Nič me ne veseli, je samomor edina rešitev?

KrEna2025, tvoj odgovor je nekaj najlepšega, kar sem kdajkoli prebral. Si kot ljubeča mati, ki je začutila bolečino svojega otroka in točno ve, kako ga lahko pomiri in kaj mu mora svetovati. Blagor tvojim otrokom, če jih imaš oz. ko jih boš imela. Vsekakor bom prebral predlagano čtivo, ker ti absolutno zaupam in verjamem na besedo. Najbolj me je zadela tvoja diagnoza o odvisnosti od trpljenja. Odlično si ocenila, kje je največja težava. Mislim, da je vse skupaj zelo povezano z mojo tendenco do sabotiranja samega sebe, vzroki zanjo pa so globoko v podzavest zarezane prikrite travme. Najlepša hvala za obliž na rane. Tudi jaz verjamem vate. Prosim, oglasi se še kaj, že zato, da vem, da nisva izgubila stika zaradi moje malo daljše odsotnosti.

duševni bolnik, najbolje narediti križ čez tablete in psihiatre ter se pogumno podati v svet. Iščeš dobre ljudi, dokler jih ne najdeš. Potem pa naprej gradiš svoje življenje. Samo pogum je treba zbrati. Jaz se počasi pobiram, ne vem, od kod je prišla ta energija. Kar sama od sebe.

Samo malo, tudi ti si zadela v polno, to sekiranje zaradi vsake najmanjše malenkosti počrpa iz tebe vso življenjsko energijo. Vedno bolj to začenjam razumeti in energija se mi samodejno vrača. Hvala ti, objem.

stik s seboj in A ne pozabljaš na nekaj, ja, bolje se moram integrirati v življenje, malo odriniti skrbi, narediti nekaj zase, si privoščiti kaj lepega, pa bo volja do življenja nazaj. High five.

Pa se ne bi smel tako podcenjevati.

Že ob branju tvojih tekstov se čuti tvoje človeške razsežnosti in globine. Poln si najvišjih čustev  hvaležnosti, spoštovanja, iskrene želje po pristni ljubezni. In tudi dovolj intelugenten in razgledan si, da dobro veš, kako si lahko pomagaš. Ali vsaj to, da pomoč obstaja. In da zdaleč nisi edini, ki ga mučijo črne misli, identične tvojim.

Mene so podobni vzgibi, osmisliti to, navidezno nesmiselno žitje iz dneva v dan vodili v poglabljanje v filozofijo in stare svete spise vseh celin. Močno ti to priporočam.

Če pa si kolikor toliko dober v angleščini ali nemščini, pa ti na srce polagam avtorja Robert Anton Wilsona, knjigo (‘učbenik življenja v času kvantne fizike’, bi lahko rekla, z dobršno mero zdravega humorja na najvišji lizerarni ravni, čeprav je avtor  priznan teoretik s jordami ameriških sledilcev, je pa žal že pokojen): The New Prometeus, v nemščini Der Neue Prometeus, več prevodov, več izdaj; angleška izdaja je kot pdf. na internetu za dol potegnit.

Če boš zbral koncentracijo in vsak dan prebral par strani, boš po dveh poglavjih izgubil absolutno vso voljo do smrti  garantiram in govorim iz lastnih izkušenj. Jaz je nisem rabla niti do konca prebrat, pa sem doživela ‘spreobrnjenje’  sem se ‘obrnila k življenju’, sem dobila voljo do moči, da lahko živim to kruto, najkrutejše, pa vendarle v svoji srži čarobno in globoko smiselno Življenje. Preden se nisi ‘soočil s Svojim Bogom’, se sploh še ne poznaš in si nimaš pravice soditi niti se napacno soditi, kakor napačno nepomembno sodiš samega sebe. Premalo se poznaš, premalo, dosti premalo poznaš svoje in občečloveško bistvo in namen Življenja, predvsem svojega, da bi dajal sodbe in ocene o smiselnosti in nesmiselnosti (svojega) življenja. Tega ti res ne bi govorila, če ne bi bila prepričana, da utemeljuješ svojo nepomembnost zgolj zaradi preteklih travm, ki jih opevaš skozi samotno vztrajanje v trpljenju kot načinu procediranja oziroma čustvenega obdelovanja vsakršnih miselnih vsebin. Lahko bi rekli, da si postal odvisen od trpljenja, zato po defoltu zavračaš vsakršno ‘zdravljenje’ in abstinenco, ker si namreč odvisen od trpljenja. In kakor vsako odvsjanje, zahteva tudi ta idvisnost abstinenco. Kar je seveda najtežje.

