ne vem več…
Kaj pa te obvezuje ?
Ja, saj ravno to pišem. Da se ga je naveličala
Se pa sprašujem, zakaj…Ponavadi se nečesa naveličamo, ker se ne želimo več s tistim ukvarjati in poglabljati. In raje gremo stran, ker nam to predstavlja lažjo pot.
Zato pa ga ni prerastla, saj je še vedno na njega navezana.[/quote]
Do človeka, na katerega si navezan se ne vedeš grdo, zlobno, iščeš v sebi, da si še ob njem boljši, tega pa v avtorici ni. Torej ni navezanosti, prej prenašanje izbire iz preteklosti in izbor jo trenutno omejuje.
Robi, tudi ti imaš po eni strani prav. V svoji vezi sva imela tudi druge probleme, o katerih ne bi šla bolj v detajle, ni pa blo posredi varanje ali kaj podobnega. In ti problemi so se ponavljali in ponavljali. Ko sem že mislila, da je to rešeno, se je spet kaj zalomilo, večinoma na njegovi strani… In enostavno se mi res ne da več, neprestano z enimi in istimi stvarmi ukvarjat, in ena in iste stvari predelovat ter ponavljat. Kot, da včasih nekih stvari ne razume ali jih noče razumet. Zdi se mi, da bi vseeno, če je veza prava, moralo biti malo lažje vse skupaj…
Pa še podobno ime sta si nadeli:)))
Šalo na stran….vsak od nas ti je dal svoj pogled na stvar, jaz pa bolj v to smer, da nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Je potreba počakat, da se malce ohladi in šele nato se poje. Te pa razumem; zakaj bi jedla polento, če lahko poskušaš nekaj novega. Le razmisli dobro in prav za oba.
Do partnerja pa…bolje “klofuta” kot lažen poljub….čeprav je/bo hudo, bolj zanj kot zate
Robi, tudi ti imaš po eni strani prav. V svoji vezi sva imela tudi druge probleme, o katerih ne bi šla bolj v detajle, ni pa blo posredi varanje ali kaj podobnega. In ti problemi so se ponavljali in ponavljali. Ko sem že mislila, da je to rešeno, se je spet kaj zalomilo, večinoma na njegovi strani… In enostavno se mi res ne da več, neprestano z enimi in istimi stvarmi ukvarjat, in ena in iste stvari predelovat ter ponavljat. Kot, da včasih nekih stvari ne razume ali jih noče razumet. Zdi se mi, da bi vseeno, če je veza prava, moralo biti malo lažje vse skupaj…[/quote]
Verjamem. Saj se to dogaja v vsakem daljšem odnosu.
Prej ali slej pridemo do ovir in nesoglasij in če jih ne razrešimo, postanejo to kot “črvi”, ki se naselijo v nas. Nas odtujijo in čustveno ohladijo nas ter sam odnos.
Imam občutek, da je on eden izmed tistih, ki si težko priznajo, da v njegovem odnosu nekaj ne štima. Zato verjetno tudi noče prekiniti odnosa in bi težko ostal prijatelj, ker bi ga propadel odnos zelo prizadel in v njem vzbudil občutke nesposobnosti.
Mislim, da zmedena samica še nekako najboljše razume moje občutke 🙂
Zdi se mi, da me ravno to najbolj moti, da sama sebi nisem všeč, ko sem ob njem…oziroma, kot da nisem jaz ko sem ob njem… kot, da je to neka druga “zlobna” oseba…
Kot že omenjeno v vezi z njim se več ne vidim, da bi ostala prijatelja si pa srčno želim… Nič posebnega ne občutim, ko sem intimna z njim, to mi je bolj obveza kot želja…[/quote]
to zagotovo ni dobr za dolgorocno zvezo. Se spomnim ko sem jaz iz stanja da ga rabm, da sem jaz jaz, da me on izpopolnjuje in dela boljso osebo…kar naenkrat sem se pa prelevila zivcno razvalino ki je morala pazit kaj pove in kako pove. ni tle prihodnosti… djta si mal casa da se zacneta pogresat ker ce poves zdj da je konec, se bo zavedel da se dogja, te poskusal dobit nazaj, da se bo spremenil, ne bo te spustil oditit sploh ce ne bos trdna..kot ze sedaj nisi. Zdej vem da bi spustila od sebe nekoga do katerega mi je, ker bi spostovala njrgovo zeljo da je tsko kot jaz on individualna osebnost ki potrebuje lastno rast in je bz omejevat…
Ali pa sta mogoče oba takšna ?
Ne vem…Kaj praviš “zmedenka” ?[/quote]
Heh…kot moderator bi lahko bil bolj dosleden, če bi ignorirala, da nekaj v odnosu ne štima, sploh ne bi prišla na te strani oz se ne bi razpisala o tem, kako v sebi ni več ta prava, posledično se to kaže v vezi.
