Noben pravi ded ni vegetarijanec

Pogosto lahko slišimo naslednjo trditev: “Če ne jemo mesa precej oslabimo”. To je povsem neresnično. Ne vem, če obstojajo ljudje, ki bi oslabeli zaradi izključno vegetarijanskega režima. To, kar zagotovo vem, pa je to, da so na mnogih atletskih tekmovanjih vegetarijanci pokazali več moči in odpornosti. Človek, ki se hrani s čistimi substancami, doseže boljše rezultate. Moramo se predati pred očitnostjo dejstev, ki so v nasprotju s pokvarjenim okusom. Dr. J. D. Haig razlaga: “Jedci mesa se pogosto hvalijo s svojo fizično močjo, še posebej tisti, ki živijo na prostem. Vendar pa so manj odporni od vegetarijancev. Razlog je v tem, da je meso, ko ga človek zaužije, že na poti razgradnje, tako da se vsa hranljivost tkiva organizma hitro izrabi in se telo okrepi le trenutno. Jedec mesa lahko, če se dobro hrani, proizvede veliko v kratkem času; vendar pa se apetit hitro ponovno javi in če se človek ponovno ne nahrani, oslabi. Medtem pa se rastline prebavljajo počasi ter v celoti in brez strupov ohranijo svojo energijo, njihova razgradnja pa je počasnejša od tiste mesa. Zato se vsebovana energija razvija počasneje in z manj razpršitve. Posledica tega je, da lahko človek, ki jih zaužije, deluje ne da bi se dalj časa hranil in ne da bi imel kakršne koli težave.

V Evropi ljudje, ki pripadajo najvišjim in najbolj intelektualnim razredom, ne jedo mesa. V Nemčiji in Angliji so organizirali mnoga atletska tekmovanja med mesojedci in vegetarijanci, in vsa so se končala z zmago slednjih”.

Če preučujemo ta problem, hitro spoznamo, da je to dejstvo znano že dalj časa, saj bomo našli sledi o tem spoznanju že v stari zgodovini. Spomnimo se na ljudstvo stare Grčije, na Špartance, ki so sloveli po moči in odpornosti. Znana je izjemna zmernost njihovega režima. Grški atleti so se hranili izključno s figami, lešniki, sirom, žitom; to so bili najmočnejši atleti in zmagovalci olimpijskih iger. Rimski gladiatorji, katerih življenje in ugled je bil odvisen od fizične moči, so se hranili z ovsenimi pogačami in oljem, vedoč, da jim ta hrana prinaša največjo moč. Vse to kaže na to, kako napačno je verovanje, da moramo, če želimo biti močni, jesti meso.

Charles Darwin v enem od svojih pisem omenja: “Najmočnejši delavci, ki sem jih kdaj koli videl, so čilenski rudarji, ki živijo samo od zelenjave in sočivja”.

Sir F. Head s tem v zvezi pravi: “Rudarji osrednjega Čila morajo po nagnjeni brežini, dolgi preko 80 m, prenašati tovore, ki presegajo 100 kg, in to 10 krat do 12 krat na dan; ti ljudje so popolni vegetarijanci; zajtrkujejo kruh in fige, za kosilo jedo stročji fižol, za večerjo pa pražena žita”. F. T. Ward, v svojih Discoveries at Ephesus, piše: “Turški postreščki pogosto nosijo na hrbtu tovore, težke od 200 do 300 kg. Nekega dne mi je nek kapetan pokazal enega od teh ljudi, ki je nosil po brežini, ki je vodila v skladišče, balo blaga, težko 400 kg. Navzlic zmernosti, je njihova čvrstost neverjetna”. Sir W. Farbain je rekel: “Turek lahko živi in se bori v takšnih pogojih, ki jih vojaki drugih narodov ne bi mogli prenesti. Vzdržnost od opojnih subtanc in vegetarijanski režim jim omogočata prestati največje napore”.

Jaz sam sem lahko opazoval neverjetno moč indijskih pomorščakov. Tovori, ki so jih nosili so bili ogromni. Nekoč sem na krovu neke ladje opazoval enega od teh ljudi, ki je, potem ko si je na hrbet oprtal velik zaboj, počasi, a s sigurnim korakom, prečkal dolgo brv, in ko je dospel na obalo, zaboj položil pod hangar. Videl sem tudi nekega drugega, ki je brez kakršne koli pomoči nosil na hrbtu klavir; in to precej daleč. Ti ljudje so popolni vegetarijanci, ki živijo samo od riža in vode, ki ji včasih dodajo malo tamarinde.

Že omenjeni dr. Haig nam v zvezi s tem pravi: “Ko sem postal vegetarijanec, sem se popolnoma znebil urinskih kislin in sem ponovno pridobil svoje mladostne sile. Nikoli ne bi verjel, da sem lahko zopet izvajal fizične vaje kot pri petnajstih letih. Včasih pravim, da se ne morem utruditi; in to je čisto res”. Ta zelo znan zdravnik je postal vegetarijanec po preučevanju vzrokov za nastanek urinskih kislin, po študiju, v katerem je spoznal, da so ti smrtni strupi posledica mesnega režima prehranjevanja. Poleg tega pravi, da je sprememba režima pripeljala tudi do precejšnje izboljšave značaja: včasih razdražljiv in nervozen, je postal umirjen in blag.

Če zahtevate dodatne dokaze, jih lahko brez težav precej najdemo tudi v živalskem kraljestvu, kjer mesojede živali niso najbolj močne. Živali, ki jih človek uporablja za težka fizična dela, so rastlinojede: konji, voli, kamele, sloni, itd.

