nedeljski izlet z avtom
” historikl tour ” adijo kreplje “
prilagam reportažo
slike so na http://freeweb.siol.net/svagel
Adijo Kreplje
Nekoliko nejevoljen prekinem igranje igrice na mobitelu, in se na hitro odločim: adijo kreplje.plan je bil Sežana, a kaj ko je z plani tako, da se vedno nekaj zaplanira.Sem na vlaku, in to na slavni transalpini.Mogoče se bi zapeljal kar do Trsta, a to tehnično ni mogoče.Vlak namreč od leta 1949 zavija proti in iz Sežane.
Zato ni druge kot reči » Adijo Kreplje » in ostati v samoti Krepeljske železniške postaje.Sprevodnik me začudeno gleda, jaz še bolj, namenil sem se na rutinsko sprehajalno turo.nekaj uric, nič več.popoldne bom že v veliko bolj obljudeni Novi Gorici.
Kaj me je pregnalo, da sem izstopil?Verjeli ali ne, dokumentarec Nadje Veluščkove: » adijo Kreplje » .zgodba o italijanskem paru ona je Slovenka, on pa Italijan » kako se jima ravno v teh bogu za hrbtom krajih, kjer še najbolj preproste betole ni kilometre daleč / skromnega bifeja / pokvari avto.
Da za te kraje, točneje za repentaborski slovenski žep velja reklo, da se v stoletjih ni nič spremenilo, je le delna resnica.po zmagi revolucije in odhodu anglo – američanov so se ti kraji spremenili zaradi železne zavese v zelo mirno, turistom nepoznano provinco, ki je ne boste našli v nobenem, še tako zakotnem turističnem prospektu.repentaborski slovenski žep.V italijanskem repentabru, točneje v slovenski občini repentabor je turizmu vse odprto, čisto drugače kot na Slovenski strani, ko v večini zaselkov niti gostilne ni.pa to niti ni največji problem.Problem je javni prevoz.nikjer nobene table z voznim redom, pa saj tako in tako razen šolskih in delavskih avtobusov ni ničesar drugega.Težko verjamem, ko stojim ob dobro naoljeni kretnici slepega tira v » adijo Kreplje » , da imajo italijanski zaselki Repentabora, kjer govore enako slovenščino kot na naši strani,avtobus do Trsta in Občin vsako uro čez dan, petek in svetek.
» Adijo Kreplje » , svoboden kot ptica poskakujem po edini Evropski nevozni, a še vedno funkcionalni progi, malce nejevernega tomaža, kaj pa če kakšen hlapon vendar le prisopiha mimo?nič kaj takega se ni zgodilo, le manjša kača ob progi je zamenjala pozicijo.proti zahodu seveda.Pozoren postanem na ohlapne žice signala, ki ponosno stoji na železniški postaji.Kreplje.
Spomin mnogih slovenskih fantov in deklet, in Slovenskih družin, ki so legalno in ilegalno v zgodnjih 50 in 60 letih zapuščali socialistični raj, in si ravno Repentaborski slovenski žep, po Londonskem memorandumu leta 1954 in po Pariški mirovni pogodbi iz leta 1947 trdno v sedlu Jugoslavije, izbrali za zadnjo postajo.pa ne železniško.prej življensko.na 10000 jih je šlo tod mimo, prav počasi, se oziralo nazaj, a nadaljevalo trdno odločeno: gremo na zahod!v veselje številnih gostilničarjev, ki so v glavnem betole zaprli, čim se je množični exsodus končal.v poznih 60 letih.svet se je obračal proti vietnamu – prvi Italijani so pričeli prihajati v Slovenijo.Legalno.Prav veliko gostiln ni bilo na voljo.Danes vztraja le še ena, in en bife.in bencinska črpalka.rampam na confinu se pozna / meji / da se za te kraje ni veliko zanimala nobena ablast.še največ italijanka, ki je zgradila v medvojnem obdobju za tiste čase sodobno, asvaltno cesto.in poskrbela za litorino, / dizelski potniški vlak / ki je petek in svetek vozila v trst ženske zastran kšefta, nazaj pa prav tako iste ženske in italijanske exskurzioniste.ki so jih radi sprejeli v vsaki kraški ali goriški vasi, v še tako zakotni betoli ali mira mont hotelu.
