Noseča sem vendar ne z možem
Štipendijo sem dobivala, ko sem prvič zanosila. K osem splav naredila. Ma je bilo po nesreči. Kljub kontracepciji. Samo vseeno sva ga želela obdržati. On je delal.
Ta drugič, ko sem zanosila je on imel že boljšo službo, jaz sem pa delala preko študentskega.
Za ta denar pa..naj si ga drži. Itak se vse vrača. In če me je imela sploh rada, jo zdaj boli, ko me redko sliši in še manj vidi ..[/quote]
Pa si prepričana da ga drži zase. Najverjetneje ga troši zase. To je denar, ki je namenjen samo tebi in ne njej. Terjaj ga, saj ga vendar potrebuješ. Obvesti očeta o tem, da preživnino nakaže tebi, če jo še prejemaš. Oziroma naj on terja denar nazaj od nje in ga prenekaže nate. To je tvoj denar, kaj ti ni jasno. Mati si je dolžna sredstva za svoje preživljanje zagotoviti sama.[/quote]
On ne raabi več plačevat preživnine zame. Ker sem poročena. Niti takrat je ne bi rabil, če bi se jaz na svoj naslov prijavila. V bistvu ja, dokler sem se šolala. Samo jaz sem njej delala uslugo in ostala prijavljena na njenem naslovu. Ker se mi je smilila, ker je kao brez denarja. Stalni naslov sem spremenila dva meseca pred porodm, nekaj mesecev kasneje sva se še poročila. Takrat je izgubila pravico do vsega. In zato sem bila egoistična, po njenem.
Tako, da zdaj preživnine ni več, štipendije tudi ne, ker se ne šolam več in otroškega tudi zaradi tega.
Bi mi p ta denar, vsaj štipendija tako prav prišel. Pa sem pustila, naj si jo drži. Nek del mi je sicer vrnila..ma niti približno vsega. Smo se takrat pošteno primle zaradi tega.
Zdaj pa..stiki so minimalni. Pa ne samo zaradi tega ampak še zaradi dosti drugih stvari ..
Pozdravljeni.
Vidim da ste mi napisali, kar precej mnenj. Nisem uspela vsega prebrati, prebrala sem le del.
Danes dopoldne sem se soočila z možem. Povedala sem mu za nosečnost. Jasno mu je, da otrok ni njegov. Nisem mu povedala s kom sem ga prevarala. Odreagiral je presenetljivo mirno, pričakovala sem drugačen odziv, bolj impulziven.
Po najinem pogovoru se je odpeljal. Ni mi povedal, kam gre, niti se mi ne javi na mobitel. Upam, da je z njim vse v redu. Hudo mi je zanj, ampak najbolje je bilo, da mu priznam. Po eni strani čutim olajšanje. Eno breme manj na mojih plečih.
Ne vem kako se bodo stvari odvijale naprej. Jutri se bom naročila na pregled. Po mojih izračunih sem nekje v osmem tednu. Noč sem prebedela, nisem mogla zaspati, tako me je vse skupaj žrlo, upam, da bom danes bolje spala. Hvala še enkrat vsem skupaj ker ste mi svetovali.
Nihče ji ni rekel, da ne bo težko – ne, nasprotno, povedano ji je skoraj v vsakem odgovoru, da bo težko tako ali drugače. Odločiti se mora med dvema težkima odločitvama in večina ji svetuje, naj ne zavrže otroka. To, kar ti imenuješ splet okoliščin, imenujemo mi božje znamenje. Ja, dve besedi za eno stvar. Lahko izračunaš tudi verjetnost – boš videla kaoko se posebnim okoliščinam ali božjemu znamenju reče v številkah. In – NE, NI PRESTRAŠENA PUTKA – išče najboljšo pot zase in otročka, sicer nas ne bi spraševala, saj tudi to, da priznaš tu gor in se vržeš v zobe, ni tako enostavno. Zato, ker ni prestrašena putka, se bo odločila ZA življenje! Jaz trdno držim pesti zate in za življenje tvojega otročka!
Floskule floskule. Tudi če ne naredi splava, kmalu ne bo več poti nazaj. Res ne vem, kaj si sploh hotela povedati s tem stavkom.[/quote]
Ali ni očitno? Ali ta preprostost ne pove najbolj razumljivo?
