Ne morm več
Sicer ne “pašem” na ta forum pa vendar, ke vidim da ti nihče ne odgovarja,..
Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega in kar vleklo se je in vleklo,… Zato približno vem kako se človek v taki situaciji počuti.
Zate ne morem reči kaj naredi, lahko ti pa povem kaj se naredil jaz. Enkrat mi je enostavno bilo dovolj tega brezveznega upanja in sem se odločil, da obrnem nov list v mojem življenju. Preteklost sem postavil tja kamor spada.
Zavestno. In ko se mi je utrnila misel za nazaj, sem jo prekinil, zavestno.
Ima drugo praviš. Zate v njegovem življenju očitno ni več prostora. To je dejstvo ki ga je treba sprejeti.
In če se zase ozrem nazaj vidim da je bil nov začetek prava stvar. Spoznaš koga drugega, življenje počasi začne dobivati drugo podobo in smisel, tko da bi ti rekel da nikar ne obupuj.
Zavedaj se tega, da bo vedno ostal v tebi delček njega. Vsako misel nanj boš morala sama pri sebi prekiniti tako, kot je omenila kl.
In ko boš dosegla stanje, ko se boš lahko spet nasmejala in bos ti ti, tedaj bo v tvoje življenje stopil drug. Dokler pa se opiraš na spomine in se hraniš od njih se ne bo godilo verjemi mi, nic. Zalost bo lahko pritegnila le napačne. In v tej žalosti boš prejkone zaradi osamljenosti in želje po tem, da imaš nekoga ob sebi v svoje življenje spejela napačnega.
Hja, skoraj 5 let je minilo, odkar nisva vecč skupaj in skoraj ne mine dan, ko se ne bi spomnila nanj. Po enem letu sem lahko ob misli nanj in koncu najine zgodbe zajokala kot otrok. V dveh mesecih sem shujšala za 4 kg. Ni veliko, pa vendarle sem morala zamenjati vso garderobo, saj me ze sicer ni veliko skupaj. Hlače brez pasu so mi z bokov dobesedno padle..
Vendarle je čas vsaj nekatere spomine izbrisal in druge olepšal. Spomini niso vec boleči in tudi želje ni več, da bi bila skupaj, saj sem le kak mesec po tistem, ko sem se zavestno odločila, da mrcvarjenje same sebe ne pripelje vec nikamor, spoznala drugega. In verjemi, dosti je bilo moških, ki so mi pred njim prišli na pot in so se zanimali zame, pa vendarle je vsakemu nekaj manjkalo. Ker sem delala krivične primerjave in nikomur nisem dala priložnosti.
Drzim ti pesti, pa pis kaj!
Bo prenehala, bo. Bolečina, mislim. sama sem nekoč doživela nekaj precej podobnega, le, da so bili pri nama “on” in “off”-i. Bolelo je tako močno, da se mi je bledlo. Jokala sem, hodila kot zombi, molila, prosila, pa spet jokala… Nato pa sem se začela smejati. Bila sem samozavestnejša, polna. Še sama ne vem kako, zakaj… Kar naenkrat sem sama pri sebi rekla, da danes se pa zame začenja novo življenje… No, še tisti večer sem spoznala sedanjega moža. Vsi so me spraševali, kaj sem naredila s sabo. Kako, da sem ful dobre volje. Kako, da imam drugo frizuro (no, lase sem si le malo drugače spela), da sem drugače namazana. Kako, da cvetim… Pa še meni ni bilo jasno…
Je pa res, da se včasih še spomnim na tistega fanta. Tudi on ima zdaj drugo punco, se je pa čisto spremenil. Menda je postal ubogljiv ko psiček, ne gre več nikamor ven,… Ne vem. Če takole malo premišljujem, se mi zdi, da je bolje, da ga nimam več. Ker mi tak, kot je zdaj, ne bi bil všeč. Morda pa sem ljubila ravno tistega upornika v njem. Nisem pa bila srečna. Tudi on se ni zjasnil kaj čuti… Kdaj pa kdaj bi me požrl od ljubezni, kdaj pa kdaj pa je bil prazen. In to me je ubijalo. Bolje, da je šel. sama sem to spoznala šele po slabih dveh letih (no, ja – z vmesnimi “on” in “off”-i). Spoznala sem pa le. In zdaj živim lepo, imam moža, ki me neizmerno ljubi (in mi to tudi vsak dan sproti dokazuje), otročka, ki me izpolnjuje. skratka – stvari se obrnejo na bolje. Boš videla… Srečno!
