ne vem več…
To so neumnosti, nekateri ljudje se zavedajo, da če je nekdo vezan, da ga pustijo pri miru, tisti ki delajo obratno od tega, si zbirajo namišljene točke za “prevzeme” oz s takšnimi bolje ne imeti opravka.
Slovenščina in njen pravopis pa ravno nista tvoja frenda..hihihi… 😛
To so tisti pravi temelji za dolgoletno trdno vezo. Ljubezen je edina stvar, ki se je lahko vedno okleneš in iz nje lahko vedno izhajaš, če v odnosu zaniha….vedno lahko prideš h koreninam-ljubezni. Samo tako si lahko res svoboden. Vse ostalo, prilagajanje, kompromisi,…so le vzporednica v zdravem in ljubezni polnem odnosu.
Ne vem, kako simpatija… Nisva imela stikov že kak teden, se ga nekako izogibam… In opažam, da ga niti ne pogrešam…
Sem se odločila, da rajši to zmešnjavo v svoji glavi malo počistim, da ne bom še bolj zmedena…[/quote]
Včasih je potreben samo temeljit razmislek o dogodkih iz preteklosti, raje lepih kot grdih, na osnovi katerih se odločimo kako naprej? Si pa ne smeš nikdar zatiskat oči pred resnico, pa naj bo takšna kot je, sploh pa če prej vse poskušaš, da spremeniš stvari na bolje. Zato se sam držim načela, da se dobro z dobrim povrne, zato iščem v ljudeh, ki me obkrožajo pozitivne, lepe lastnosti, kajti le tako dobiš resnično odkritosrčno in iskreno povratno informacijo/potrditev. Če pa iščeš slabo, slabo dobiš.
Ko se zaljubimo zelo mladi se zaljubimo v nekoga z nekimi lastnostmi, ki jih ima takrat vendar se kasneje v času odraščanja te lastnosti “izgubijo”, postanemo nek drug človek in potem se zgodi, da osebe ob sebi ne prepoznamo več, ker se je toliko spremenila in mi tudi!
Enostavn s to osebo nimamo več skupnih točk na katerih bi gradili prihodnost.
The end.
Potem je tu še kup (praznih) prepričanj, strahov in (lažnih) občutkov, na eni in drugi strani, zakaj nadaljevati, ki držijo pri življenju nekaj kar niti ne živi več…. :/
Nič se ni spremenila. Gre se le za navidezni občutek, ker zaradi nerazrešenih ovir in nesoglasij, drugače dojemamo sam odnos.
Kot je avtorica napisala, njen partner ne želi spreminjati pri sebi tistega, kar njo moti, ampak ji začne očitati tisto, kar njega moti. Kar pomeni, da ni lastne želje po samo- spreminjanju, ampak po tem, da drugi pri sebi spremeni tisto, kar njega moti.
Na kratko povedano, drug drugega želita spremeniti.
Kar je malo neodgovorno in takšen odnos ne more funkcionirati, saj ne moreš občutiti ljubezni, če vidiš, da te drugi ne sprejema takšnega, kot si.
Nič se ni spremenila. Gre se le za navidezni občutek, ker zaradi nerazrešenih ovir in nesoglasij, drugače dojemamo sam odnos.
Kot je avtorica napisala, njen partner ne želi spreminjati pri sebi tistega, kar njo moti, ampak ji začne očitati tisto, kar njega moti. Kar pomeni, da ni lastne želje po samo- spreminjanju, ampak po tem, da drugi pri sebi spremeni tisto, kar njega moti.
Na kratko povedano, drug drugega želita spremeniti.
Kar je malo neodgovorno in takšen odnos ne more funkcionirati, saj ne moreš občutiti ljubezni, če vidiš, da te drugi ne sprejema takšnega, kot si.[/quote] 🙂 Če se ni nič spremenila zakaj bi jo potem karkoli motilo? 😉
Nekaj vseeno je drugače od takrat, ko sta se spoznala, zato ju moti. Moti ju to, da sta odrasla od takrat in sedaj bi rada, da bi bila takšna kot sta bila takrat, ko sta se spoznala, kar pa ni mogoče.
