normalen moški
Jaz se sicer spodaj nisem oglašala, ti pa z veseljem odgovorim, kakšnega moškega jaz iščem (pa ga ne najdem) – starejšega od npr. 35, samostojnega, urejenega, razgledanega + fajn je, da ima rad otroke, ker sem ločena z otrokom. To je vse. Spoznavam pa:
1. mlade žrebce, ki iščejo starejše, izkušene ženske za neobvezen seks,
2. pa mamine sinčke, ki bi se preselili k meni in tako imeli “mama servis” naprej
3. ali pa poročene moške, ki bi me imeli za seks, pogovor, kakšen romantičen izlet, ampak iz zveze, v kateri so po njihovih besedah nesrečni, pa tudi ne bi odšli.
Sama sem sicer povsem samostojna in prav živčno ne iščem partnerja, vseeno pa si ne predstavljam preostanka življenja biti samo mama, ampak ko grem ven imam izkušnje samo z zgornjimi tremi kategorijami in se tudi včasih sprašujem, ali sploh še obstajajo “normalni moški” po 35., kot avtorica spodaj.
Da mu kompas deluje in cirka ve, kaj bi rad. Ne pa, da te en dan zasnubi, naslednji dan pa ugotovi, da bi bil v bistvu rad sam.
Da če te prosi za telefonsko, te potem nekak tud pokliče. Ni treba takoj čez pet minut.
Samostojen in urejen (higiena, postriženi nohti, sveže perilo in tako dalje – žal ni samoumevno).
Da žensko jemlje kot človeka, ne kot kataloško ponudbo.
Z enim sem poročena, pa ni ravno…
Moral bi biti:
– odgovoren
– da zna skrbeti za sebe in druge
– duhovit
– odprtega duha, pripravljen na spremembe
– energičen
– in z veliko pozitivne energije
Doma imam:
– otroka, ki komaj da zna kaj sam sebi naredit, odgovornost pa jemlje kot veliko breme
– zelo duhovit v družbi, doma pa limona
– za spremembe ne vidi nobene potrebe
– energija na nuli
– velik pesimist
Kaj sem gledala, ne me vprašat…
odvisno od vsake ženske posebej, na tako vprašanje je nemogoče odgovorit. nekatere iščejo npr. vznemirljivost pri moškem in jo tudi dobijo. Kasneje dojamejo, da je resnični obraz te “vznemirljivosti”, ki se jim je na začetku zdela tako zelo kul, razmerje polno vzponov in padcev. Pa iščejo spontanost, potem se pa izkaže, da gre zgolj za neodgovornost (spontani pivski večeri s frendi, spontana športna druženja brez dogovora s partnerjem, spontani nakupi raznih dragih stvari…). Tretje ne vejo kaj iščejo in tudi ne vejo, kaj dobijo. Rodijo jim 3 otroke v dobri veri, da tudi moški to hočejo, potem pa jih moški pusti same z otroki. Četrte rabijo skrivnostnost in nekoga, ki jih bo vodil. Ponavadi se izkaže, da niso bile edine, ki jih je vodil, ampak za nos. Pete iščejo materialno varnost, kar lahko funkcionira, ali pa tudi ne.
Jaz sem iskala odgovornost, zanesljivost, željo po resnem razmerju in podobne interese (štalca, uživanje, morda kasneje družina, zanimanje za različne zadeve, izpopolnjeno življenje v smislu hobijev itd.). To sem tudi dobila, že 4 leta odlično funkcionirava in še vedno me prijetno ščemi v trebuhu, ko pomislim, da grem popoldne domov in da se bova stiskala na kavču. Vem, da je pri njem isto. Če bo funkcioniralo takole še naslednjih 10, 15, 20… let, ne vem, nihče mi ne more tega zagotovit in niti ne pričakujem tega zagotovila.