Zakaj potem težimo k vezam, posledično navezanosti? Ali je to bilo pisanje na pamet ali zaradi tega ker se prebrano super sliši? Praksa vsi dobro vemo kakšna je. Biti z nekom in hkrati svoboden pač ne gre.
Ali pa sta mogoče oba takšna ?
Ne vem…Kaj praviš “zmedenka” ?[/quote]
Heh…kot moderator bi lahko bil bolj dosleden, če bi ignorirala, da nekaj v odnosu ne štima, sploh ne bi prišla na te strani oz se ne bi razpisala o tem, kako v sebi ni več ta prava, posledično se to kaže v vezi.[/quote]
Mene zanima kaj jo obvezuje. Kot avtorica sama piše.
Težimo zato, ker je to naša potreba.
Hkrati pa želimo biti srečni in svobodni pri zadovoljevanju svojih potreb.
Seveda to tudi gre, da si svoboden, ko si z nekom. Saj si s tem, ko si z nekom in v sebi občutiš ljubezen, tudi svoboden.
Nisi pa seveda vedno svoboden, saj se naše želje razlikujejo.
A če imaš nekoga rad, ti lahko pomeni zadovoljitev tiste osebe, izraz svobode. Saj je to vir sreče.
Heh…kot moderator bi lahko bil bolj dosleden, če bi ignorirala, da nekaj v odnosu ne štima, sploh ne bi prišla na te strani oz se ne bi razpisala o tem, kako v sebi ni več ta prava, posledično se to kaže v vezi.[/quote]
Mene zanima kaj jo obvezuje. Kot avtorica sama piše.
Težimo zato, ker je to naša potreba.
Hkrati pa želimo biti srečni in svobodni pri zadovoljevanju svojih potreb.
Seveda to tudi gre, da si svoboden, ko si z nekom. Saj si s tem, ko si z nekom in v sebi občutiš ljubezen, tudi svoboden.
Nisi pa seveda vedno svoboden, saj se naše želje razlikujejo.
A če imaš nekoga rad, ti lahko pomeni zadovoljitev tiste osebe, izraz svobode. Saj je to vir sreče.[/quote]Točno tako, česar pa zmedena_samica najbrž ne ve, ali pač?
Mene zanima kaj jo obvezuje. Kot avtorica sama piše.
Težimo zato, ker je to naša potreba.
Hkrati pa želimo biti srečni in svobodni pri zadovoljevanju svojih potreb.
Seveda to tudi gre, da si svoboden, ko si z nekom. Saj si s tem, ko si z nekom in v sebi občutiš ljubezen, tudi svoboden.
Nisi pa seveda vedno svoboden, saj se naše želje razlikujejo.
A če imaš nekoga rad, ti lahko pomeni zadovoljitev tiste osebe, izraz svobode. Saj je to vir sreče.[/quote]Točno tako, česar pa zmedena_samica najbrž ne ve, ali pač?[/quote]
SkromiT, ne vem popolnoma nič, pišem tako da da delam copy past od naključno izbranih prispvekov, in na koncu koncev nekak je berljivo, kajne? 😛
Robi, nič me ne obvezuje, vsaj ne neposredno, edino, kar si želim je nek spodoben zaključek, po tolikih letih preživetih skupaj… Nočem, da se vse konča na grd način, čeprav se mi zdi, da drugače ne bo šlo ker me fant ne bo spustil od sebe…
Mislim, da si to zasluži tudi on, saj mi je poleg slabega podaril tudi veliko lepega v najini zvezi…
Najtežje je to, ker on ali res ne vidi, da ni vse v redu ali tega noče videti. Posledično išče težave, tam kjer jih ni, pred dejanskimi pa si zatiska oči. Enostavno ne dojame, da več nisva na isti valovni dolžini in da ni krivo vse kaj drugega. Npr. če mu povem, da je konec, bo on to pripisal temu, da imam drugega (!), čeprav je to daleč od resnice… A, on rajši vidi tako resnico, kot pa da se je najina zgodba izpela…
Zakaj potem težimo k vezam, posledično navezanosti? Ali je to bilo pisanje na pamet ali zaradi tega ker se prebrano super sliši? Praksa vsi dobro vemo kakšna je. Biti z nekom in hkrati svoboden pač ne gre.[/quote]
Jaz mislim, da navezujemo se predvsem na neko zgodbo, zgodbo o naši prihodnosti. Težava nastane, ko se ta zgodba preveč oddalji od tiste, ki se dogaja v resnici in ko se nam začne zazdevat, da smo preveč zašli. To se lahko zgodi, ko si ustvarjamo iluzije, ki jih nismo sposobni izpolniti, uresničiti. Zato se tako težko od nje umaknemo, ker še vedno upamo, da jo bomo nekako uspeli rešiti, ne glede na vse, kar se je zgodilo. Ko je naša iluzija preveč neuresničljiva, se to pač zgodi. Včasih je to iluzijo mogoče izpolniti, pa sami nismo dovolj izkušeni (morda prehitro odnehamo), ker se ne poznamo dovolj ali pa ne poznamo drugih ljudi. Včasih preprosto precenimo svoje sposobnosti in iluzije ustvarjamo brez, da bi imeli načrt, kako jih bomo izpolnili. Včasih mislimo, da imamo načrt, ko pa spoznamo, da ne deluje, odnehamo. Vedno se trudimo, ampak to še ne pomeni, da poznamo vse poti, vse rešitve in vzroke.
