nepopoln moški za nepopolno žensko
pred časom sem na družinskem pikniku opazovala strica in teto. med živahnim klepetom in splošno družinsko ‘zdraho’ mu je mimogrede otepla drobtine s srajce, se mu nagajivo nasmejala in pustila roko na njegovem kolenu. poročena sta dobrih 20 let.
pri skorajšnjih 23ih sem samska. in mamica. in po 6ih mesecih prihajam k pameti. 🙂
zraven žalosti, razočaranja in občasnega besnenja me je po glavi tepla še krivda. prvič v življenju sem dvignila roke in obupala. nad človekom, ki sem ga ljubila.
v dveh letih pretekle zveze težko najdem trenutek takšne iskrene ljubezni, kot jo premoreta onadva še po dvajsetih letih.
tudi jaz to želim nekoč zase.
moškega, ki mi odpre konzervo ker sem jaz ‘prešvoh’, pusti, da se med filmom naglas smejem oziroma pritožujem, me povabi na plesišče, se ljubi z mano na tleh dnevne sobe in me ne pusti oditi, ko se prepirava zaradi malenkosti.
govorim daleč preveč, fore ne povem do konca ker jočem od smeha, skodelice kave puščam po celi hiši in večino časa sem nerodna in raztresena.
in končno sem ugotovila, se sprijaznila in odločila, da se zaradi tega ne rabim opravičevati. nikomur.
tudi jaz bom našla svojega nepopolno popolnega moškega! 🙂
tukaj ni kakšnega vprašanja, niti odgovora, tudi ženitni oglas ni! 😛 samo misel in izpoved…
praznim glavo in srce nepoznanim ljudem, nepravim imenom! in če pomisliš, je to skoraj enako kot nikomur. (morda zato gre lažje z jezika.. 😉 ) pa vseeno vsem, ki so kdaj nesrečno ljubili.
bodite dobri do sebe in drugih, lep pozdrav!
se pridružujem tvojem postu. sem taka kot ti, pa mislim da ni nič narobe z menoj in bo ze prsu nek tak ki bo imel rad me tako kot sem 😉 za razliko nimam otroka.
pocas ze najdevam priblizke takih ki me lahko shendlajo, sam se vseeno to ni to 🙂 tako da do takrat bom pa izbirala in upam da nekoc pametno izbrala. je pa res da garancijs ni 😉
seveda ni nič narobe, ne s tabo ne z mano ne s komerkoli drugim! ampak včasih kdo prehodi doolgo pot, da to tudi ugotovi. 🙂 pa da ugotovi še kdo drug! 😛
iste sorte ptiči fkup letijo, če povem po prleško! za vsakega se nekdo najde, sam iste sorte ‘norc’ mora biti 😛
garancij pa res ni, pa prav je tako. nič ne bi bilo zanimivo, če bi blo vse na ziher. sploh nič zabavno! 😉
upam,da izbereš ‘pametno’, predvsem pa ‘srčno’. naj ne bodo več samo približki! 😉
Seveda je z marsikom marsikaj zelo narobe, vidve sta optimistični in prav je to. Sicer pa ne vem, če se za vsako metlo najde štil, nekateri smo in ostajamo samski. Menda je prav tudi to.
Če bi blo življenje pravično, ne bi bilo zanimivo…v posmeh vsem trpečim dušam~
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Življenje je že pravično, ljudje smo tisti, ki ne vidimo znakov ali pa rabimo, da sem nam večkrat pokažejo, da nekaj dojamemo.
Tudi jaz se strinjam, da z nikomer ni nič narobe. Problem je v tem, ker ljudje tega v sebi dejansko ne verjamejo in so polni dvomov o tem, kakšni bi naj bili, ali so nekaj naredili prav, kaj si bo zdaj ta mislil, če to naredim tako int. Ni se dovolj le razumsko prepričevat, da smo v redu, če nas potem mali vetrc takoj ponese v dvom in oderagiramo, kot da je ogroženo naše življenje.
Začudena bo pustila skodelico v kopalnici, partner ji bo skušal vzbuditi slabo vest in že bo nastal konflikt. Ali pa bo mož pustil nogavice na tleh in bo partnerka začela pasti mulo, kako je za vse sama in že imaš slabo voljo, zaradi katere nastane nov konflikt.
Ljudje imajo neke idealne predstave o tem, kakšen bi moral bit partner in pričakujejo, da jim nikoli ne vzbujal kakšnih dvomov okrog tega. Težava pa je pogosto v naših predstavah in ne v tem, kakšen je partner. Največja težava pa je, da pogosto ne vemo, kje je težava, ali je to v naših predstavah ali pa v partnerjevih, kar povzroča “boj za imeti prav”. :)) To je pa čar življenja oziroma odnosa dveh.
morda se za vsako metlo res ne najde štil, se pa za vsako rit šiba.. 😛
se pa strinjam z Markom – takoj nastane konflikt. vedno na bojišču, vojne pa nikjer!
ampak jaz sem odnesla svojo skodelico, tudi umila jo sem in pospravila, kot vsak dan. tudi njegove štunfe sem pobrala, oprala in mu jih vsak večer pripravila za službo zjutraj, vsak dan. brez panike, brez besed ali konfliktov.
mulo pa pasem zdaj, ker je moškemu, ki sem ga imela rada, šlo na živce, če se smejim..
vsi mi tožijo, da se doma prepirajo zaradi malenkosti. ampak jaz se raje ‘prepiram’ okrog malenkosti, tako se vsaj pošteno zmeniš in zjasniš. pa lepo pobotaš potem.. 😛
pomembne odločitve so tiste, kjer sploh ne bi smelo biti debate, ker držita skupaj in razmišljata enako.