To je težava “mladostniških ljubezni”, želiš si osebe, ki si jo takrat spoznal, ki je pa ni več!
Če pa spoznaš nekoga pri tridesetih (in ti je všeč, se zaljubiš…bla,bla,bla) bo pa ta oseba ostala bolj ali manj enaka, ker pri teh letih se ne spreminjamo tako intenzivno kot pa pri 20ih (ali še manj).
Pa ne se sedaj obešat na številke, dal sem samo primer.
Nič se ni spremenila. Gre se le za navidezni občutek, ker zaradi nerazrešenih ovir in nesoglasij, drugače dojemamo sam odnos.
Kot je avtorica napisala, njen partner ne želi spreminjati pri sebi tistega, kar njo moti, ampak ji začne očitati tisto, kar njega moti. Kar pomeni, da ni lastne želje po samo- spreminjanju, ampak po tem, da drugi pri sebi spremeni tisto, kar njega moti.
Na kratko povedano, drug drugega želita spremeniti.
Kar je malo neodgovorno in takšen odnos ne more funkcionirati, saj ne moreš občutiti ljubezni, če vidiš, da te drugi ne sprejema takšnega, kot si.[/quote] 🙂 Če se ni nič spremenila zakaj bi jo potem karkoli motilo? 😉
[/quote]
Zato, ker se je tega naveličala, tega nesprejemanja, očitanja in nerasti, obstanka v razvoju. Ampak to še ne pomeni, da se je ona v tem odnosu sploh kaj spremenila, prav tako tega ne moremo rečt zanj. :))
Ker so tiste malenkosti, ki so včasih bile le v senci zaljubljenosti in začetne navdušenosti, sedaj postale nepremostljiva ovira.
Če bi se tako zlahka spremenila, potem problema ne bi bilo. :)[/quote]Zlahka se vedno spremeni to, da iz sence zaljubljenosti in začetne navdušenosti izstopijo malenkosti, ki postanejo nepremostljive ovire, če nanje nisi pripravljen oz si domišljaš, da se to pač ne bo nikoli zgodilo. In v tej svoji domišljavosti se ti partner zagabi do te mere, da ga zamenjaš z “boljšim” modelom, ker se ti z njim ne da več nič počet (razen obsodb).
Vmes nekoliko odrasteš (po letih in miselnosti). 🙂
Vsi imamo mejo strpnosti. Lahko nekaj časa prenašamo tudi tisto, kar nas moti. Sčasoma pa se to kopiči v nas, kar se potem izrazi kot jeza. Začne pa nas motiti že vsaka malenkost.[/quote]
Zato pa obstaja zaljubljenost, da se te moteče stvari zakrijejo in takrat vse štima, vsaj zdi se tako in se tako vsaj pojavi možnost, da dva človeka združita svoja različna svetova. To je pa še daleč od ljubezni. Za ljubezen je potrebno veliko več. Šele po določenem času zaljubljenosti, ko ni več vse tako novo in “razburljivo”, se začne kazati prava podoba obeh in šele takrat se pokaže ali lahko svoja različna svetova združimo. Zaljubljenost pa se seveda ne pojavlja vedno z enako močno intenzivnostjo, kar je odvisno od osebne zrelosti, (slabih) izkušenj, značaja itn. Zaljubljenost niti ni pogoj za ljubezenski odnos, gotovo pa ne škodi, če se pojavi v določeni meri.
Ker so tiste malenkosti, ki so včasih bile le v senci zaljubljenosti in začetne navdušenosti, sedaj postale nepremostljiva ovira.
Če bi se tako zlahka spremenila, potem problema ne bi bilo. :)[/quote]Zlahka se vedno spremeni to, da iz sence zaljubljenosti in začetne navdušenosti izstopijo malenkosti, ki postanejo nepremostljive ovire, če nanje nisi pripravljen oz si domišljaš, da se to pač ne bo nikoli zgodilo. In v tej svoji domišljavosti se ti partner zagabi do te mere, da ga zamenjaš z “boljšim” modelom, ker se ti z njim ne da več nič počet (razen obsodb).