… jaz sem čisto na istem, kot ti, tudi sva bila skupaj pet let, le da sva narazen komaj tri mesece. Ne morem se spravit v red, samo mislim na njega in ne morem zavestno prekiniti misli na njega, ne gre! Zdaj pa sem še zvedela, da ima že dva meseca novo punco!
Čeprav me je prizadel, pohodil, uničil, . . . ga ne morem izbrisat iz življenja, čeprav si mislim same negativne stvari o njem. Sploh pa zdaj vidim koliko sem mu pomenila, da si je takoj poiskal drugo.
Poskušam se čim bolj angažirat, pa vseeno ne gre. Cela sem zamorjena, v meni ni nič več veselja in energije. Čisto me je uničil. Bog ve, če bom spet kdaj tista stara jaz, ko sem bila pred njim.
… če hočeš mi lahko pišeš na mail, rada ti prisluhnem!
LP, ina
Ina, tudi zate nekje sije sončece.Bodi prepričana! Sploh pa – poznam par, ki je šel narazen po 15 letih, le tri mesece pred načrtovano poroko. No, pa sta zdaj oba zaživela na novo. Kaj ni bolje iti narazen, kot, da po tebi hodi dan za dnem? Boš videla čez nekaj časa, ko bo šok in prva bolečina minila… Tako je verjetno bolje. Srečno…
Najboljse zdravilo je cas, ampak pri tebi to traja predolgo.Naredi nekaj zase, delaj delaj,migaj uzivaj, pozabi na njega, on je zgodovina in ne unicuj se vec z njim.Nenehno moras bit v miganju,da ne bo casa za njega, pa bos prebolela vse skupaj, zavedaj se tega, da bo nekega dne stopil v tvoje zivlenje nekdo, zato mu odpiraj vrata, ne pa zapiraj z mislijo na bivsega.Nehaj in uzivaj, ker zivljenje je tako lepo, ce ga znas ziveti, ce si dovolis vse to. Uzivaj v drugih stvareh, v malenkostih, ki ti lepsajo vsak dan in ne misli samo na njega, se mi zdi da se zapiras med 4 stene in tuhtas samo se o njemu, tega ne smes delat…pojdi ven med ljudi in kmalu ga bos pozabila!
Pozabi!
Ne klici, ne razmisljaj… Zdi se mi, da mrcvaris in mucis samo sebe. Dvigni glavo pokonci in pojdi naprej! Z nasmehom na obrazu in novimi mislimi v srcu.
Poklici prijateljice in prijatelje. Pojdi na sprehod. Se najboljsa je fizicna aktivnost pri kateri pozabis na vse. Ne poslusaj glasbe, ki te spominja. Ne prebiraj knjig, ki te spominjajo. Izogibaj se krajev, kjer ti je bilo lepo z njim. Enostavno spremeni tok. Ti ga lahko! Nihce ne bo spreminjal tvojega toka. le ti, sama, lahko storis to!
Aja …Ina…dam ti še moj e-mail… ancek5@hotmail.com
Živjo, “Modra”!
Vedi da te popolnoma razumem. S fantom, s katerim sva bila skupaj 4 leta in 4 mesece sva šla pred približno pol leta narazen. Saj najprej je bilo še vse nekako nedorečeno, ampak potem sem počasi začela dojemati, da je stvar resna. Čeprav po pravici povedano še danes popolnoma ne dojemam. In ko se na trenutke popolnoma zavem postanem nepopisno žalostna. Takrat je bolečina res velika. Pri nama ni šlo za tretjo osebo, ampak za razlike, ki so postale baje tako velike, da je bilo too much. Vsaj tako mi je rekel. Saj se zavedam, da sva sli različna, ampak po drugi strani pa vem, da bi vse vse nekako dalo uredit, samo volja bi bila potrebna…ki pa je z njegove strani ni. Občutek imam, da on trenutno nima volje do nobene stvari. To me mal tolaži…na čase…in ga poskušam razumet…čeprav bi bilo po drugi strani bolje, da ga ne bi. Ampak mu enostavno ne morem zamerit…ker ga ljubim. Kljub temu, da sem odkar sva narazen spoznala precej zelo v redu fantov in kljub temu, da si jih veliko želi biti z mano jaz ne morem. Ni še čas. Čeprav si zelo želim, da bi lahko končno naredila korak naprej in vsaj probala razmišljat o nekom drugem kot o potencialnem partnerju. Pa ne gre. Mogoče prav zato ne, ker mi bivši ni naredil nič takega, da bi mu lahko zamerila oz. da bi ga lahko odpisala. Ker nima druge. To me v največji meri zadržuje. Še vedno upam, da ga bo nekaj zadelo in si bo želel nazaj. Čeprav se po drugi strani zavedam, da pa spet stvari niso tako enostavne. Aha…bolje da neham razmišljat o tem, ker pol ratam spet žalostna. Hotela sem ti samo povedat, da nisi sama v tem in da nas je veliko, ki trpimo zaradi nesrečne ljubezni. Kadar ti bo hudo se spomni samo na to, da za dežjem vedno posije sonce. Meni to ponavadi vsaj malo pomaga.
