Nimam prijateljev
Pozdravljene, če je katera stara ok. 45 in iz Lj, lahko pusti kontakt. Ampak grem trenutno na dopust in bi se lahko srečala šele avgusta. Sicer imam nekaj prijateljic, pa so poleti cel čas izven LJ. Jaz sem pa priseljenka in pogrešam kdaj kavo in čvek, mož je precej tiha miška in se ki kdajbzdi,da sploh ne znam več govoriti.. .
Mogoče se pa prijateljstva začnejo z dopisovanjem?
upam.verjamem@gmail.com
meni ni veliko za okrog hodit, pa tud nisem iz LJ, da bi imela vse pred nosom.. Sem pa “dopisovalski tip”, če (mi) ima druga stran tudi kaj za napisati.., seveda.
Aja, za predstavo: sem 50+
Sicer pa imam prijateljico staro tudi 70++, tako da se na leta ne oziram.
Sama sem menila enako, tako sem šla lani na eno večjo delavnico, ki je trajala tudi nekaj časa, torej ni bila neka 1x zadeva in konec, ampak smo se večkrat videvali. Bilo nas je kar nekaj na tej delavnici in tako sem spoznala veliko ljudi. Vmes, ko smo imeli pavze, smo se skoz družili, pogovarjali, spletali kontakte, se smejali. S parimi osebami smo se dobro ujeli, smo se potem že objeli, ko smo odhajali ali ko smo čez nekaj časa spet prišli. Ker je bila tudi določena domača naloga na tej delavnici, smo si izmenjali kontakte, si pisali ali se slišali, debatirali. No, potem je bilo te delavnice konec in smo imeli še zaključek, kjer smo bili spet vsi prijateljski, na veliko govorili, si tudi obljubili, da ostanemo v kontaktu, da se vidimo še kdaj, gremo na pijače,…
Od tega je minilo eno leto. Koliko kontaktov misliš, da še imam? Da ti povem: natanko 0. Ljudje so polni nekih sladkih besed in obljub, res ful znajo govorit in se delat, kako se imajo fino s tabo in “dajmo se še kaj dobit.” Potem je realnost takšna, da sami od sebe te ne kontaktirajo več. OK, si mislim, potem že moram jaz narediti ta korak. Kontaktiram in od dveh sem celo dobila še povratni odgovor. Nato eno od teh še nekaj vprašam in ni več odgovorila, druga je še napisala nekaj sporočil in potem je postalo očitno, da se ji ni več dalo in tako nisva več v kontaktu. Dirala v ljudi in jih silila, da se pogovarjajo, ne bom.
Ljudje so šli nazaj v svoj utečen lajf in med svoje prijatelje, ki jih imajo po vsej verjetnosti že celo večnost. Malo komu se po 30em še da iskati neko novo družbo in prijatelje. Naj še omenim, da sama nimam kroničnega pomanjkanja prijateljev in nisem šla na to delavnico prvotno s tem namenom, da spoznam novo družbo. Ampak očitno sem naivna in tam sem padla na te besede ljudi, kako se fino ujamemo in smo si lepa družba in da bi se še kaj dobili. To moraš res doživet, kako evforično znajo to govorit. Ampak v ozadju teh besed nič ni in to mene pri ljudeh res moti. Nazadnje so mi res živali še najboljša družba, te me namreč nikoli ne razočarajo.
[/quote]
To, nad čimer si razočarana, niso nobene prazne besede: očitno je bilo na delavnici fino vzdušje, lepo ste se ujeli in marsikomu se je zdelo, da bi se to splačalo ohraniti in nadaljevati z druženjem. Ko pa je enkrat vsega konec, pride rutina, vsakodnevni opravki in enostavno večina ljudi težko najde čas in energijo za taka znanstva.
Najslabše, kar lahko narediš, je, da jim to zameriš. Zato se bojim, da bo tudi s temi znanstvi, ki se bodo napletla preko foruma, zelo podobno: na koncu bodo vsi ti, ki si želijo iskrenega prijateljstva, še bolj razočarani.
Sama nikoli ne razmišljam o tem, kdo od meni bližnjih ljudi je pravi prijatelj, kdo samo kolega itd. To niti ni važno: z njimi se družim, ker mi je lepo, ker uživam v pogovorih, druženju. Zaradi tega se ne obremenjujem s tem, ali bi odgovorijo na vsak sms/klic, če se dalj časa ne slišimo, če mi ne čestitajo za rojstni dan … Predvsem pa se ne obremenjujem s tem, koliko časa bo trajalo naše prijateljstvo, ali se bodo naše poti razšle ali ne.
