Ne razumem zakaj toliko starejših sameva v velikih hišah.
Ja res, si mi vzel z jezika.
Mogoče bi bilo pri nas manj teh ”težav”, če bi imeli urejeno politiko najema. S tem mislim, da bi bile najemnine primerne, pa rok najema možen 10, 20 ali celo do konca življenja let. Tako je v tujini in sistem deluje.
Zakaj mladi in stari ne moreje bivati skupaj pa je že druga zgodba. Najbrž tudi zato ne, ker so oboji navajeni samo sprejemati, dajati pa ne.[/quote]
Ne sklepaj po sebi in tvojih majmunovih pogledih.
Živim v ruralnem mestu, kjer je takšnih hiš ogromno, pa nisem še videla ene hiše, v kateri bi morali ta mladi v stanovanje vstopat skozi predsobo staršev. To si napisala iz čiste hudobije. Lahko da imajo mladi isti, skupni vhod, v veliko hišah pa se da in so si mladi uredili svoj vhod.
Glede odnosov pa … nikoli ni problem samo v eni strani. Tudi današnja mladina je vredna svojega denarja. Mladi, ki se s svojimi starši ne morejo razumeti, se sigurno ne bodo razumeli tudi s svojimi sosedi, če bodo le imeli nekoliko tesnejše stike.
Pa sem ta mlada, da ne bo pomote, ampak toliko gnojnice kot te generacije zlivajo po svojih starših, starih starših to je pa že … boljše, da ne napišem.[/quote]
Se popolnoma strinjam, današnja mladina je nevzgojena in nima niti trohice potrpljenja s starejšimi ljudmi.[/quote]
No, točno o tem govorim.
Po eni strani priznavate, da je s starejšimi potrebno imet potrpljenje, po drugi strani pa še vedno trmasto vztrajate, da bi morali tamladi bit blazno hvaležni. Za kaj? Za to, da imajo lahko potrpljenje s starejšimi?
Z drugimi besedami, jaz naj se vselim v zgornji štuk, ga vzdržujem, si s sostanovalci hiše delim stroške, prispevam tudi k vzdrževanju hiše kot celote, se čez 20 let na sodišču na smrt skregam z odseljenim bratom, ki ga svakinja pumpa, da naj se vendar za svoj delež zagrebe,… in vse to s prisrčno hvaležnostjo staršem oz. partnerjevim staršem, ki so mi to omogočili brez kakršnekoli lastne koristi.
Hvala lepa. Brez priznanja, da je sobivanje koristno za vse in da je potrebno sklenit dogovor glede skupnega življenja, ki bo vsem ustrezal, nočem tiste mansarde niti od daleč videt. S sklonjeno glavo pa pač ne mislim živet do penzije, ker si je nekdo zamislil, da bi morali starejšo generacijo spoštovat, kar enači z brezpogojno ubogljivostjo.
Ampak tule gre pa predvsem zato, ker to pa niso ne stari, ne mladi, to je pa čisto zase kategorija in sicer MON kategorija, kjer ne more bit nikoli nič prav ne glede na dejstva in si sam tudi pretežno vključen v njo.
[img]http://www.picgifs.com/graphics/a/3d-smileys/graphics-3d-smileys-177509.gif[/img]
Če živiš skupaj s starši, se morata ena in druga stran nekako prilagoditi. če tega nista sposobni, je bolje, da gredo vsak na svoje.
Imam tak primer skoraj pred nosom. Moja tašča in njen sin z družino živijo v isti bajti. Ta mladi so hišo obnovili in do konca opremili. So delavni, plačujejo vse stroške, ki so povezani s hišo, tako, da tašči ni treba nič dat. Ampak ona ne more brez tega, da jim ne bi kar naprej štenkala, ta mlado non stop da je v nič in trobi okrog kakšna je…ves čas se tolče po prsih, da je ona gradila, da je vse njeno, da ona ni od nikogar odvisna, itd…no in prišlo je tako daleč, da je njenemu sinu prekipelo in je kupil parcelo in zgradil svojo hišo.
Čez kako leto ali dve bodo na svojem, tašča pa tudi. Zdaj je še zbolela in vprašanje, če bo lahko sama funkcionirala. O tem, da bi se tudi ona malo prilagodila in da vsaj ne bi z jezikom po vasi opletala, ni hotela sploh slišati, ker ona lahko pove svoje mišljenje kdaj hoče in kjer hoče. Zdaj bo jedla tisto župo, ki si jo je sama skuhala.
Midva z možem sva obema stranema rekla, da je prilagajanje eden drugemu, če živiš vv isti hiši, nujno. To veva iz lastnih izkušenj, ker tudi najina družina živi skupaj z mojo mamo. Tudi moja mama je včasih malo čudna, mi pa verjetno njej, ampak eden drugemu dopuščamo to možnost, da si ne bomo drug drugega podrejali. Nam skupno bivanje zaenkrat funkcionira in upam, da bo še naprej tako.