Alja
Tudi jaz sem imela podoben primer. Vpiši se na fitnes, aerobiko, ne vem kaj se zgodi, ampak vedno ko pridem iz fitnesa, se počutim kot da je cel svet moj, pozitivno razmišljam in počutim se dobro. Poleg tega pa fitnes tudi oblikuje telo in povečuje samozavest. Pojdi k frizerju, kupi si kaj novega. Veliko daj nase. Ne spi podnevi, to človeka spravlja v depresijo. Spat pojdi vsak dan ob približno istem času in tudi vstajaj tako, potem pa ne poglej postelje do večera. Pojdi v kino. Moto, ki sem ga pobrala iz filma Človeški madež: DELO JE NAJVEČJI UBIJALEC MISLI. Naloži si toliko dela, da zase ne boš vedela, kaj šele da bi pomislila na kaj drugega. Naredi si urnik in zapolni svoj dan. In čas celi rane, počasi, vendar jih.
Čimprejšnje okrevanje in veliko pozitivnosti!
Alja, kljub temu da upaš, se potrudi in najdi svojo pot naprej. Prav tako to znova priporočam avtorici prvega posta. Veš, ogromno potrpljenja in želja je potrebno, da lahko premostiš tiste razlike, ki so se v nekem trenutku zdele tako velike, da sta šla narazen. In, če se ponovno najdeš verjemi, da je težko. Jaz sem včasih odnos primerjala z vazo. Ko se vaza razbije, se tudi vsebina izlije.
Hm, čisto logično vprašanje… Kako sem lahko prepričana v to, kar ti(vama) pišem? Moje izkušnje so to. In izkušnje mojega dobrega prijatelja. Obema se dogaja podobno. V času, ko si skupaj, ti je lepo. V času, ko si narazen trpiš… Saj vem, da je rapasto, vendarle… pogosto vprašanje, ki se mi zastavlja… Ni nekje nekdo, ki sem ga zgrešila prav zato, ker sem travmirala?
Uh, polnomisli in občutkov se meša v moji glavi. Preteklost, sedanjost, prihodnost…
Bomo videli…
Jaz sem nekoga, s katerim sva bila skupaj tri mesece, prebolevala tri leta. Pa se nisem vlekla dol tako, da bi ga klicala in iskala kontakte, kakor ti. Zakaj to delaš? Zakaj si vlečeš dol kraste?
Kaj mi je pomagalo? Pravzaprav nič razen časa. Barve so začele prihajati nazaj v moje življenje čisto počasi in same po sebi. Ampak prišle so. Potem sem ga ponovno videla po naključju. Želela bi si, da ne bi bil več tako lep, tako …. nad the best, pa je žal bil še vedno. Pogovarjala sva se cel dan in celo noč. On bi začel ponovno. Tipično zanj. Srečati nekoga po naključju, pa kar jovo na novo začenjati, kot da vmes ne bi bilo časa in prostora in pekla. In je ostal tam, kjer sem ga takrat dokončno zagrebla. Mogoče mi je še pomagal pri zadnjih pesteh zemlje, ki sem jo vrgla nanj, ker sem dojela, da se zanj čas ni prav nič ustavljal, prav nikamor ni padal, še najmanj v depresije.
Ne, Modra v navednicah, ne strinjam se z njimi, z navednicami, namreč. Domnevam, da si novejša forumovka (ali pa vsaj z novejšim nickom), sama pa sem tukaj prisotna že tretje leto, in bi se mi zdelo kar malo kruto, da bi morala po tolikem času spreminjati nick, sploh ker je že registriran. Saj se razumeva, mar ne?
Hvala in lp
Modra
Forum je zaprt za komentiranje.