najvecja napaka

skupaj sva 2 leti, enostavno ga ne prenesem vec. Dala sem od sebe vse kar sem lahko. prejokala sem kot vrjetno vecina zensk ni. rodila sem otroka, zdaj ima ze 14m. prekrasen otrocicek.. najbolj zalostno je to da vem da ce otrocka nebi bilo, vrjetno bi ze zdavnaj koncala z njim. in zdaj sem prisla do tega spoznanja, da je to to. da sem neumna in sem si unicla zivljenje s takim moskim kot je on. ravno prejsnjo noc sem ga cakala da pride iz sluzbe ob 9h nakoncu je prisel ob 6h zjutraj danes.

Vse kar sem si zelela je imeti svojo majhno druzino, normalno zivljenje. niti nisem zelela da je popolno… tole je pa cista zalost. mislim da me je pripeljal do tega, da sploh ne vem kaj bi sama s sabo. Vse sem mu ze povedala kako in kaj, nisem oseba ki bi stvari drzala v sebi. vsaj to?

14 mesecev + 9 mesecev nosečnosti = 23 mesecev. Skupaj sta dve leti, kar je 24 mesecev. Kar pomeni, da si zanosila po enem mesecu.

Če si si želela družino, bi morala malo bolj premisliti, ne pa takoj zanositi.

A OK, je kar je, ampak če z njim ne moreš več biti, saj ob tem trpiš ti, kar seveda čuti otrok, kaj torej še počneš z njim? Zakaj se ne razideta?!

Zal je napaka tvoj otrok.  Napaka za vedno.

Vsakic razmisljam o temu, kako nasploh ni zlobna oseba, da se ob njemu ne pocutim tako slabo, po drugi strani pa ne prenesem vec tega ponocevanja, tega da se enostavno ne more umirit in se postavt v moj polozaj. zgodilo se je ze prevec stvari v tako kratkem casu, da se enostavno ne morem ustavit in premislit o vsemu, kar pomeni da je vsega ze prevec.

Seveda najbolj logicno bi bilo da se razideva, ampak zakaj potem vsakic mam znova in znova upanje, da se lahko spremeni. jezna sem nase in sem ze psihicno izcrpana .

najbolj zalostno je to da vem da ce otrocka nebi bilo, vrjetno bi ze zdavnaj koncala z njim. in zdaj sem prisla do tega spoznanja, da je to to. da sem neumna in sem si unicla zivljenje s takim moskim kot je on. 

Verjemi, da si ga trenutno otroku bolj kot sebi.

In ja – če greš zanosit na prvem zmenku si si kar sama kriva. Halo. Tako ali tako moraš računati na samohranilstvo (če umre, če se razideta, itd), na prvem zmenku zanositi in računati na happily ever after – tole bi bilo dobro, če si najdeš strokovno pomoč. Zelo resno in dobronamerno mislim – če tega dela sebe ne pozdraviš boš zelo trpela v življenju, ker boš ponavljala vzorec. Otrok pa še bolj.

Kdor upa obupa.  Odraslega cloveka ne mores spreminjat.  Ali se sprijaznis, ali pa gres.

res je… najbolj neumno je pa to, da se vsega zavedam in mi je tezko… Nikoli ni bil nasilen do mene, nikoli se nisem pocutila ogrozeno. Vcasih si zelim da bi se kaj takega zgodilo, bi vsaj lazje sla naprej in cez vse to.

In ja, verjamem, da si psihično zelo izčrpana – ali imaš koga, ki bi lahko imel otrok za en teden ali vsaj en vikend v varstvu, da si misli urediš v miru?

ČE NI ZA BIT, JE  ZA IT.

Bo pa drug prišel…jih je še dosti.Tudi ločeni očkoti so…

Včasih dva res ne gresta skupaj.

In ja…to šele vidiš včasih, ko je PREPOZNO.

Šola življenja pač, kaj hočemo…

Pa tudi ne razumem kaj je zdaj tako “groznega”, da te je tako iztirilo – (in dejansko ne razberem, ker smo neznanci na forumu).