Morda bi kdo rekel, da gre za znanstvo – morda. Ampak to so ljudje, ki so mi že stokrat pomagali, me peljali domov ali kam prisli iskat, ki mi posodijo jurja evrov takoj, če bi jih res rabila, ki jim lahko zaupam v varstvo tudi otroka, ki me poslušajo in objamejo, ko mi je težko.
Iskanje idealnega iskrenega prijatelja je podobno vnaprej obsojeno na propad kot iskanje idealnega partnerja.
S tem, da se je za vprašati: kaj vam pomeni iskrenost oz. neiskrenost?
To, nad čimer si razočarana, niso nobene prazne besede: očitno je bilo na delavnici fino vzdušje, lepo ste se ujeli in marsikomu se je zdelo, da bi se to splačalo ohraniti in nadaljevati z druženjem. Ko pa je enkrat vsega konec, pride rutina, vsakodnevni opravki in enostavno večina ljudi težko najde čas in energijo za taka znanstva.
Najslabše, kar lahko narediš, je, da jim to zameriš. Zato se bojim, da bo tudi s temi znanstvi, ki se bodo napletla preko foruma, zelo podobno: na koncu bodo vsi ti, ki si želijo iskrenega prijateljstva, še bolj razočarani.
Sama nikoli ne razmišljam o tem, kdo od meni bližnjih ljudi je pravi prijatelj, kdo samo kolega itd. To niti ni važno: z njimi se družim, ker mi je lepo, ker uživam v pogovorih, druženju. Zaradi tega se ne obremenjujem s tem, ali bi odgovorijo na vsak sms/klic, če se dalj časa ne slišimo, če mi ne čestitajo za rojstni dan … Predvsem pa se ne obremenjujem s tem, koliko časa bo trajalo naše prijateljstvo, ali se bodo naše poti razšle ali ne.
Morda bi kdo rekel, da gre za znanstvo – morda. Ampak to so ljudje, ki so mi že stokrat pomagali, me peljali domov ali kam prisli iskat, ki mi posodijo jurja evrov takoj, če bi jih res rabila, ki jim lahko zaupam v varstvo tudi otroka, ki me poslušajo in objamejo, ko mi je težko.
Iskanje idealnega iskrenega prijatelja je podobno vnaprej obsojeno na propad kot iskanje idealnega partnerja.
S tem, da se je za vprašati: kaj vam pomeni iskrenost oz. neiskrenost?
[/quote]
Joj, kako se strinjam!
Ljudje na takih srečanjih takrat mislijo resno… da se bodo še družili! Moj mož je že tak… Ob slovesu bi “vse domov vzel”… potem se mu pa ne da več organizirati ali kontaktirati ljudi… Misli pa velikokrat nanje in reče: Saj smo rekli, da se še vidimo…
Jaz sem drugačna. Nikomur nič ne obljubljam, ne vem če se mi bo sploh dalo… Ampak – po vseh takih dogodkih potem nekako ohranim stik vsaj z nekom. Sploh zdaj, ko so družbena omrežja, je to veeeliko lažje, kot nekoč, ko niti hišnega telefona nismo imeli doma.. A tudi (še) takrat so mi ostala razna prijateljstva.
Npr., mojemu možu niti eno. Pa je nad ljudmi veliko bolj navdušen, kot jaz.
Pozdravljeni,
Trenutno sem na kavici, sama. Gledam ljudi okoli sebe in ugotavljam, da prav vsi imajo družbo, tudi starejši, nihče ne sedi sam, razen mene. Sprašujem se, ali res nisem vredna tudi enega samega prijatelja? Žalostna sem. Upam da bo tega kmalu konec in, da bom tudi jaz sedela v družbi, v kateri se bom dobro počutila. Pišite.
Pa lep sončen dan
Ne bodi žalostna. Ne glej, kdo sedi s kom v družbi, ampak se preprosto prepusti toku, da te nese (kot v reki). Ne brcaj in ne upiraj se ničemur. PREPUSTI se in uživaj v tem trenutku, ki je enkraten. Vse je tako, kot mora biti.
Saj veš, da preteklost ne obstaja, prav tako tudi prihodnost ne.
Obstaja samo SEDANJI trenutek. Zakaj ga porabljaš za žalost?
Še enkrat – ne bodi žalostna – ampak RAVNODUŠNA do vsega.
Ko je človeku vseeno za vse in za prihodnost, ko se ne veže na ničesar več …. takrat pride VSE, na kar si prej NEStRPNO in ŽALOStNO čakala ves čas.