Sicer so ti zgoraj vsi predlagali fobre stvari, ampak jaz ti osebno predpišem tritedenski post, postênje z razredčenimi sokovi, najmanj tri tedne, ob tem pa ostani aktiven, predvsem s dprehodi v gozd.

Če boš vse to naredil, boš boljši človek, kot večina od nas.

Če pa boš nekega dne vendarle izgubil vse moči, ker nisi storil nobenega koraka k ozaveščanju svojega bivanja na tem planetu, v tem ciklu … potem pa, dragi človeški brat na tem planetu: buon voyage, kamorkoli si že namenjen (to si le razčisti, kam želiš).

Sicer pa mislim, da si okoli 42 let star, in to je eno najbolj zahtevnih obdobij v življenju moškega, po starodavni indijski filozofiji življenja. Najverjetneje tudi to pogojuje tvoja premišljevanja o (ne-)smislu življenja, saj pri teh letih moški doživljajo neke vrste menopavzo. Zna bit, da boš poletel, ko se izkotališ iz sedanje lupine, oklepa, ki ti zatemnjuje svetlobo svobode. Enkrat se boš odločil, da odvržeš oklep. Potem ga boš moral vedno znova odvreči, dokler ga ne boš odvrgel za vselej, tako ali drugače.

– verjamem vate

Glede Omege svetujem izbrati znamko Now foods in glede vitamina D pa znamko Healthy origins, ampak moraš dobit nekje tudi več magnezija in selena, ki spodbuja scitnico! Ker je nestabilno delovanje ščitnice lahko razlog poklapanosti in apatije. In vsak dan pest oreščkov, zaradi magnezija in ostalih mineralov, ki skrbijo za razpoloženje. In ne pozabi veliko hoditi in počakaj vsaj 5 do 6  tednov, da začutiš izboljšanje, ne more prej!

Pa ne sekiraj se toliko, da ti je vse brezveze, vem ti to ne pomaga, ampak več nas je in sw borimo vsak dan. Nekje na eni točki smo pač sami sebe iztrošili in se izpraznili….. Zdaj pa je čas za napolnite baterij, da bo električni tok imel razlog za srce z veseljem poganjat!

Samo ne sekiraj se! Delajo to kar ti paše in kar je dobro zate in da veš, da ti ne škodi! Ne sekiraj se zaradi porazov, izgub in krivde, nehaj si k srcu gnati toliko. Veseli se tega, kar pa je bilo dobro in ko ti včasih gre odlično! Saj nisi vedno bil tak..

Niti ena stvar na tem svetu me ne veseli in me nikoli ni. Rajši pa umrem, kot da bi se silil v nekaj, česar nočem. Komaj se vlačim iz dneva v dan, energije nimam nobene, ciljev tudi ne. Antidepresivi mi ne pomagajo. Rad bi samo še zaspal in se nikoli več zbudil. Ne spadam na ta svet.

Glej, imaš pač neko motnjo v možganih, katere ne morejo pozdraviti niti zdravila.  Vitaminčki in olja ti ne bodo pomagala, s tem se ne ne moreš slepiti.  Če ne gre, pač ne gre.

Mati Narava poskrbi, da se ohranjajo rastlinske in živalske vrste, ki nimajo močno deformiranih genov. Ljudje pa smo začeli posegati v Naravo z zdravili, ki nekaterim pomagajo, drugim pa ne.  Tebi pač ne pomagajo.  Nimaš kaj.

KrEna2025 lepo si napisala, vendar je skrajno neodgovorno, da človeku, ki je psihično na tleh, predlagaš post. Prvič, post je za zelo psihično stabilne in zdrave ljudi, trotedenski je lahko že zelo kritičen. V času posta pridejo na plan vsa potlačena čustva, ves čustveni gnoj in greznica in marsikdo je že po postu pristal na psihiatriji, ker se mu je po postu odtrgalo do konca. Eno, ki jo poznam, je po trotedenskem postu dobila shizofrenijo, prej ni imela večjih psihičnih težav. 

Vsak clovek ki omenja besedo samomor je resno bolan v glavi in potrebuje strokovno pomoc, ljudi ob sebi in psihoterapijo. Ko enkrat razmisljas o samomoru je ze zdavnaj vlak odpeljal za zdravljenje z naravo in vitamini in knjigami. Haloo?? Ubiti sebe? Pa to ni hec da bomo tle malo kramljali o tem. Tako kot je prejsnji post omenil bi te bilo potrebno poiskati in ti nudit nujno zdravnisko pomoc. Ko imas avtomobilsko nesreco je poskodovano fizicno telo. Enako imas ti poskodovano psiho in custvovanje. Poisci si pomoc!