Pogosto lahko slišimo naslednjo trditev: “Če ne jemo mesa precej oslabimo”. To je povsem neresnično. Ne vem, če obstojajo ljudje, ki bi oslabeli zaradi izključno vegetarijanskega režima. To, kar zagotovo vem, pa je to, da so na mnogih atletskih tekmovanjih vegetarijanci pokazali več moči in odpornosti. Človek, ki se hrani s čistimi substancami, doseže boljše rezultate. Moramo se predati pred očitnostjo dejstev, ki so v nasprotju s pokvarjenim okusom. Dr. J. D. Haig razlaga: “Jedci mesa se pogosto hvalijo s svojo fizično močjo, še posebej tisti, ki živijo na prostem. Vendar pa so manj odporni od vegetarijancev. Razlog je v tem, da je meso, ko ga človek zaužije, že na poti razgradnje, tako da se vsa hranljivost tkiva organizma hitro izrabi in se telo okrepi le trenutno. Jedec mesa lahko, če se dobro hrani, proizvede veliko v kratkem času; vendar pa se apetit hitro ponovno javi in če se človek ponovno ne nahrani, oslabi. Medtem pa se rastline prebavljajo počasi ter v celoti in brez strupov ohranijo svojo energijo, njihova razgradnja pa je počasnejša od tiste mesa. Zato se vsebovana energija razvija počasneje in z manj razpršitve. Posledica tega je, da lahko človek, ki jih zaužije, deluje ne da bi se dalj časa hranil in ne da bi imel kakršne koli težave.

V Evropi ljudje, ki pripadajo najvišjim in najbolj intelektualnim razredom, ne jedo mesa. V Nemčiji in Angliji so organizirali mnoga atletska tekmovanja med mesojedci in vegetarijanci, in vsa so se končala z zmago slednjih”.

Če preučujemo ta problem, hitro spoznamo, da je to dejstvo znano že dalj časa, saj bomo našli sledi o tem spoznanju že v stari zgodovini. Spomnimo se na ljudstvo stare Grčije, na Špartance, ki so sloveli po moči in odpornosti. Znana je izjemna zmernost njihovega režima. Grški atleti so se hranili izključno s figami, lešniki, sirom, žitom; to so bili najmočnejši atleti in zmagovalci olimpijskih iger. Rimski gladiatorji, katerih življenje in ugled je bil odvisen od fizične moči, so se hranili z ovsenimi pogačami in oljem, vedoč, da jim ta hrana prinaša največjo moč. Vse to kaže na to, kako napačno je verovanje, da moramo, če želimo biti močni, jesti meso.

Charles Darwin v enem od svojih pisem omenja: “Najmočnejši delavci, ki sem jih kdaj koli videl, so čilenski rudarji, ki živijo samo od zelenjave in sočivja”.

Sir F. Head s tem v zvezi pravi: “Rudarji osrednjega Čila morajo po nagnjeni brežini, dolgi preko 80 m, prenašati tovore, ki presegajo 100 kg, in to 10 krat do 12 krat na dan; ti ljudje so popolni vegetarijanci; zajtrkujejo kruh in fige, za kosilo jedo stročji fižol, za večerjo pa pražena žita”. F. T. Ward, v svojih Discoveries at Ephesus, piše: “Turški postreščki pogosto nosijo na hrbtu tovore, težke od 200 do 300 kg. Nekega dne mi je nek kapetan pokazal enega od teh ljudi, ki je nosil po brežini, ki je vodila v skladišče, balo blaga, težko 400 kg. Navzlic zmernosti, je njihova čvrstost neverjetna”. Sir W. Farbain je rekel: “Turek lahko živi in se bori v takšnih pogojih, ki jih vojaki drugih narodov ne bi mogli prenesti. Vzdržnost od opojnih subtanc in vegetarijanski režim jim omogočata prestati največje napore”.

Jaz sam sem lahko opazoval neverjetno moč indijskih pomorščakov. Tovori, ki so jih nosili so bili ogromni. Nekoč sem na krovu neke ladje opazoval enega od teh ljudi, ki je, potem ko si je na hrbet oprtal velik zaboj, počasi, a s sigurnim korakom, prečkal dolgo brv, in ko je dospel na obalo, zaboj položil pod hangar. Videl sem tudi nekega drugega, ki je brez kakršne koli pomoči nosil na hrbtu klavir; in to precej daleč. Ti ljudje so popolni vegetarijanci, ki živijo samo od riža in vode, ki ji včasih dodajo malo tamarinde.

Že omenjeni dr. Haig nam v zvezi s tem pravi: “Ko sem postal vegetarijanec, sem se popolnoma znebil urinskih kislin in sem ponovno pridobil svoje mladostne sile. Nikoli ne bi verjel, da sem lahko zopet izvajal fizične vaje kot pri petnajstih letih. Včasih pravim, da se ne morem utruditi; in to je čisto res”. Ta zelo znan zdravnik je postal vegetarijanec po preučevanju vzrokov za nastanek urinskih kislin, po študiju, v katerem je spoznal, da so ti smrtni strupi posledica mesnega režima prehranjevanja. Poleg tega pravi, da je sprememba režima pripeljala tudi do precejšnje izboljšave značaja: včasih razdražljiv in nervozen, je postal umirjen in blag.

Če zahtevate dodatne dokaze, jih lahko brez težav precej najdemo tudi v živalskem kraljestvu, kjer mesojede živali niso najbolj močne. Živali, ki jih človek uporablja za težka fizična dela, so rastlinojede: konji, voli, kamele, sloni, itd.