Nemogoča komunikacija

S staršem je komunikacija nemogoča. Samo usta odprem napada. Obnovim napisano iz medijev o neki tragediji, saj vem da ne bere, po tv pa so info skope. In želim povedat kar se mi zdi pereče. Me v štartu zabije da so to moje laži. Kar nekaj, vsebina pa ga ne zanima.Drugo, karkoli obnovim iz preteklosti me spet zabije “ej ti se pa full lažeš”. Zanima me ali tako počenjajo narcisi? Kaj ima od tega? Ali se počuti ogroženo ker nekdo pove resnico čisto kot solza?  Potem mimogrede vpričo druge osebe omenim da je umrl x. Vpraša od česa. Povem. Tukaj starš vskoči in spet da se ful lažem. Kaj ima od tega?

demenca, koliko je star in od kdaj se to dogaja, a je vedno tak..Spremembe obnašanja, razpoloženja, komunikacije so lahko začetki demence..ALi pa samo starostne žlehtnobe.

Ta žlehtnoba je že zelo dolgo.

Kot študentka sem redno govorila o predmetih, izpitih profesorjih tako da je vsa imena starš vedel in poznal tudi sam omenjal. Nekaj let po zaključku fakultete me je brez vzroka osramotil na pikniku da ni nikoli videl indeksa, da sploh ne ve kaj sem študiral. Ko sem mu kontrirala da to je debela laž in da naj pove imena profesorjev, celo nekatere sem mu pokazala predstavila ko so me  v bližini fakultete ogovorili. Naprej o mojih dosežkih nisem druščini navajala. Je pa prišla na pikniku ena ženska do mene in me je vprašala ali sem res letnik izdelala. Kot češ da je moj starš se vedno potožil da letnik ni narejen. Povedala sem da mi ni razumljivo in da je to psihično nasilje, ter da sem bila celo nagrajenka na fakulteti. Ženska je zaključila da je starš ljubosumen. Nihče se nikoli ni poglobil kaj je to, meni je pa psihično to uničevalo, jemalo mi notranji mir, spanec.

Moje ugibanje je, da nisi izkoristila diplome. V smislu, da nisi pokazala, kako ti v življenju diploma pomaga. Če je to samo nek papir, sam da je, potem razumem, zakaj ni ponosen nate. Diplomo moraš vnovčit. Ne vem, ali je to družboslovna ali naravoslovna diploma. Nekaj moraš naredit s tem. Nekaj moraš naredit iz sebe. Ali odpreš nek s.p., popoldanski s.p., pa delaš nekaj v zvezi s tvojo diplomo. Ali pa se zaposliš v neki korporaciji, kjer si res strokovnjakinja na svojem področju. Da nekaj pokažeš fizično, da je narejeno. Drugače je diploma samo papir. Mogoče v tem smislu, da oče ni ponosen nate.

Študirala sem zase, to kar mi je všeč in ne za starša. Ne želim ugajat staršu, želim pa da mi da mir.

Lahko da sem recimo fiziko in kemijo študiral, izkoristil svoj naravoslovni talent, hodil na tekmovanja, pa mi je ob podelitvi diplome namesto čestital pljunil in mi primazal klofuto da sem bebec.

Svoje delo imam, in mu tu ne dovolim da me ima za nižjega ščureka.

Če ga motim naj mi to pove in se mu umaknem.

Kadar je potrebno pisat pritožbo ali ugovor zanj potem pa se prilizuje in me izlorišča.

Ko sva srečala predavatelja iz fakultete, me je ta pohvalil…o glejte našo brihto. Starš je bil tiho, ko sva se domov peljala pa je rekel “fuj doktor fizike in fuj fuj doktor kemije”

Starš je zelo zagrenjen.

Vsepovsod iščem odgovore zakaj je tak, pa jih ne dobim. Škoda da vztrajam, bolje da se umaknem in ohranim svoje dostojanstvo. Kot da iščem odgovore.

Izbira nicka, nima pomena všeč mi je beseda rasper pa berry, tako da nisem ravno malinovec.?

Ali si ženska ali moški, nekaj časa pišeš kot eno, nekaj kot drugo.

Odseli se, pa bo mir.

Ne živim pri starših.

Jah, pa prekini stike, če te tako žre.

Mogoče ga moti, da se ne moreš odločit ali si ženska ali moški.

Jasno, otrok si želi sprejetosti, potrditve. Zelo mi je žal, da tega od starša ne dobiš. Ne, ker bi bilo s tabo kaj narobe. Osnovna naloga starša je, da z otrokom vzpostavlja varno navezanost in tvoj starš te naloge niti še začel ni. Ravno obratno, s svojim odnosom ti dela škodo. Izžaluj, da v čustvenem smislu starša nimaš. Dal ti je življenje, te preživljal, za kar se lahko zahvališ. Za vse ostalo je smiselno ozdravljati rane in se zavedati, da drugačnega odnosa ne želi graditi.