Emm, kdo bo pa financiral iskalno akcijo in zdravljenje?

Jaz, recimo, ne plačujem več zdravstvenega zavarovanja. Če me zgrabi slepič, samo počakam, da me pobere. Niti slučajno ne grem na urgenco, da mi bodo potem zaračunali tisočake! In od kod naj jih vzamem, če še za zavarovanje nimam?

No, in zdaj naj me medicinske službe še iščejo in prepeljejo v obravnavo?? In kdo bo to plačal? No, jaz ne. Še celo prišparam jim z odvzemom svojega življenja!

Osnovno zavarovanje ima vsak klošar, plačuje mu ga država preko CSD, pa tudi dodatnega.  Zato mi ni jasno kaj napletaš.

No ne laži. ker ti država rubežnike pošlje kot jih je meni invalidu. in dodate – jebi se v plenico na podstrešju staršev.

Pozdravljeni, hvala vsem za vaše odgovore, zaenkrat sem še živ.

Vitamin In Omega, bil sem že na pregledu krvi, res mi je manjkalo vitamina D, sem ga nadomestil, ampak to ni spremenilo praktično ničesar. Načeloma jem dovolj raznoliko hrano, da bi moral imeti zadostno zalogo vseh potrebnih snovi. Mislim, da so moje težave povečini psihogenega izvora in jih z različnimi aditivi k prehrani ne bom rešil. Gibanje pa je drugo, ampak v svojem stanju težko dam karkoli od sebe.

lloyd, kronično trpljenje je potrebno prekiniti. Na silo, če ne gre drugače. Zato sem velik zagovornik zakona o evtanaziji in upam, da bo čim prej sprejet.

Anonimno 3270, lahko se slečem do golega in odkotalim po Triglavu, pa ne bom čutil nič več povezanosti z naravo. Enostavno čutim, da ne spadam na ta svet. Počutim se celo krivega, da sem sploh živ. Ljudem sem samo v napoto.

tu sem zate, nedavno sem si nadel četrti križ. Čutim, da si empatična oseba. Pošiljam ti lepe misli, kolikor mi jih je še ostalo.

hr5h, pri meni verjetno težja oblika obojega, torej depresije in tudi anksioznosti. Preteklost je kot orjaški mlinski kamen, ki mi ne pusti dihati. Prihodnost pa kot nepremostljiv zid, ki zastira še zadnje sončne žarke upanja. Za omenjene tehnike se moraš sestaviti vsaj toliko, da lahko čisto osnovno funkcioniraš, jaz pa sem daleč od te točke. Seveda delam vse narobe, mislim, da je to očitno. Ne znam živeti življenja, ker se sovražim, si ne zaupam, imam nizko samopodobo. Težko ohranjam vezi z ljudmi, težave imam z zaupanjem. Svet se mi zdi umazan in zloben. Strah me je.

anonimno665, tudi tebi hvala za lepe želje. Vsekakor ni lahko, zame verjetno nemogoče. Upanje izginja.

Sem prebrala tvoj post.. običajno ne komentiram, sem pa tudi v preteklosti pisala dostikrat na ta forum in iskala uteho pri neznancih, ki me niso obsojali.

Tudi meni ni pomagala nobena telovadba, aditivi, joga, hobiji, dodatki itd.,  dokler nisem ugotovila, da je problem psihičnega izvora. Leta in leta sem iskala rešitev zunaj sebe – nova poznanstva, potovanja, dokazovanje v službi, zapravljanja, fitnes… Ugotovila sem tudi, zakaj sem od najstniških let preobilna in ne morem prenehati s prenajedanjem. Zato, ker se s hrano tolažim, ker ne vem, kako naj se drugače. Danes sem na točki, ko se vsega skupaj zavedam. Od tu naprej pa me čaka težja pot.

Od nekdaj se počutim, kot da ne spadam na ta svet, ne razmišljam kot večina, težko se poistovetim, vrstniki so mi v 90%  drugačni. Partnerske zveze mi ne uspevajo, ker imam težave z zaupanjem.  Vglavnem življenja ne dojemam kot “veselja” ampak kot da je življenje “težko”. Ker nisem poznala mehanizmov, kako nam drugačnim preživeti.

Dokler me ni dobesedno rešila knjiga, ki mi je prišla v roke: Pravijo, da sem preveč občutljiva. Mi je razjasnila moje delovanje in razmišljanje v preteklosti in lažje mi je živeti- ker končno razumem moj značaj.

Srečno, lp