Vmes nekoliko odrasteš (po letih in miselnosti). :)[/quote]
Zagabi se nam, ker odraža tisto česar pri sebi ne moremo sprejeti ali pa spremeniti.
Zato se vedno znajdemo pred dilemo, kdo naj pri sebi spremeni tisto ali tiste navade, ki so jabolko spora.
Zlahka se vedno spremeni to, da iz sence zaljubljenosti in začetne navdušenosti izstopijo malenkosti, ki postanejo nepremostljive ovire, če nanje nisi pripravljen oz si domišljaš, da se to pač ne bo nikoli zgodilo. In v tej svoji domišljavosti se ti partner zagabi do te mere, da ga zamenjaš z “boljšim” modelom, ker se ti z njim ne da več nič počet (razen obsodb).
Vmes nekoliko odrasteš (po letih in miselnosti). :)[/quote]
Zagabi se nam, ker odraža tisto česar pri sebi ne moremo sprejeti ali pa spremeniti.
Zato se vedno znajdemo pred dilemo, kdo naj pri sebi spremeni tisto ali tiste navade, ki so jabolko spora.[/quote]Načeloma se strinjam z vama z Markom le da po “vajini definiciji” bi lahko naključna dva funkcioniral skupaj, če bi upoštevala vse to kar sta vidva napisala v nekaj zadnjih postih, pa vemo, da to velikokrat nekako ne gre, se ne izide.
Zagabi se nam, ker odraža tisto česar pri sebi ne moremo sprejeti ali pa spremeniti.
Zato se vedno znajdemo pred dilemo, kdo naj pri sebi spremeni tisto ali tiste navade, ki so jabolko spora.[/quote]Načeloma se strinjam z vama z Markom le da po “vajini definiciji” bi lahko naključna dva funkcioniral skupaj, če bi upoštevala vse to kar sta vidva napisala v nekaj zadnjih postih, pa vemo, da to velikokrat nekako ne gre, se ne izide.[/quote]
Zato, ker se človek pogosto preslabo pozna, preslabo se zaveda, kako funkcionira dober odnos in kako ga zgraditi. Nima pravih rešitev, zato se počuti izgubljeno, nevredno, zavrnjeno, neljubljeno ali pa preprosto verjame, da z njim ni nič narobe, ampak samo z drugim itn.
Res se lahko tako počutimo, če se znajdemo pred problemi, pa ne poznamo rešitev. Seveda pa nočemo tega, da se tako počutimo. In posledično ne ljudi, ki v nas vzbujajo takšne občutke.
Partnerja izberemo z namenom, da se bomo z njim imeli fajn in občutili, da nas nekdo ima rad. Če tega ni, pa več ne vidimo smisla v odnosu.
Res se lahko tako počutimo, če se znajdemo pred problemi, pa ne poznamo rešitev. Seveda pa nočemo tega, da se tako počutimo. In posledično ne ljudi, ki v nas vzbujajo takšne občutke.
Partnerja izberemo z namenom, da se bomo z njim imeli fajn in občutili, da nas nekdo ima rad. Če tega ni, pa več ne vidimo smisla v odnosu.[/quote]In potem partnerja zamenjaš, smisla pa še kar ni (na dolgi rok). 😉
Samo z nekaterimi ljudmi se iz ne vem kakega razloga, počutimo bolje, že sama njihova bližina nas navdaja z nečim lepim (ne vem čim), niti ni treba, da kdo kaj spregovori se počutiš prijetno, z drugimi z vsem trudom govorjenja ne dosežemo tega ugodja, mogoče le za (relativno) kratek čas potem pa spet odklop. :/
Zagabi se nam, ker odraža tisto česar pri sebi ne moremo sprejeti ali pa spremeniti.