Pričakujem pa “brutalno iskrenost” (nad katero so se prijateljice zgražale) , če je treba, kar lahko pomeni tudi, da mi čez eno leto reče, da se z mano ne vidi več. Bolelo bo do nezavesti, ampak zase vem, da bom preživela in šla naprej. Želim, da me v imenu te silne ljubezni, ki naju sedaj druži, toliko spoštuje, da mi zmore povedati tudi stvari, ki lahko pomenijo konec “naju”. In mislim, da je odsotnost te brutalne iskrenosti, ki jo je – roko na srce – težko prenesti najpogostejši razlog za številna zlagana razmerja. Predvsem pa zelo dobro vem, kje se “začnem” in “končam” jaz kot osebnost in kje se začne in konča moj partner. Nisva eno, eno sem bila samo z mamo, ko me je nosila v trebuhu. Vse od rojstva pa sem samostojna oseba in to sem dolžna dopustiti tudi drugim. Kaj to v praksi pomeni, kdaj drugič, delovne obveznosti kličejo (pa nisem ne v JU niti v gospodarstvu :).
Napačno razmišljaš>dobiš mlečnika.
Po moje razmišljaš pod točko 3, popolnoma napačno.
50 in več %, zakoncev v zakonu ni zadovoljnih on že sam gospod dr. Rugelj, je predlagal,
da je potrebno ustanoviti šolo za razbijanje (pomoč) zakonov.
Ti moraš pri teh letih, da se ogneš tvoji poz. 1 in 2, delati na tem mojem predlogu, najti partnerja, ki je že vsaj tako izkušen, kot ti (otrok, potencialna ločitev in slično)
Yo, sem imela takega “princa” – vse je bilo super, dokler se nisva začela bolj resno pogovarjati o najini vezi in kako si predstavljava skupno življenje – on je želel, da pustim službo in doma, kot gospodinja, skrbim za družino. Tu se je zalomila, ker na kaj takega nikakor ne morem pristati, saj imam svojo službo rada + zaradi pretekle grenke izkušnje se za kaj takega ne bi odločila.
Sicer pa me moški z otrokom iz pretekle zveze nikakor ne moti, celo zna biti +, saj določene stvari lažje razume.
Ni problema … sem imela tri, pa je še on en’ga pripeljal …
Ampak resno. Ko sem se ločila, sem že pošteno zajadrala in jadrala proti 40 … in se spraševala klasične stvari. Nisem sicer bila pesimistična, ker izgledam zelo dobro, bolj me je skrbelo, če je sploh še kakšen “normalen” na voljo. Ker mlajši mi ne dišijo, maminih sinčkov ne bi, potem pa že zmanjka manevsrkega prostora – sem mislila. Ker na to, da tud ločeni moški obstajjao, na nek bizaren način še pomislila nisem. Ko pa sem, mi je bilo jasno, da bo ali poročen (ne da bi ga želela, a pač bi se nesrečno zaljubila) ali pač ločen. In nisem imela že apriori nič proti, ker vseeno v takem primeru obstaja možnost, da je vsaj že nekaj življenja izkusil, ve, kaj zakon je, je dal nekaj čez… In ja, me je našel, pa četudi z enim otrokom. In enako sem razmišljala, ko sem bila mlajša, samska. Otrok me ne bi motil (in me ni, ko sem bila v daljši vezi ….)
Napačno razmišljaš>dobiš mlečnika.
Po moje razmišljaš pod točko 3, popolnoma napačno.
50 in več %, zakoncev v zakonu ni zadovoljnih on že sam gospod dr. Rugelj, je predlagal,
da je potrebno ustanoviti šolo za razbijanje (pomoč) zakonov.
Ti moraš pri teh letih, da se ogneš tvoji poz. 1 in 2, delati na tem mojem predlogu, najti partnerja, ki je že vsaj tako izkušen, kot ti (otrok, potencialna ločitev in slično)
—————————————————————————————————————————–
Pa sej se ne branim takih, celo želela bi si spoznati takšnega, ki ima podobno izkušnjo kot jaz 🙂 Seveda pa mora imeti še vse ostale atribute (samostojen, urejen, razgledan).