Se popolnoma strinjam, današnja mladina je nevzgojena in nima niti trohice potrpljenja s starejšimi ljudmi.[/quote]
No, točno o tem govorim.
Po eni strani priznavate, da je s starejšimi potrebno imet potrpljenje, po drugi strani pa še vedno trmasto vztrajate, da bi morali tamladi bit blazno hvaležni. Za kaj? Za to, da imajo lahko potrpljenje s starejšimi?
Z drugimi besedami, jaz naj se vselim v zgornji štuk, ga vzdržujem, si s sostanovalci hiše delim stroške, prispevam tudi k vzdrževanju hiše kot celote, se čez 20 let na sodišču na smrt skregam z odseljenim bratom, ki ga svakinja pumpa, da naj se vendar za svoj delež zagrebe,… in vse to s prisrčno hvaležnostjo staršem oz. partnerjevim staršem, ki so mi to omogočili brez kakršnekoli lastne koristi.
Hvala lepa. Brez priznanja, da je sobivanje koristno za vse in da je potrebno sklenit dogovor glede skupnega življenja, ki bo vsem ustrezal, nočem tiste mansarde niti od daleč videt. S sklonjeno glavo pa pač ne mislim živet do penzije, ker si je nekdo zamislil, da bi morali starejšo generacijo spoštovat, kar enači z brezpogojno ubogljivostjo.[/quote]
Po eni strani priznavate, da je s starejšimi potrebno imet potrpljenje, po drugi strani pa še vedno trmasto vztrajate, da bi morali tamladi bit blazno hvaležni. Za kaj? Za to, da imajo lahko potrpljenje s starejšimi?
Ja, s starejšimi je potrebno imet potrpeljenje in zelo lepo je, da smo hvaležni, da nam je marsikaj prihranjeno v zvezi z gradnjo hiše ali nakupom stanovanja. Kaj sploh je s tabo nekulturna in nespošljiva kokoš? A hvaležnost je problem?! Ali ti je hvaležnost do lastnih staršev izpod časti?!
Nekateri imamo dobre odnose s starši (za katere se trudimo, ker še zdaleč ni vedno vse rožnato!) in nekateri smo se vsedli za mizo, pogovorili, uskladili interese, pričakovanja in sklenili kompromis, pošteno izplačali brata ali sestro ali več njih ter pri notarju uredli lastništvo hiše, tako da vemo v kaj vlagamo in kaj bo od koga, ko bodo starši (in ne starci in podobne žaljivke – da vas ni sram uporabljati te besede!!!) nekoč pokojni!
ena mlada je napisala, da ne razume, zakaj mladi govorijo čez starše, se pritožujejo ipd., da se sigurno tudi s sosedi v bloku ne bodo razumeli.
aja? odnos s sosedom je enak odnosu s staršem? drugače pa tako: ogromno je različnih ljudi in ogromno je različnih staršev. me veseli, da se s svojimi zastopiš. lahko si pa le premlada, da bi prišla v situacije, ko bi se pojavila nesoglasja. no, upam, da se to ne bo zgodilo.
da s starši ne morem živeti v isti bajti mi je bilo jasno ko sem bila stara 20 let, pretežki, vsiljivi, nikoli nič dovolj dobro, vedno najedanje, najhujša so bila psihična in čustvena izsiljevanja. ni mi bilo lahko. tako sem živela čim več v študentskem domu, še preden sem končala fax, pa sem bila v najemu, danes imam lastno stanovanje.
kasneje se je še prevečkrat zgodilo, da sem se sama sebi zahvaljevala za tako pametno odločitev, pač ker so se take zadeve dogajale v familiji, da groza. so pa takrat ful pritiskali name, da ostanem doma (pa nisem edinka) in obljubljali raj na zemlji, če ostanem….
ostalim, ki se razumete in živite doma, pa srečno in privoščim vam. to zna biti tako sožitje, obojestransko, če ste le vsi pri pameti 🙂 in poznate kompromise. moji jih še zdaj ne znajo in jih nikoli ne bodo znali, zdaj so pa že v penziji pa je toliko huje z njimi, amapak zakaj so otroci pobegnili od njih – ne, oni nimajo nič s tem 🙂 …
In edina oblika funkcioniranja je seveda sobivanje. Sveta preproščina…[/quote]
Čisto dost si pametna,da razumeš … če pa nočeš, pa ne rabiš.[/quote]
Brez skrbi, da razumem.
Razumem, da smo si ljudje pač različni in da je potrebno sklenit kompromis, če hočeš, da je sobivanje uspešno in za vse sprejemljivo. In razumem tudi, da v določenih primerih takšnega kompromisa ni mogoče skleniti, iz razlogov na eni, drugi, ali na obeh straneh. In v tem slednjem primeru je zagotovo bolj pametno in odgovorno, da v sobivanje niti ne greš.