Vse v materialnem svetu je MINLJIvO in edina stalnica so SREMEMBE.
Torej?
Ste mogoče našle kje razlog? Dejstvo je, da so, predvsem pri moških, močnejše ženske manj priljubljene oz. neprivlačne, zato se jih izogibajo … Druga stvar je direktnost. Če si preveč direktna do nekoga, ga lahko zelo užališ, če tudi ti reče, da so mu/ji taki ljudje všeč, ki so direktni, a ob enem te pa zasovražijo, saj ga ni človeka na tem planetu, ki rad posluša kritike o sebi, še posebej, če leti na kritiko, ki ga/jo osebno in čustveno lahko zelo zaboli. Tretja stvar je komunikativnost. Če cel čas v družbi samo poslušaš, si nezanimiva za druge, saj si kot ena špionirka. Če pa preveč govoriš, tudi nisi lahko nikomur zanimiva, saj ne marajo ljudi, ki so nonstop v središču pozornosti. Ne hvali se in ne govori okoli, da ti je najhuje na tem planetu, vsem ostalim je pa zelo lepo. Bodi povprečna in boš zaželena pri vseh.
Jaz sem v najstniških letih imel ogromno prijateljev. Po cele dneve smo se družili, športali, itd. Je prišla prva resna ženska in s tem tudi manj druženja. Takrat sem opazil, da tudi ni preveč lepo se nonstop samo družiti. Zdaj imam ženo in otroka in prav uživam, da sem v njuni družbi in prijateljev skoraj nič ne pogrešam, razen tistih, s katerimi sem se od majhnih nog družil – sosedje, drugih ne pogrešam, tako kot oni ne mene in smo vsi veseli. 🙂 Še posebe mi je smešno, ko mi nekdo reče, da ga/jo nikoli ne obiščem, ko sem v naših koncih, a ko pa drugi skačejo tu okoli, pa tudi noben ne pride. 🙂 Vedi, da ti lahko tudi najboljši prijatelj zarine nož v hrbet, ko bi nujno potrebovala njegovo pomoč.
Kot ti je nekdo rekel, najdi si hobi. Ukvarjaj se s tem. Če si resnično želiš družbe, je boš največ našla v kakšnih fitnesih in ostalih športnih aktivnostih, v gostilne zahajajo bolj sami taki, ki so še sami sebi prepolni vsega …
Žal mi je za vašo situacijo in verjetno, če bi jo poznal bolj podrobno bi se dalo ugotoviti kako je do takšne situacije sploh prišlo. Jaz bi se zadeve rešil po korakih. En korak je urediti razmerje z vašim možem. V kolikor vas vara je čas, da v čimkrajšem času oddidete na svoje in začnete graditi svoje življenje. Za pomoč bi se obrnil tudi na psihoterapevta. Prijatelje in družbo pa se da še vedno na novo pridobiti.
Ah daj no.. S takimi objavami ljudje kot si ti le iscejo pozornost.
“Nihce me ne vprasa kako sem.. “.. In cemu bi te? Ker si depresivna, imas bebca za moza in otroka, ki stopa naproti svojemu zivljenju..?
Vsak je svoje srece kovac. Al se spravis skp, al pa se ne. Svetu je zate vseeno in ce ti pri teh letih to ni jasno imas vecji problem kot si mislis.
Zdravo, rad bi te spoznal. Imam podobno zgodbo.
Akam, 09.07.2020 ob 17:42
Pozdravljena. Tudi jaz si zelim razsiriti socialni krog. Sem locena, otroka odrascata. Sem v podobnem. Navezovanje kontaktov mi ne gre prav dobro, morda sem prevec introvertirana, kaj pa vem. In ko potem ostanem sama doma, ni prijetno… Ce si iz Ljubljane ali okolice, se lahko dobiva na kavi.
vsa ta leta, 09.07.2020 ob 05:34
Mene pa zanima, kje ste bili in kaj ste poceli vsa ta leta, da si niste ustvarili socialnih stikov?
Imam zelo majhen krog ljudi, znancev nesteto, ampak ljudi, ki so mi blizu, je zelo malo, a so. Sem pac tak tip v vsaki stvari, malo, a kvalitetno.
Sem blizu 50 in ce gledam zdaj nazaj, sem v vsakem desetletju zivljenja ‘pobrala’ nekoga, ki me spremlja naprej. Kaj se je vam zgodilo, da nimate nikogar?
Si že slišal-la za ghostanje? Vlaganje v prijateljstvo več let potem pa poniknejo brez razloga. Kakšno razočaranje…
Forum je zaprt za komentiranje.