako se prepozna? To čutiš ali pa ne. Nobena katastrofa, če tega ne občutiš v določenem obdobju življenja; če pa tega nisi čutila nikoli, si pač rojena za samsko življenje, kar po svoje tudi ni slabo.:)
Srce vedno hrepeni po ljubezni. :)[/quote]
Ne vem, še vedno ugotavljam…sploh ne vem, če po čem hrepeni. Zato sprašujem, kako se to prepozna.[/quote]
To pomeni le, da si zmedena. Zmedena pa si, ker srce še vedno hrepeni po ljubezni, le tvoj um in prepričanja te peljejo stran od tega hrepenenja.
Ljubezen, sreča, zadovoljstvo..To je naše osnovno stanje po katerem hrepeni srce. S svojim umom in izkušnjami pa skušamo to stanje doseči ali pa se mu čimbolj približati.
Naš cilj je ljubezen, prepričanja pa so kot navigacija, ki nas vodi po cesti življenja…Zato je odvisno od naših izkušenj kako blizu ali daleč bomo od našega cilja. Tisti, ki imajo prijetne izkušnje, tisti bodo cilj brez težav dosegli…Tisti, ki pa imajo slabe izkušnje, pa se bodo znašli v nekih čudnih krajih in situacijah, zaradi česar se bodo morali spraševati ter razmišljati kje so in zakaj se ne znajdejo na pravem cilju. Rabili bodo več energije, volje in dodatnega znanja, da bodo ozavestili svojo pozicijo, ter se potem zavestno napotili na željen cilj po katerem hrepenijo.
[/quote]
Ah ne to. Imam recimo znanca, ki živi v Ljubljani in kateremu se je zdelo zaradi razdalje prenaporno imet punco na Štajerskem in je potem zadevo namerno opustil in iskal novo “ljubezen”.
Jaz sem bila ob tem kar mal zgrožena, ko mi je to povedal. Kot da kar tako malo zamenjaš,kot da bi si kupil nove kavbojke. Ne vem ali sem jaz prevelik romantik al kaj. Meni se še vendo zdi zelo smiselno, da greš za ljubljeno osebo tudi na konec sveta, če je treba. 🙂
Ne vem, še vedno ugotavljam…sploh ne vem, če po čem hrepeni. Zato sprašujem, kako se to prepozna.[/quote]
To pomeni le, da si zmedena. Zmedena pa si, ker srce še vedno hrepeni po ljubezni, le tvoj um in prepričanja te peljejo stran od tega hrepenenja.
Ljubezen, sreča, zadovoljstvo..To je naše osnovno stanje po katerem hrepeni srce. S svojim umom in izkušnjami pa skušamo to stanje doseči ali pa se mu čimbolj približati.
Naš cilj je ljubezen, prepričanja pa so kot navigacija, ki nas vodi po cesti življenja…Zato je odvisno od naših izkušenj kako blizu ali daleč bomo od našega cilja. Tisti, ki imajo prijetne izkušnje, tisti bodo cilj brez težav dosegli…Tisti, ki pa imajo slabe izkušnje, pa se bodo znašli v nekih čudnih krajih in situacijah, zaradi česar se bodo morali spraševati ter razmišljati kje so in zakaj se ne znajdejo na pravem cilju. Rabili bodo več energije, volje in dodatnega znanja, da bodo ozavestili svojo pozicijo, ter se potem zavestno napotili na željen cilj po katerem hrepenijo.[/quote]
Hvala za pojasnila. Moram poudariti, da sem vse prej kakor pa zmedena. Cilj je ljubezen? Mar res? To čemur pravimo sreča vsak doživlja po svoje, nima smisla posploševati o sebi na druge in obratno. Podobno je z zadovoljstvom in z vsemi ostalimi prijetnimi in neprijetnimi stanji.
Skratka – za retorična vprašanja je res bolje, da ostanejo retorična 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.