Jaz pa mislim, da se osebe s časom spreminjajo, nekaj kar je ta trenutek “nekako slabo” bo lahko čez dve leti super in seveda obratno. Pravi ljudje se morajo ujeti v pravem času in prostoru, drugače to ne gre…
Ni problema … sem imela tri, pa je še on en’ga pripeljal …
Ampak resno. Ko sem se ločila, sem že pošteno zajadrala in jadrala proti 40 … in se spraševala klasične stvari. Nisem sicer bila pesimistična, ker izgledam zelo dobro, bolj me je skrbelo, če je sploh še kakšen “normalen” na voljo. Ker mlajši mi ne dišijo, maminih sinčkov ne bi, potem pa že zmanjka manevsrkega prostora – sem mislila. Ker na to, da tud ločeni moški obstajjao, na nek bizaren način še pomislila nisem. Ko pa sem, mi je bilo jasno, da bo ali poročen (ne da bi ga želela, a pač bi se nesrečno zaljubila) ali pač ločen. In nisem imela že apriori nič proti, ker vseeno v takem primeru obstaja možnost, da je vsaj že nekaj življenja izkusil, ve, kaj zakon je, je dal nekaj čez… In ja, me je našel, pa četudi z enim otrokom. In enako sem razmišljala, ko sem bila mlajša, samska. Otrok me ne bi motil (in me ni, ko sem bila v daljši vezi ….)[/quote]
Potem je še upanje :))
Ni problema … sem imela tri, pa je še on en’ga pripeljal …
Ampak resno. Ko sem se ločila, sem že pošteno zajadrala in jadrala proti 40 … in se spraševala klasične stvari. Nisem sicer bila pesimistična, ker izgledam zelo dobro, bolj me je skrbelo, če je sploh še kakšen “normalen” na voljo. Ker mlajši mi ne dišijo, maminih sinčkov ne bi, potem pa že zmanjka manevsrkega prostora – sem mislila. Ker na to, da tud ločeni moški obstajjao, na nek bizaren način še pomislila nisem. Ko pa sem, mi je bilo jasno, da bo ali poročen (ne da bi ga želela, a pač bi se nesrečno zaljubila) ali pač ločen. In nisem imela že apriori nič proti, ker vseeno v takem primeru obstaja možnost, da je vsaj že nekaj življenja izkusil, ve, kaj zakon je, je dal nekaj čez… In ja, me je našel, pa četudi z enim otrokom. In enako sem razmišljala, ko sem bila mlajša, samska. Otrok me ne bi motil (in me ni, ko sem bila v daljši vezi ….)[/quote]
Potem je še upanje :))[/quote]
Seveda je … je, je, je …
Al vem, sem že sama sebi patetična, ampak imava se tako fino, je tako dober moški (v vseh pogledih in vseh ozirih) in tako se imava rada, da je že kičasto. Že leta in še kar ne mine.
Jaz bi pa vse “normalne” ženske vprašal in sicer me zanima kaj pa ve nudite moškemu razen nekih prehudih zahtev? Samo od moških se pričakuje, da se prilagaja, da je odgovoren, da vas razume, streže….kaj se dobi nazaj? Če je samo neko opozarjanje na napake, jah to ni zanimivo…, pa ta odgovornost in večno zmerjanje z otročjim obnašanjem…Potem pa poznam nekaj primerov, ko so moški resni, odgovorni, jah tam pa ženske jamrajo da je dolgčas…..Težka je tole za razumet….bo treba res akvarij nabavit….
Megaboy, avtorica teme, ki jo opisuješ, kasneje prizna, da pozna cel kup normalnih samskih tipov, samo, da ni “iskrice”.
Ko srečo barabo, pa naenkrat iskrica čudežno je.:)
Kaj ni to tragikomično. Babe bluzijo, kako bi rade srečale normalnega. V praksi pa imajo normalne tipe na nivoju prijateljev. Dobivajo se pol z večnimi študenti, bluzatorji, pihalci na dušo..in jamrajo zraven, kaj vsem tem tipom manjka.
In jovo na novo..sreča normalnega..ga skensla..ali pa d ana nivo prijatelja..sreča jebivetra..jebiveter ji je izziv, sanja, kako bo jebiveter dober oče njenih otrok..kar se ne zgodi..
To so ženske, ki so na stopnji najstnice. Nekomu, ki ga v življenju tako ekstremno nosijo čustva, v tako čudne smeri, nikoli ne moreš zaupati.
Forum je zaprt za komentiranje.