Če tip na vsake toliko gre s prijatelji ponočevati ni glih katastrofa (dokler je v nekih mejah normale in ne vara ali zapije denarja za položnice ali vinjen vozi)…

To je možno postaviti nek kompromis, npr. Da gre enkrat na mesec. Pač zanj se je tudi hitro in manj pričakovano kot tebi vse odvilo. Pač ni glih dostojno kar njega označit za grešnega kozla, kar pa tudi ne pomeni, da je neki angel varuh, ker je ostal s teboj in prevzel dolžnosti za otroka.

(Še enkrat ne poznamo se – razbiram na podlagi tega kako oblikujem stavke, ko sem v različnih čustvenih stanjih)

Resnično menim, da je najbolje, da se pomiriš, in s trezno ne-histerično glavo presodiš kaj narediti. Histerije, zmede in impulzivnost še nikoli niso nič dolgoročno dobrega naredile.

Ne zdaj histerično iti pa priti pa ostati pa spet iti… Če je rešljiva situacija, se splača poskusiti rešiti, če je stvar kompromisa mora biti fer in dvostranski, če je slabo pa odidi, samo naj bo odločitev, ki se jo sprejme s trezno glavo, ker ne vpliva samo nate ampak tudi na vajinega otroka, ki si ne zasluži živeti v strahu, kaosu in paniki.

Vzemi si pavzo, in trezno premisli. Magari kakšno prijateljico prosi, da ti ga na vrat na nos čuva za tri ure in pojdi na eno klopco sedeti v tišini – je več kot leto star, lahko ostane za par uric pri teti, če te gleda tako čustveno raztreseno pa verjemi, da ga je ZELO STRAH. Varstvo in pavza preden narediš kaj neumnega, kar se ne bo dalo odjokati ali popraviti ali premostiti.

Lp

V odebeljenem je point. TI SI ŽELELA.

Jaz sem otrok iz taksne zveze. Moje ime je Napaka.

Seksaš z žensko, ki si najbolj od vsega želi družino in se ji nasmehne sreča, da jo hoče poseksat lokalni žrebec.

Seveda mu cela rada nastavi in ob temu prikladno pozabi omenit, da je pa ravno danes slučajno vzela tabletko 2h prepozno.

Zanosi.

In potem fantazira in fantazira “ko bo otrok se bo pa zresnil”.

Bo se ja my ass.

In pol moraš s tako živet do konca svojih dni.

Zato pa fantje kondom kondom in še enkrat kondom.

Mi je ena rekla, da je alergična pa da saj je na tabletkah.

Ja nič te pa boš f*faka al pa rit nastavla.

Sama se odloči.

Je pol kar nataknila cela surlasta kondom.

A seksala pa bi z mano – beri probala, če me bo ona ukrotila.

Zakaj imaš upanje, da se lahko vse spremeni? Ne vem. Mogoče od vzorcev doma, mogoče od romanticiranja. Saj mogoče se tip bo zresnil, ampak v tem trenutku se pa najbrž ne obnaša kot odrasel oče, če kar naprej ponočuje in ne sporoči, če po službi gre raje popivat namesto domov. Torej je nezrel, mogoče se celo umika od doma, ker mu ni za prevzeti odgovornosti do otroka, in seveda, tečne ženske (kar bi bila marsikatera).

Kaj narediti naprej, je tvoja odločitev, oziroma vajina. Vedi pa, da otrok ob živčni mami, nezadovoljni mami, ob osebi, ki ves čas čaka očeta, ni srečen in ne more biti srečen in zadovoljen. Čuti vso to jezo, negotovost, v katero mamo postavlja oče, in se uči, da je to normalno – da je torej mož odsoten in ničesar ne omeni, mama pa ga čaka doma.

Praviš, da se je veliko zgodilo v kratkem času. Iz česar razumem, da ta tvoj tip ni ravno resno vzel svoje vloge partnerja in predvsem očeta. Ja, seveda lahko gre ponočevat, če ti poskrbiš za vse. Kaj pa če bi ti kam šla? Zakaj pa ti ne? Aha, ker si mama in ne smeš. On je pa oče in sme. Kako je bilo pa pri tebi doma, ko si bila otrok?

za zgodbice štepat ne rabiš matke

Res si neumna sorry v vezi pol leta in že otroka in pol seveda jokanje in godrjanje na netu… Prav vam bodi!! Smilijo se mi samo otroci z tako neumnimi starši grozno res….

Dobrá zgodba

Kako je lahko otrok napaka ?

Očitno sklepaš po sebi.

Kar je je … