Ne morem več, delam še delo od odpuščene sodelavke
Pred par leti so v podjetju izvedli reorganizacijo v sklopu projekta zniževanja stroškov. Odpustili so sodelavko, jaz pa sem dobila zraven vso njeno delo. Plača je ostala enaka. Ko se je to zgodilo, so se začele neskončne nadure, delo ob vikendih, dobila sem dva šefa namesto enega in potem vse to usklajevati … Trenutna situacija je taka, da si več kot par dni dopusta ne morem vzeti v kosu, še najmanj pa v času poletne sezone, ko bi rada šla s šoloobveznimi otroki na dopust. Pravega dopusta že kar nekaj časa ni bilo, dosti ga porabim za razne prebolevanje raznih viroz. Takrat sem dosegljiva doma, če je potrebno delati.
Takega tempa ne zmorem več, sem že omenila nadrejenemu, pa ni bila nakazana nobena pametna rešitev. Sem že čisto na koncu, kaj naj storim?
Tebi res ni jasno kje je problem in rešitev? Oni so že zdavnaj ugotovili, da nekdo lahko dela za dve osebi in za eno plačo. Misliš, da se oni sekirajo zate? Brutalen odgovor je, da jim zate dobesedni dol visi. Ne verjameš? Tvoje življenje jim je vredno toliko kot imaš na plačilni listi oz. dobiš na TRR in nič več. Štekaš?
Več rešitev je:
1. Začni delati toliko kot zmoreš v osmih urah na dan in prenehaj z nadurami
2. Išči drugo službo in ko najdeš drugo službo daj odpoved
3. Če ti točka 1. in 2. nista primerni rešitvi potem delaj še naprej tako kot delaš in ne jamraj, bodi tiho. Si samo poceni potrošna roba.
Najprej se znebi strahu!
Potem se vprašaj, kakšen je tvoj normalni tempo dela. Npr. narediš svoje prejšnje delo in niti milimetra čez.
Dopust planiraš par mesecev prej in ga izkoristiš po planu.
Za bolezen se gre v bolniško.
Za nadure nimaš časa, sploh pa za neplačane!
Vsakdo, ki dovolj zaupa vase, se ne pusti izkoriščat. Dokler nosimo strah v sebi, je točno ta strah tisti, ki prikliče izkoriščevalce – v ta namen, da napako (strah) odpravimo!
Če boš nadaljevala po starem, boš v kratkem pregorela. Zato raje pojdi na bolniško za par tednov, da se spočiješ.
Ampak, kako je to simptomatično za ta blesava slovenska podjetja: odpustijo eno delavko od dveh, hkrati ti pa nastavijo še dodatnega šefovskega biriča, namesto enega. V firmi, kjer sem delal pred leti, je bilo podobno. Na spodnji strani piramide so ugotavljali tehnološke viške, v upravi so se pa kar množili. Firma pa zmeraj bolj v kurcu, kaj drugega. In to je bila njihova reorganizacija. Njihovo prestrukturiranje. Njihovo varčevanje in racionalizacija. Nekaj so pritiskali z dodatnimi zadolžitvami in grozili, ampak jaz se nisem dal kaj dosti motit. Kljub slabi plači sem imel kar nekaj prihrankov in mi je bilo že vseeno. Ko so začele še zamujati plače, sem vedel, koliko je ura, in dal odpoved. Večina je pa trepetala in vztrajala do stečaja. Na koncu so jim ostali dolžni nekaj plač. Do danes.
Bila sem zaposlena na Telekomu. Pred kar nekaj leti in vse to v zvezi z dodatnimi šefi zelo dobro poznam. Kar na lepem sem morala ne vem kolikim nadrejenim nad sabo, povedati, da grem na dopust. Oziroma sem poslala prošnjo za odobritev dopusta po računalniku in potem je šef/podpisnik za odobritev, moj predlog poslal oziroma se dogovoril o morebitnih težavah v zvezi z mojo odsotnostjo z mojim ali mojo nadrejeno in šele nato se je pojavil odobren odgovor.
V oddelku, kjer sem delala v zadnjem obdobju, pa smo imeli zaposleno samo mladino prek študentskega servisa, ker so prišli na idejo, da se lažje prilagajajo delu in tudi nefleksibilnemu delovnemu času, ki ga je ta oddelek imel. Vsi redno zaposleni, razen mene in še dveh mojih sodelavk, pa so bili moji nadrejeni in kot ene enakovredne šefice, brez nekih podrejenih…obup! Da ne govorim o nespoštljivem obnašanju študentskih pamžev, do nas szarejših, oz. redno zaposlenih. Vse to je bil dovolj dober razlog, da ko se je pojavila možnost mehkega odpuščanja (če si se javil za odhod iz firme prostovoljno, si dobil kar lepo odpravnino), sem bila ena prvih, ki sem izkoristila priložnost, ker so razmere postajale vsak dan bol kaotične in so baje za nekatere še zdaj in sem za vedno odšla iz firme.
Zdaj sem lepo doma in delam od doma, z denarjem, ki ga imam na razpolago za en mesec, je pa tako, da tudi če dobiš 2000 e ali še več, nekomu, ki ima neomejene potrebe to ni dovolj in mogoče nekdo s cca 700 e preživi veliko lažje, če zna ravnati z denarjem.
Sem menjal že ogromno služb, ampak s trenutno sem pa kar zelo zadovoljen.
Po letih izkušenj vem, na kaki način jaz iščem službo. Po poklicu sem trgovec-prodajalec s 4. stopnjo izobrazbe (tri letna), vendar me to delo ne zanima za nič na svetu. Kot trgovec raje prepustim službo kakšni bodoči trgovki, ki bolj rabi tako delo. Jaz raje delam kakšna fizična dela ali dela, kjer se lokacije menjavajo – se pravi, da nisi cel šiht na enem in istem mestu, ampak si nekaj časa na eni strani, drugič na drugi, tretjič zunaj, četrtič notri itd …
V glavnem, moj sistem iskanja zaposlitve po korakih je tak:
– Kakšno delo me zanima
– kako sem izkušen v takem delu
– dam si oceno kako dober sem v tem delu
– potem si dam minimalno oceno za kakšno plačo bi bil sploh pripravljen delati
ko si te pogoje zastavim in razmislim, grem naprej:
– direktorju oz. onemu, ki me ima na razgovoru, povprašam kako in kaj je na firmi
– ko mi svojo prodajanje prazne slame pove, mu povem svoje zahteve.
– če se ne strinjava v kakšen pogledu, vprašam zakaj je to tako in zakaj ne tako
– če je odstopanj preveč, se jim zahvalim in rečem, da se tako nizko ne cenim
Danes delam v eni službi, kjer so plače nad jurja pri vseh zaposlenih, a pri meni še ni bilo jurja več kot pol leta. Sicer je na razgovoru bilo rečeno, da bi naj 3-4 mesece delal za čistega minimalca, da se oni prepričajo itd … v glavnem … minilo je že pol leta, pa še vedno čisti minimalec. Sem šel kar do direktorja, hotel slišati njegovo mnenje o meni in zakaj še vedno čisti minimalec, mi je povedal ipd … ko je vse povedal, pa sem jaz njemu rekel, da za tak denar več ne mislim tu delati, ker vem, da sem boljši, kot sem bil prvi mesec z isto plačo. Šel je lepo plačat šefa in ostale sodelavce in sem dobil za stalno in nad jurja plačo. Če bi bil tiho, bi še verjetno vedno delal za minimalca.
Ko sem pred to službo delal kje drugje, in se s pogoji oz. s pogodbo nisem strinjal, sem isto šel do direktorja ali v računovodsko, povedal svoje zahteve. Če ni zaleglo, sem probal si še tisti mesec službo najti, in sem jo vedno.
Na tvojem mestu bi jaz si lepo začel iskati novo službo – vem da je rizično, še posebej če si ženska, ker ženske težje dobite zaposlitev, ali pa če imaš še kakšen kredit. Potem, ko bi jo našel, bi povedal svoje pogoje, in da se pogodba spremeni še danes … v nasprotnem primeru pa bi šel takoj iz firme.
Hodiš delat v službo zato, da nekaj zaslužiš in preživiš sebe in svoje najbližje … ne pa zato, da bi rada delala! Za študentsko plačo si naj študenta najdejo!
Forum je zaprt za komentiranje.