napadi

Pozdravljeni,

Stara sem 22 let in hodim z letom starejsim fantom.Skupaj sva priblizno dobra tri leta in moram reci da sva za najino zvezo dokaj odrasla.Ampak vseeno mislim da potrebujem neko pomoc zaenkrat mogoce samo vaso.
Ne vem kje naj zacnem mislim da problem izhaja v meni.Sem osamljena dusa ki je razocarala vso druzino in sebe.Govorim predvsem o soli kar je starse precej prizadelo ampak zdaj delam na tem da to popravim.Druga stvar je v tem da ne vem s cim odbijam osebe okoli sebe, nikakor ne morem dobiti kake kolegice, kolegov pa imam kar nekaj samo se jih izogibam ker to ni vsec fantu.Torej tu je moj veliki problem.Pri mojih letih brez nekoga ki bi mu lahko zaupal svoje skrivnosti in se mu potozil na ramenih ko ti je hudo.Resnicno lahko recem da imam samo druzino (hvala bogu),samo z nikomer nisem toliko blizu da bi se lahko zjokala in povedala kaj me muci.Problem je tudi (ali pa si to samo zamisljam) v tem da vsakic ko kaj povem me nekdo preglasi, prekine, tako da se vedno pocutim kot odvecna oseba ki nima pojma o cem govori.To me zadnje case zelo prizadene vcasih sem to jemala kot hec zdaj pa bi se najraje zadrla med pogovorom naj me poslusajo do konca.
Mogoce je vse skupaj normalno samo mene pa ubija.Ne vem kam naj se obrnem po pomoc nekaj rabim pa ne vem se sama kaj.
Pri fantu iscem samo neko podporo, neznost in tolazbo.Pa sej ne recem da je ne dobim samo ne v taki miri kot bi si zelela.Mislim da se imava rada in skupaj sva prezivela veliko lepega in grdega samo vcasih se mi zdi da resnicno ni pravi zame.Ne vem mogoce sem samo prevec obcutljiva samo kaj naj naredim da ne bom.Taka sem ne morem se kontrolerat s custvi in izpadi jeze ko gre kaj narobe.Opazila sem da so te napadi jeze vedno bolj opazni.Ce sem z druzino nekako skrijem ce pa sem sama doma in s fantom prekinem pogovor z jezo se zacnejo dogajat stvari ki se nebi smele.Skodujem sama sebi histericno jokam in mecem stvari.Najbol pa me boli to ker vem da je on v sluzbi in svoje delo lepo opravlja naprej mogoce mu je res hudo kot pravi samo ne zdi se mi fer da to doleteva samo mene on pa zadevo da na stran in pozabi.
O vsem tem sem se ze nestetokrat pogovarjla z njim samo zdi se mi kot da ne poslusa in govori le svojo pot ali pa preprosto zahtevam prevec od njega.
Hvala ker si prebral/a moje trplenje,ne mislim in ne pricakujem da mi bo kdo od vas svetoval nekaj kar bo resilo vse moje probleme,mogoce pa se najde nekdo ki ima ali je imel podobne tezave in se je spoprijel z njimi in mi lahko s tem pomaga kako naprej.

hvala in lep pozdrav

Sama se najbolj zanesem na partnerja. V zadnjem letu sem namrec ugotovila, da moram svoje skrivnosti zadrzati zase in jih ne deliti s t.i. prijateljicami, ker vse nosijo naprej. Smisel zaupanja pa menda ni, da se potem skrivnosti sirijo.
Rada bi ti povedala, da ce imas problem s svojo psiho in tko, se zaupaj partnerju, kar se meni zdi normalno. Jaz se pocutim bolje, ce se lahko pogovorim z njim. Prijateljice so bolj za trac.
Dvomi o vajini zvezi, stvari, ki jih pogresas – vse to bi se morala pogovarjati s partnerjem, ne s prijateljicami. Kako naj se karkoli spremeni, ce on sploh ne ve za to?

Predstavljam si, kako ti je hudo. Tudi meni se kdaj zgodi, da imam občutek, da nicesar ne morem povedati do konca in da me sogovornik prekine ter začne s svojim govorom. Ne vem, ali tiči problem v meni, ali pa gre tukaj za nek splošen problem, da nihče več ne zna poslušati in da želi vsak samo še govoriti o sebi. V mojem primeru je tako, da s prijatelji teh težav večinoma nimam, le pri dveh kolegicah s faksa sem zadnje case to opazila. Pa ne vem, a sem samo jaz obcutljiva, ali pa dejansko to kar povem zanju nima teže. Ne vem. Tudi sama sem razmišljala, da moram vse to nekako spremeniti. Ali odstraniti obcutek nelagodja (kar pa ni enostavno), ali pa jima vracati na isti nacin. Morda se bosta zamislili. Seveda brez jeze in negativnih čustev… samo sladek nasmeh in seganje v besedo. Aja, se to naj povem, da nimam vecjih tezav s samozavestjo.

Glede fanta…. gotovo je on oseba, na katero naj bi se najbolj zanesla, vendar ti kaksna prijateljica prav gotovo ne bo skodla. Razmisli, zakaj trenutno nimas teh prijateljstev… je bilo kaj negativnega v tvojem obnasanju in si jih odgnala, si prevec zadrzana…. vsekakor pa ne verjamem, da ne mores skleniti nobenega prijateljstva z dekleti!!! Nemogoce!

Pa se nekaj o napadih jeze…. to je stvar, ki nicesar ne res, ti pa lahko skoduje. Mislim, da se je fant malce distanciral od tvojega problema, ker mu zadeva mori, hkrati pa to ni njegov problem… je tvoj. Zal vec kot nasveta in tolazbe od njega ne mores zahtevati. To je stvar, ki jo bos morala razcistiti v svoji psihi sama… lahko se z njim konstruktivno pogovarjas, vendar bos spremembo morala narediti ti. Ce te ima rad bo tvoj tolaznik, problem bos morala pa resiti sama. Najprej pa se zacni kontrolirat in zacni verjeti vase!!!!

Veliko srece! Sem na tvoji strani, ceprav vem, da ti to tezko kaj pomeni.