A takole pride neka revolucija, socializem na eni in svoboda na drugi strani.primorski nonoti in none uspešno preženejo fažizem – dobe pa spet novo državo.in predvsem konfin.ne tako kot na izletu » adijo kreplje » kjer ob raziskovanju Žekanca / Voljnika / malce po naklučju opazim na tleh čuden kamen.ki se mu strokovno reče kamen od confina.a nekaj se je le spremenilo: široke steze na confinu za nekaj vojakov in prav toliko psov skoraj ni več opaziti, je sicer sem in tja stezica.in vse zaraščeno.kolovoz pa gre prav do meje.
Da meja še vedno straši, o tem ni dvoma.mogoče sem naredil mejni prekršek, ko sem šel takole na svež zahodni zrak.pa sploh nisem imel občutka, da sem v Italiji.tako in tako smo že skoraj Evropljani, in ko bomo, bomo kolikor nam se bo dalo – neomejeno in povsod prestopali mejo.in za vsak primer imeli pri sebi še vedno en dokument.da nas ne bi slučajno zamenjali za ilegalce.zakaj z šengenom ni šale.
Moj cilj te rutinske ture je seveda Žekanc / Voljnik / , z hrastom poraščen skoraj 600 višinskih metrov visok hrib kraškega roba, najvišja gora Repentaborskega Slovenskega žepa.šele doma se zavem, da sem že drugič v prekršku.Vrh je po karti spet na italijanski strani.napaka pa taka.da so 60 leta precej let za nami se prepričam ob spustu na zazaj proti Krepljam.Kraška potonika, zelo redka roža kraških hrastovih gozdov ima tukaj zelo dobrega soseda.Kraškega jazbeca – ki domuje lučaj daleč.ironija je le v tem, da preštejem manj potonik kot bo novih članic evropske unije.
Na sami poti nisem srečal nobenega uradnega organa, še manj ilegalca ali odvrženega kovčka.srečal sem samo enega kmeta, pa nisem čisto prepričan ali na naši ali na tuji strani.
V spominu mi bo ostalo sporočilo lastnika travnika pri železniški postaji » adijo Kreplje » , ne odlagajte škavac / smeti /
In če je dovoljeno reči, dolga leta socializma naši nekdanji socialni kraji zaradi preveč sociale in premalo konvertibilne valute niso imeli težav z škavacami.da so kraške vasi pridobile kontejnerje za smeti se je tlo veliko let.sedaj ko jih imamo, smo vsaj pri škavacah del Evrope.če že nismo pri plačah.
Kdove, koliko desetletij bo še potrebnih, da bo litorina iz postaje campo marco spet vozila predvsem turiste na postajo » adijo kreplje » ! kot kaže bo tukaj še dolgo Berlinski zid in dobro naoljena kretnica slepega tira postaje evropskega slovesa » adijo kreplje » . verjetno edina postaja transalpine, ki ima svoj dokumentarni film.pa nikar naj se vam v bližini železniške postaje Kreplje ne pokvari avto.če ne boste imeli mobitela pri roki boste res vsaj nekaj časa imeli občutek, da ste bogu in mehanikom za hrbtom.cel Slovenski Repentaborski žep namreč ne premore nobene avtomehanične delavnice.
In če si boste želeli ogledati svetovno znan Repentaborski tabor, bodo naši na confinu slišali samo na propustnico.na turizem, če boste hoteli čez confin po nekdanji italijanski cesti pa še dolgo ne.podučili vas bodo namreč o mejnem režimu.počakati boste morali vsaj do 1 maja 2003.ko nobenega ne bo več zanimalo, z kakšnimi dokumenti boste prehajali confin.Važno da boste imeli en dokument pri sebi.in ni dvoma, da bodo tudi v Repentaborski Slovenski žep začeli množičneje prihajati turisti!
Forum je zaprt za komentiranje.