Eni bi pa radi sforsirali mansardništvo za vsako ceno, potem pa tu gor beremo, kako se snahe, tašče, svakinje, starši, otroci in sorojenci hočejo pobit med seboj. Pa bi bilo problemov najbrž stokrat manj, če bi si že v osnovi življenje drugače uredili.
Živim v ruralnem mestu, kjer je takšnih hiš ogromno, pa nisem še videla ene hiše, v kateri bi morali ta mladi v stanovanje vstopat skozi predsobo staršev. To si napisala iz čiste hudobije. Lahko da imajo mladi isti, skupni vhod, v veliko hišah pa se da in so si mladi uredili svoj vhod.
Glede odnosov pa … nikoli ni problem samo v eni strani. Tudi današnja mladina je vredna svojega denarja. Mladi, ki se s svojimi starši ne morejo razumeti, se sigurno ne bodo razumeli tudi s svojimi sosedi, če bodo le imeli nekoliko tesnejše stike.
Pa sem ta mlada, da ne bo pomote, ampak toliko gnojnice kot te generacije zlivajo po svojih starših, starih starših to je pa že … boljše, da ne napišem.[/quote]
Če pogledam pri naših sosedih, je bilo mogoče dodaten vhod urediti samo z ogromno investicijo. Nastale so nemogoče skulpture ogromne kvadrature z razmeroma malo uporabne površine (glede na celotno kvadraturo). 50, 40, 30 let stare hiše so potrebne celovite obnove, ker tudi izolirane niso okej, čudni tlorisi, veliko ogrevalne površine za brez veze. Vse ločene napeljave tudi stane. Lastniško, v EL, je take zadeve kar težko uredit, če sploh. Ni samo problem in drago tako hišo primerno uredit, vprašanje je potem, kaj bo čez 20 let?
Tako zgradbo je zelo težko prodat. Čez 20 let bodo v njej mogoče živeli bratranci in sestrične oz. vse bolj oddaljeni sorodniki. No, ali pa bratje in sestre, pa njihovi partnerji, vsak s svojo vizijo bivanjskega okolja. Meni se zdi naložba v tako hišo podpis smrtne obsodbe. V večini primerov je tako. Prodat ne moreš, živeti v njej je (lahko in pogosto) pekel. Na ta pekel potem obsodiš še svoje potomce.
Moj partner je podedoval po mami pol hiše, tam živi njegova teta … Veš, da mu ne diši biti tam. EL sta urejala reci in piši pet let, pa se imata rada. Teta odkupit ne more, nihče od njenih otrok ni zainteresiran, na trgu je bil del hiše nevem koliko let, pa ni bilo nobenega zanimanja. Hkrati je treba zadevo vzdrževat, čeprav je prazna.
Ne, pri dobrih 40 nisem premlada. Upam pa si trditi, da tisti, ki ne morejo funkcionirati z lastnimi starši, da težko funkcionirajo tudi z ostalimi.[/quote]
Kakšna žalost, pri tej starosti nimaš osnovnega pojma o življenju. Kaj pa si sploh doživela? Je bil tvoj največji dosežek selitev v zgornji štuk?
Starše imam rada in dobro se razumemo, ampak skupaj pa ne bi mogli živeti. Ker so oni svoje osebnosti, jaz pa svoja, in nisem neka preslikava njune z enakim okusom, enakim slogom življenja, enakim načinom razmišljanja. Za svojo najboljšo prijateljico bi dala ledvico, če bi bilo treba, živela pa z njo ne bi, razen če ne bi imela res nobene druge rešitve. Laže bi živela s sosedo, s katero si rečeva živjo in občasno spijeva kavo skupaj.
Ampak zastonj tebi to govorit, ker ne razumeš. Pri 40 letih … joooooooj.
Zakaj toliko kompliciranja ali živeti doma ali ne .Vsak človek je zgodba zase in če ne moreš živeti skupaj s starši se odseli,če ne pa lahko živite skupaj,če se razumete.Sicer pa to spoznaš že prej saj poznaš svoje starše in njihov karakter tako da ti je že pri 20 jasno ali bi lahko živel skupaj z njimi ali ne.Je pa tako da če živiš s starši privarčujeta s partnerico vsaj 500 evrov na mesec pri najemnini ,seveda svoje stroške vode,elektrike in ogrevanja plačujeta sama.To pa pomeni da na leto privarčuješ 6000 evrov,ki bi jih sicer dal ta najem in to gre ljudem predvsem na vasi ali pa tam,kjer so skregani med sabo v nos,ko vidijo da pri sosedih se pa razumejo in nimajo težav pri skupnem bivanju.Je pa tukaj gor na forumu tudi veliko takih ,ki provocirajo tiste ki živijo doma,ker se sami ukvarjajo z prodajo nepremičnin in bi radi izboljšali prodajo zase.Nikoli ne poslušat kaj pravi okolica vedno naredi tako kakor je zate najbolje v dani situaciji.Ljudi,ki pa opravljajo sicer tega ne veš lahko pa slutiš pa preprosto ignorirajte ali po domače odjebite.
Forum je zaprt za komentiranje.