problem nastane, ko ne gre za skodelico, ampak, ko skodelica postane priložnost in izgovor za prepir, ker pač drugega razloga ne najdeš.
zatorej, na vse skodelice, in moškega, ki mi bo skuhal kavo! 🙂
Meni je pa smešno, koliko parov se boji priznati, da se pričkajo, ker sicer fasada ni več neomadeževana, ker bi zaradi želje, da bi živeli v popolnem harmoničnem razmerju, v to radi prepričali vsaj druge. Kakšna beda od odnosa je šele to, da na prvo mesto postavljajo zunanjo podobo, namesto da bi izboljšali odnos…
In mislim, da občasni prepiri niso nujno nekaj slabega, če se le znaš prepirati, in še pomembneje, če se potem znaš tudi pobotati. Da o učenju in prepoznavanju izkušenj, ki iz prepirov sledijo, sploh ne govorim…
Če z nikomer ne bi bilo nič narobe, potem bi se vsi imeli brezpogojno radi. 🙂
Seveda le vsak zase meni, da ni z njim nič narobe in zato pričakuje, da ga bo nekdo sprejel takšnega, kot je. Če pa ga ne sprejme, pa to pomeni, da ga nima rad. Če bi me nekdo imel resnično rad, bi me sprejel takšnega kot sem.
To je neko tipično razmišljanje, ki izhaja iz naše potrebe po sprejemanju, a je hkrati del naše sebičnosti in prepričanj, ki se jih ego tako zelo oklepa in lasti. Lasti zato, ker zaradi svojega racionalnega načina razmišljanja zelo dobro uspe manipulirati z okolico in drugimi ljudmi, katere prepričuje, da je problem izven nas in se zato morajo drugi spremeniti, da se bomo samo čutili sprejete.
Aja?
To, kar ti opisuješ, je primer totalne nesamokritičnosti, poleg tega pa ni samo del sebičnosti, ampak je sebičnost. Pa še bedasti egocentrizem zraven.
In če je to “neko tipično razmišljanje”, upam, da ne sklepaš po sebi – zase vem, da se v tem načinu razmišljanja ne najdem, saj sem mnenja, da bi moral biti človek za konstruktivne, upravičene in dobronamerne kritike prej hvaležen kot pa užaljen zaradi njih – če govoriva o bližnjih, na katere se sprejemanje (ali sprejetje) nanaša.
Se strinjam.
Smo pa zaradi propadanja moralnih vrednot izgubili zaupanje v sočloveka. Zato je malo takšnih, ki se verjamejo v to, da dobra dela, poštenost in prijaznost obrodijo lepe sadove in nas pustijo v prijetnem pričakovanju, da nam bo ta ljubezen tudi vrnjena. Da se bomo potem občutili ljubljene.
Se strinjam. Problem je v tem, ker nekateri to počnejo na napačne načine. To je, da partnerja ne sprejmejo takšnega kot je in ga želijo spremenit po svojih pričakovanjih.
Tako na videz res zgleda kot primer totalne nesamokritičnosti..Vendar je to le posledica notranje čustvene praznine. Bistven je rezultat in rezultat ter naši odnosi zrcalijo pravo resnico, ne pa namišljene iluzije našega ega.
Kar pomeni, da je problem prevelika samokritičnost, ki ustvarja pomanjkanje sprejemanja v odnosih in teži k popolnosti, ki je ni.
To so moja opažanja iz realnega življenja.
Če se ne najdeš v tem, potem je pa to le dobro zate.
Se strinjam. Problem je v tem, ker nekateri to počnejo na napačne načine. To je, da partnerja ne sprejmejo takšnega kot je in ga želijo spremenit po svojih pričakovanjih.[/quote]
Kontra proble tega pa je, da eni se res obnašajo nemogoče, arogantno, domišljavo, nesramno in hkrati pričakujejo, da jih je treba takšne sprejeti, jih prenašati in ljubiti. To pa ne gre.
Ja zakaj pa ga potem ne maraš, če z njim res ni nič narobe? :))[/quote]
njega sem več kot marala. ampak (ne)zavedno je iz mene naredil žensko, človeka, kakršna nisem hotela nikoli postati. torej, nisem marala sebe.[/quote]
Za dober odnos moraš marati tako sebe, kot njega, kar pa pomeni, da je potrebno sprejemati tako sebe, kot partnerja. Ampak, če je nekdo do nas nesramen, ga takšnega težko sprejemamo, posebej če ne razumemo, zakaj se tako obnaša in ne vidimo, da je vzrok za to lahko TUDI v nas.
Pa te objave co ze C-P. Ona z morda kaksno napakico, razvezana (tudi z otrokom) je v iskanju / pricakovanju, voljna, da jo najde tip z lastnostmi (nekaksno nastevanje …. ) Kaj ponuja, kaj vnasa v razmerje (niti pranja gat, stunfov ..) – o tem pa niti presledka.
In to njih tepe – da bi imele pa nic dale – potem pa tip najde kar mu ne pase pa gresta narazen …
Sigurno je nekaj, kar nas moti, če nekoga ne maramo.
Saj to je moj point, da se imajo najtežje radi ravno tisti, ki mislijo, da z njimi ni nič narobe. :)[/quote]
seveda nas moti, pa to ne pomeni, da je potem to ‘narobe’ ali ‘slabo’. enim je pa všeč mogoče, kar nekoga drugega moti.
ampak se strinjam s tvojim zadnjim stavkom, pa še veliko je takih… 😀
Forum je zaprt za komentiranje.