Hotela sem povedat, da ji bo lahko žal. Da se bodo (lahko) v njeno zavest vrivali stavki, vprašanja, sem naredila prav, bi bilo kaj drugače, če bi povedala, soočila partnerja in sebe z dejstvi… In da če se bodo, da ne bo mogla zavrteti časa nazaj in se drugače odločiti. Niti ne bo mogla (če se bo za ta korak odločila) valiti krivdo za svoje občutke, posledice, na druga ramena, za samo dejanje splava ne, za okoliščine ja, za sam splav pa ne, nikakor, z ničemer, saj ta odločitev ne bo nič več ali manj kot samo njena odločitev.
Tako je!
Takšne stvari (lahko) ustvarjajo večje in podrobnejše dileme, vprašanja, kot pa se mogoče sliši. Na koncu, postavljajo pod vprašanje neko moralno osebnost, pa ne glede na to, ali je podprta z vero, cerkvijo, ali pa (samo) z vzgojo v otroštvu, miselnostjo njenih bližnjih, sosedov, prijateljev, znancev, sodelavcev, okolice v kateri se giblje, živi. Živela bo v okolju, v katerem sedaj živi, naj se raje vpraša, kako ji bo živeti v tem okolju, iz katerega ne bo mogla izstopit, niti ne bo mogel izstopit njen najstniški otrok, niti ožji družinski člani, ki jih ima rada, za katere ji je mar, pa ne glede na to, kakšno odločitev bo že naredila. In predvsem, kako ji bo živeti s svojo vestjo.
Splav ni nekaj, za kar odločitev naj bi se zgodila od danes do jutri.
Če bi se jaz odločala, bi izhajala iz izhodišča: KAJ BOM V SEBI LAŽJE O P R A V I Č E V A L A !!! S katerimi mislimi, dejanji, bom v sebi lažje shajala. Se z njimi pomirila. Z njimi živela.
Življenje ima pa že sedaj totalno mimo zapeljano, to pa je dejstvo, ki si ga ne more več preklicati, lahko samo še od tu naprej dela, dela, dela, pa v katerokoli smer že.[/quote]
Prav je da si povedala možu. Probleme se rešuje sproti. Ampak vseh tvojih problemov še ni konec. Drugi problem je nosečnost. Upam da nisi tako nora, da boš obdržala seme nekoga v sebi, ki ga nimaš rada. Pojdi na splav, ker drugače ti bo še prekleto žal.[/quote]
… koliko takih otrok je zraslo z vsaj enim ljubečim staršem, pa jim ni bilo hudega. Kakšna pripomba, res. Vsak dan se nešteto ljudi dol daje brez čustev, če samo mon odprem in če je polovica nakladanja, še vedno veliko ostane. Tudi kake posledice so vmes, ene splavljene, ene pa veselo živijo.
Tale zadnji stavek pa ne zdrži pet sekund teže.
Najprej se nauči brati, preden sodiš. Očitno imaš slabe izkušnje z moškimi….[/quote]
Dej, ne jokaj!
Pišem v nadaljevanju, kje se strinjava (in ja, naknadno videla, da si on, sori).
Drugje se ne rabiva strinjat in ti se lahko na trepalnice postavljaš, pa se ne bom strinjala s tabo.
Ok? Tudi če ni ok, je ok 😛
Surlast za brez veze
Avtorica, zgoraj se je oglasilo kar nekaj žensk ki so naredile splav in vse te rotijo, da ne naredi tega. Meni to veliiko pove, zato dobro premisli. S splavom ubiješ otroka ki raste v tebi. In pika. Zarodek? Ja, in ta zarodek je kaj? Je bitje tvoje krvi in je tvoj otrok, pa obrni kakor hočeš. V osmem tednu si? Veš da ima zarodek takrat že srce, rokice, nogice, možgane, celo zametke prstkov in že izoblikovane notranje spolne organe, itd……. Zame to ni en zmazek, ki bo nekoč človek, zame TO JE ČLOVEK.
Zakaj pa ne bi najprej obiskala dobrega zakosnkega in družinskega terapevta? Ne zato, d abi ti povedal, kaj anrediti, ampka, da bi ti brez obsojanja pomagal videti, kaj so vzroki tvojega ravnanja. V terapijo bi se lahko kasneje vključil tudi mož, prostovoljno seveda. Iz lastnih izkušenj ti povem, da takšan terapija pomaga pri reševanju na prvi pogled brezupnih situacij v zakonu.