Zato se vedno znajdemo pred dilemo, kdo naj pri sebi spremeni tisto ali tiste navade, ki so jabolko spora.[/quote]Načeloma se strinjam z vama z Markom le da po “vajini definiciji” bi lahko naključna dva funkcioniral skupaj, če bi upoštevala vse to kar sta vidva napisala v nekaj zadnjih postih, pa vemo, da to velikokrat nekako ne gre, se ne izide.[/quote]
Možno je to, On_. 🙂
Je pa res potrebno poznati sebe/drugega/odnose in še več, potrebno je delo na sebi in partnerstvu in, predvidevam, moraš biti tudi takšen človek, dober (po duši) človek.
Nekateri to imenujejo aura. Ali pa slepa zaljubljenost.
Naj bo aura, ker dvomim, da sem zaljubljen v toliko ljudi različnih spolov, da živali ne omenjam….. 😉 :))))[/quote]
Koliko različnih spolov pa je? Dva? :-)[/quote]
Hehehe…opomba na mestu It. Me pa res zanima, kaj bo na to argumentiral On_ :-))
Jaz tudi. Sploh ne vem več, kako sem prišla do tega. Vem pa, da je za mene to tako podzavestno že, kot podzavestno diham.
Nekako se mi ne zdi fer, da bi samo obsojala in ne našla razumevanja.[/quote]Prav zaradi tega ker počneš to podzavestno. Še več, če tako dojemaš čisto vse stvari v življenju, je to zelo preprosto in enostavno. Z lahkoto rešuješ težave, urejaš manjše ali večje vsakodnevne zadeve, ker veš da imaš ob sebi poslušalca in zaveznika,.. že v tem trenutku je pol rešenega, sledi samo še realizacija, po domače, da oba držita besedo…na koncu pa prijeten občutek in spoznanje, da je vez med dvema močnejša, trdnejša, občutek je božanski. Le tako naprej “it”
Pa če še povzamem iz debate med Robijem in…., marsikaj je resničnega kar ste povedali, ker to so pač odnosi in kot taki vsi specifika zase in težko je napisati formulo za uspeh.
Vsi se skozi življenje in skozi različna obdobja v življenju spreminjamo, tako na osebni, tako čustveni, kot tudi na poslovni ravni-uspešnostni ravni. Želje in ambicije posameznikov pa so tako različne kolikor nas je, sicer bi se dalo opredelit nekaj skupin, za katere veljajo določene lastnosti. V splošnem pa je ključna stvar, ne glede na auro ali medsebojno bolj ali manj ujemanje, ki je tudi lahko predmet različnih interpretacij posameznih situacij, pa še zunanja bolj ali manj privlačnost, ki tudi doda svoje…..
….no in če vse te lastnosti povežemo v eno celoto, v kolikor se partner in partnerka na daljši rok, skozi obdobja v katerih se razvijata in SPREMINJATA, vsak na svojem področju in svoji osebnosti, kakor na skupnem področju, čustvenem, mentalnem, telesnem, pa tudi v svojih službah, kjer ponavadi prihajajo zelo hudi vplivi (to so vplivi na odnos od zunaj) ne spreminjata tako, da si ne glede na vse take in drugačne vplive ne ostaneta ZVESTA 100%, nastanejo težave.
Lahko si drug drugemu pustita nekoliko svobode a morata vedet kje je meja, da se ne omejujeta ampak dopolnjujeta in da drug drugemu stojita ob strani in se podpirata, v skladu z njunim skupnim prepričanjem. Vest jima mora toliko časa” delovat in govorit” dokler ne preide v podzavest.
Kadar živiš-dihaš s tem, si na krilih, si čustveno, mentalno, pa da zraven še za kondicijo skrbiš, še telesno dovolj močen/sta močna in pripravljena na vse izzive, ki jima nudi življenje.
IN SE DA! LE DOVOLJ MOČNO SI JE TREBA ŽELET, BIT PRIPRAVLJEN DELAT DOBRO IN SE TO ČISTO PREPROSTO ODLOČIT.
Forum je zaprt za komentiranje.