Niz dogodkov – Nizka samopodoba
Nikoli si nisem mislila da sem te vrste deklica, pa vendar…mislim da potrebujem pomoč. Zaradi preteklih izkušenj in večjih težav v partnerskem odnosu zadnje čase, ki so dodatno doprinesle nešteto dvomov, trpi moja samopodoba tako zelo, da se mi zdi da si ne znam več pomagati sama. Stroga sem do sebe, za vse krivim samo sebe; navzven se zdim vsem popolna, jaz pa sama sebi več ne znam zadostiti več z ničemer.. Mislim da potrebujem strokovno pomoč, saj kljub prijaznosti prijateljev in poskusom »se vzeti« v roke sama več ne zmorem. Kam se je najbolje obrniti?
Hmm težko vprašanje. Sam sem včasih iskal popolnost vendar samo v zunanji podobi tako, da te popolnoma razumem. Ampak sem ugotovil, da popolnosti enostavno ni. Vedno kaj manjka. Še Marylin Monroe ni bila popolna 🙂
Predvsem ne bodi tako zelo stroga do sebe. Domnevam, da si perfekcionistka. Ker, sem tudi sam vem kako težko je imeti vse stvari, vse stvari urejene v nulo. Dobro bi bilo tudi, da bi konkretno napislala katere stvari te obremenjujejo.
Seba111 :)))
Pod črto, z življenjem nasploh sem zadovoljna in teh nekaj prijateljev, ki ostanejo čez leta in družino; sploh za zunanjega opazovalca zgleda na ven vse perfect, ampak ni vse zlato kar se sveti ali kako že…Že od vedno sem perfekcionist, to vem, ampak sem znala kontrolirat nekako stisko v prsih če kaj v službi, pri gospodinjskih opravilih ni bilo opravljeno 100%. Če kaj nisem uspela narediti že ko sem bila majhna sem se baje metala ob tla in jokala.
Službo in izobrazbo imam dobro, imam dom, imam podporo. Zato ne znam razložit od kje ta občutek v meni.
Da o zunanjem videzu (vem površinsko) sploh ne govorim, vedno je moralo bit in je tipi topi. Če temu ni tako se zaprem v nek svoj svet in se izogibam družbi in druženju, dokler se mi ne zdi, da sem »zadevo sanirala«, pa naj gre res banalno samo za herpes mehurček.
S partnerjem imava zadnje čase prvič težave, saj sem nekako padla iz slike; bolj pomembni so dogodki v njegovem življenju in prikrivanje določenih (ne)resnic, ampak pustimo to, recimo da je le poglobilo moj perfekcionističen nagon do same sebe, za stiske pa ja (vem!!!) on ne ve, ker je prevelik egocentrik in realist (ne mislim žaljivo; po moško je praktičen), da bi se znal poistovetiti, niti se mu ne želim prikazati v taki luči.
Svoje težave se zavedam, vendar mi že preveč otežuje vsakdan in je ne s športom, ne s službo, niti v družbi ne znam več ovreč…pogrešam tisti občutek, ko je bilo vse skupaj še malo bolj simpel in sem imela negativna čustva do same sebe pod kontrolo.
Praviš, da si v odnosu, kjer ne moreš (nočeš?) biti iskreno ti, taka, kot si? No, jaz tudi ne bi bila srečna, če bi si to dopustila.
Če te prav razumem, sploh ne veš, kaj ti manjka, po drugi strani pa imaš občutek, da ti nekaj zelo manjka, da bi nekatere stvari morale biti drugačne?
Ljudje se včasih preveč primerjamo z drugimi in takrat lahko občutimo, kot da nam tisto kar drugi imajo, mi pa ne, manjka. Čeprav je ponavadi tako, da nas tudi tisto ne bi osrečilo. Zato je potrebno priti do spoznanja, da je to, kar imamo, vse kar v tem momentu tudi potrebujemo.
hmmmm če dovoliš, v eni drugi temi smo ravno včeraj govorili o tem, da v vezi moramo ostati kar smo. Lahko spremenimo sebe ne partnerja, če želimo uskladiti morebitna razhajanja s partnerjem. In če razhajanja so. ne smemo krivit drugega kot sebe. Seveda je potrebno s partnerjem doseči nek konsenz in strinjanje in voljo.
Naj te ne omejujejo pričakovanja drugih, bodi ti kar si. Takšna si srečna
Then do something about it. Stagnacija na dolgi rok vedno postane nazadovanje, in če si nesrečna danes, si predstavljaj, kako bo čez eno leto, dve, tri…
Dragi moji Iskrena, Senza, Marko,…, hvala za odgovore, takšne in drugačne; nič mi ne manjka in sem kar sem do neke mere pred partnerjem…všeč mi je točno takšen kot je, tudi če nisva 100% popolna drug za drugega ali pa, saj če ne bi bil takšen bi se prepustila še bolj tem svojim stiskam; kompromisi so vedno, gospa ali gospod perfekten ne obstajata. Problem je pri meni – torej, z bolestno tekmovalnostjo do same sebe. Ima kdo podobne težave in kaj mu je pomagalo?
Ja težko je biti perfekcionist. Zelo težko je tekom let ohrajati perfekcionizem. Na krajši rok še gre na dolgi rok pa je to zelo težko. Jaz ti ne znam svetovati drugega kot, da se je potrebno sprijazniti s tem da popolnosti ni. Je pa lahko biti pameten tukaj gor. V reali pa je malo drugače.
Pomaga ti malo lenobe….
Sicer tvoj način ni popolnoma nič napačen, dokelr ne prizadane bližnjih ali utruja tebe da ne funkcioniraš več dobro..
Pač boš morala v glavi nardit ”klik” in doumet da ni pomembna 24/7 tekmovalnost ampak da morš v ”sadovih” uspeha tudi uživat 😀
Če tekmuje sama s sabo, potem itak vedno zmaga, ne glede na to kakšna in kako uspešna je, saj je edina nastopajoča. Žal je hkrati tudi zadnja. 🙂
Tekmuješ lahko z drugimi, ki so drugačni od nas. Kar nekako noče razumet oziroma sprejet ali pa jaz nje ne razumem.
Ni tako da bi drugi to zaznali ali pa da bi se silila v odspredje. Samo sebe samo trpinčim, težko opišem…
Prav zlati ste tu vidim, z nasmehom bom zaprla tole temo…
Za začetek bom poskusila z delavnico, da popolnosti ni vem seba111, je niti od nikogar ne pričakujem (razen od sebe :)), Matkic tudi z malo več “lenobe” , in pa…keep you updated 😉
Če tekmuje sama s sabo, potem itak vedno zmaga, ne glede na to kakšna in kako uspešna je, saj je edina nastopajoča. Žal je hkrati tudi zadnja. 🙂
Tekmuješ lahko z drugimi, ki so drugačni od nas. Kar nekako noče razumet oziroma sprejet ali pa jaz nje ne razumem.[/quote]
Najbrž je mislila, da si postavlja visoke cilje in tako se tekma začne:). Če si preveč kritičen do sebe, te nobena stvar ne zadovolji za dalj časa, ampak vedno posegaš še po višjih zvezdah. Ta tekma te utrudi, ker ne znaš več uživati v tem, kar počneš. Konstantno nezadovoljstvo.
Forum je zaprt za komentiranje.