Nikar pa pred tem ne delaj splava. Prepričana sem, da tsiti, ki ga svetujejo, sami niso nikoli tega naredili. Tudi jaz ga nisem, sem pa doživela spontani splav. Četudi ni bil posledica moje odločitve, je v meni za vedno pustil globoke rane in pomislim na tega otroka večkjrat ko “enkrat na dve leti”, kot je zapisala ena pred mano. Poišči zgodbe žensk, ki so splavile, boš videla, da z leti občutek krivde in obžalovanja ter samoobtoževanja samo raste.
Pozdravljena,
pri tebi ne gre le za odločitev kaj z otročkom, ampak se moraš samo in PRVO odločiti, ali si želiš nadaljnega življenja z možem…..to je tukaj bistvo!
Če si tega želiš, potem je rešitev edino “tihi” splav (pa še to bi bilo meni v hudo breme tajiti skozi življenje), če pa ne, in si pripravljena tudi na morebitno enostarševstvo, potem pa otroka obdrži.
ne morem pa verjeti,koliko jih je z nasvetom, da očetovstvo podtakni možu????!!! Resnično si ne morem predstavljati, kako bi lahko nekdo živel z tako lažjo do konca življenja in še manj,da jih toliko sploh o tem ramišlja, očitno je res veliko tega, sem pa mislila da so to res osamljeni primeri 🙁
Menim, da je tema ena čisto navadna provokacija, primerna času kislih kumaric in sindikalnih piknikof.
Generirana je bila dne 21.7.2012, ob 22.37h, komentarji so se na gosto vrstili vse do 3.38h naslednjega dne /le komu na tem svetu, razen avtorju ali avtorici se da diskutirati o tem celo noč, do pol štirih zjutraj, ljubi ljudje božji?!?/, nakar je šel ali šla malo počivat za tri urce, nakar je pritisnil/a/ na plin ob že ob 6.59h zjutraj na tešče in teraj dalje.
Škoda. Takele izmišljotine kvarijo izgled vsem monam. Promet je pa še kar.
Splav in nič drugega….
Kako bo živelo to novo bitjece ???
Brez očeta….z polbratom….in oba z novim očimom , če bosta imela srečo ???
Tvoj te bo nagnal….travma zate in nerojenega in že rojenega….sodelavec se bo ločil…njegovi otroci v težavah ( razbita družina)…
Še vsi ostali problemi , ki pašejo poleg….
Če si res tako želiš otroka…in ni druge rešitve…se najrej loči…Najdi ustreznega partnerja…in šele potem razmišljaj o novih otročkih….
Ne rečem, da je konc sveta, če rodiš tega otročka…amapk kaj vas vse čaka…Ali si nerojeni že vnaprej zasluži vse to ?…
Razen tebi in tvoji pikici. Dolguješ ji življenje, tebi pa bo, glede na zgodbo o zvezi tebe in tvojega moža, tako tudi bolje. Nimata skupne prihodnosti. Kaj boš ap rekla takrat, ko bosta čez nekaj let šla narazen, tebi pa bo minil plodni čas? Zdaj se potegni zase in za nerojenega otroka, da se ne boš kasneje tolkla po glavi.
Ne morem verjeti, da ji nekateri svetujete splav!! Prosim ne splavi nedolžnega bitja, zato ker ne moreš povedati resnice tako možu kot sodelavcu.
Sprejmi odgovornost in vzgajaj otroka sama, če bo tako naneslo. Boš že spoznala nekoga s časoma, ki vaju bo sprejel. Otrok je otrok, tudi če ne bo imel očetove ljubezni, ima pravico da živi!
Lp
Čestitke za pogum, da si povedala možu. Čim prej, tem bolje. Odločitev glede otroka boš morala sprejeti sama. Tukaj je očitno en pol za splav, drug pa moralizira, da se tega sploh ne sme početi. Odločitev in tudi posledice so na koncu na tebi.
Bom pa povedala to – poznam nekaj parov, ki so potrebovali veliko časa, da je ženska zanosila. Marsikateremu je potem uspelo z medicinsko pomočjo. Vsi od teh so se razšli… Mogoče je pa to znak, da nekaj med vama z možem ne štima več. In tukaj je to večji problem – ali bosta nadaljevala in poskusila rešiti zakon ali je bolje, da gresta vsak svojo pot. Z otrokom ali brez.
Forum je zaprt za komentiranje.