Pogosto pa je najtežje opaziti in si priznati svoje “napake”. Samo tisti, ki svoje napake opazi, jih lahko popravi, postane boljši, ostali jih ponavljajo. 🙂
Mislil sem glede tega:
Verjetno meniš, da moraš z njim biti intimna, ker pač živiš z njim..Kar pa res ni prav, saj s tem sebe razvrednotiš.
Pa pač enega lepega dne spakiraj in pojdi stran, če imaš kam.
Toliko kompliciranja okrog tega…In igrati vlogo neke sužnje….Boš še bolj pokvarila svojo samopodobo, kot jo že imaš.
Če ostajaš z njim, si tudi sama zatiskaš oči pred resnico.
Glede na to, da si zmedena, je mogoče, da tudi ti vsega ne vidiš. Pravzaprav sem prepričan, da vsega ne vidiš. Če bi, bi ti bilo vse jasno in sploh ne bi bila tukaj oziroma sploh ne bi imela problema. Zakaj misliš, da (le) on ne vidi? Kaj pa, če ti nočeš videt tega, kar ti on kaže? Zakaj le on? Mogoče je pa ravno v tem največja težava. Mogoče, celo zelo verjetno je, nihče od vaju ne želi, upa pogledat svojih napak in le kažeta napake drug drugega. En drugemu sta zrcalo. Iz tega bi se lahko (morda) kaj naučila o sebi.
Zdej se tok bolj razumem svoj zakljucek zveze. On tecen, zivcn, jz nerazumljiva, nisva bla vec na isti valovni, prekipel mu je in je zacel delat take stvari kot ti, nism vec cutila da me ma rad, da se je kar vdal v usodo, da stagnira pa ne zna vn iz tega..se vidim v vlogi tvojega fanfa in kako razmislja. Zdej razumem da je on men sam hotu nakazat da je konc, da je men tut prekipel pa sem sla, cez noc, obojestransko,in njemu olajsala muke razlaganja … 🙂
Sam res kako pa ta simpatija? vrjetno ko bi vidu da si samska, mu ne bi bila vec zanimiva. ker bi mu bila dosegljiva 🙂 no vsaj moje izkusnje so take.
Scenarij za zgodbo je že bolj ali manj zapisan v nas. Skozi odnos le podoživljamo to, kar je v nas le kot neka teorija.
Idealno bi bilo, če bi lahko z vsemi temi vzorci in prepričanji vedno občutili ljubezen in s tem svobodo.
Kdor je razočaran, bo po eni strani čutil svobodo, če bo lahko sam. Vendar pa je v ozadju še vedno potreba po bližini. Zato človek, ki se zaradi slabih izkušenj ne želi vezati, ne more biti resnično svoboden.
Podobno, kot če rečem, da nočem več jesti, ker mi je potem slabo..Vendar še zaradi tega nisem svoboden, ker je v ozadju še vedno potreba po hrani.
Glede na to, da si zmedena, je mogoče, da tudi ti vsega ne vidiš. Pravzaprav sem prepričan, da vsega ne vidiš. Če bi, bi ti bilo vse jasno in sploh ne bi bila tukaj oziroma sploh ne bi imela problema. Zakaj misliš, da (le) on ne vidi? Kaj pa, če ti nočeš videt tega, kar ti on kaže? Zakaj le on? Mogoče je pa ravno v tem največja težava. Mogoče, celo zelo verjetno je, nihče od vaju ne želi, upa pogledat svojih napak in le kažeta napake drug drugega. En drugemu sta zrcalo. Iz tega bi se lahko (morda) kaj naučila o sebi.[/quote]
Se strinjam. To se rado dogaja.
Vsak vidi le druge napake, svojih pa ne. Zato tudi vsak pričakuje, da bo drugi tisto spremenil pri sebi, kar mene moti.
Forum je zaprt za komentiranje.