Ne zaupam ljudem – še kdo tak?

Okrog sebe imam ljudi, s katerimi se družim bolj ali manj pogosto.
Klepetamo o vsakdanjostih itd. Ampak edini človek, ki se mu še najbolj odprem, je moj partner. Pri vseh drugih sem zelo previdna, stojim na neki zavori, se ne spuščam v neke zaupne debate…. Ugotavljam tudi, zakaj je tako. Pri teh druženjih večkrat opazim kako opravljanje, govorjenje čez kako osebo, za katerega vem, da naj bi bil v boljših, bolj pristnih odnosih s to osebo.

Skratka kot da imaš ves čas nek strah, da če boš kaj bolj zaupnega povedal, bodo to nesli naprej. Potem pač poveš samo take stvari, za katere je vseeno, če jih izvejo tudi drugi.

Je še kdo tako “zadržan”?

Vročina že pušča posledice. 🙁

O moj mornarček, jaz sem za svojega partnerja vedno odprta za pest, pest in pol. Pri drugih sem pa bolj zadržana in sem odprta največ za eden ali dva prsta.

Jaz se vedno spozabim in vsakemu zaupam še preveč.
Kot da mi ne bi delali neki varnostni klikerji, mi je velikokrat žal.

Sem tudi jaz včasih mislila,da kar povem fantu,ne bo šlo naprej pa sem se še kako zmotila 😀 Sem pač pazljiva in tisto najosebnejše povem le tesni prijateljici. Pa tudi nimam navade,da bi se nekomu kar tako odprla.

Enako. Dolgoletni partner je začivkal klapi o mojih zasebnih stvareh. Sedaj je bivši partner. (pa ne samo zaradi čivkanja) Zaupam dvem prijateljem in mami. To je to. Včasih sem tudi jaz bila bolj odkrita, pa te izkušnje skozi leta hitro streznejo in ta streznitev je vse prej kot prijetna.

Zaupanje ljudem je smrt za osebo…..

V bistvu v življenju ne počnem, ne mislim in ne čutim nič takega, kar ne bi smel nihče izvedet ali bi lahko izvedel samo nek minimalen krog ljudi.
Sem odprta in mi ni problem izrazit svoje mnenje, svoja čustva ali povedat, kaj sem naredila/imam v planu narediti.

Sicer ne razlagam vsega vsakemu, pa ne zato, ker bi kaj skrivala ali ne bi zaupala, ampak ker enostavno nimam časa razglabljat ali pa sogovornik nima časa in interesa poslušat.
Po moje ste nezaupljivi ljudje kar precej zakompleksani in živite večno v nekem strahu in skrivanju. Mi to ni všeč.

Enako tudi jaz.

Tudi jaz načeloma kar precej zaupam, še preveč.
Je pa res, da sta dve stvari, ki jih ne povem živi duši – ne fantu, ne mami, ne najboljši prijateljici. Če želiš, da nekaj ostane skrito, moraš za to vedeti samo ti.

Jaz največje skrivnosti povem samo možu. In do sedaj (30 let) me ni niti 1x izdal. Sicer pa se strinjam s tabo. Ljudje opravljajo. Vseskozi. In kar je res pomembnega povem samo možu. Drugim pa zelo, zelo selektivno. Ljudje sice menijo, da sem odprta. Ampak jaz prave občutke delim samo z možem.

Se strinjam s teboj, sem enaka. Zakaj bi pa ljudem razlagal stvari, ki so tvoja intima? Tako samo sebi škodiš.

Nikomur ne zaupaj! Niti sebi.

Jaz ne gledam na zaupanje samo kot na to, da te nekdo izda – nese naprej tvoje skrivnosti, ampak tudi to, da se ti izneveri – od besed k dejanjem. Se pravi, ko ti nekdo nekaj govori, nekaj obljublja pa tega ne izpolni. Ko se hoče prikazati kot oh in sploh dobra oseba pa vidiš na koncu, da to sploh ni. In ja, ne zaupam ljudem, ker do zdaj so se mi še vsi izneverili, željno vsrkavali kar sem jim povedala na koncu, ko so bili pa oni na vrsti za izpolnit svoje lastne besede so se pa skrili ali pa iskali izgovore zakaj pa oni zdaj tega ne bi.

JAZ PA VSE LJUDI (VKLJUČNO Z MOJO TASTARO) DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE, KER ME LAHKO KDORKOLI ZARADI ČESARKOLI SPRAVI V ZAPOR (GLEDE NA TO, DA SEM MED DRUGIM OBSEDENA TUDI S KRIMINALOM) !! – POGLEJ SI OPIS MOJEGA MENTALNEGA STANJA :

________________________________

Me too! ✌?

Imam svoj krog, ki se čedalje bol širi (iste osebe se pač začutmo med sabo), ostali obvoz … Kar je nujno, al pa še to ne. Oziroma iz vljudnosti pač nekaj poveš, in sicer stvari, za katere ti je vseeno ?

V večini me imajo pa za zelo odprto osebo ??? Se pa najdejo tudi takšni, ki mislijo, da ne znam govorit – ampak ne govorim z razlogom, ker začutim energijo in do zdaj se je moja intuicija še vsakič izkazala za pravilno ?

Najvecja moja napaka v zivljenju je bila ta, da sem zaupal ljudem. Ljudje smo najbolj pokvarljiva roba na tem planetu. Jaz vcasih se sebi ne zaupam kaj sele drugim.

Če neki osebi zaupamo potem se taki osebi lahko tudi spovemo. Tu smo pa na javnem forumu.

To je pa še kako res. Samo otroci so pošteni in iskreni, dokler jih odrasli ne pokvarijo.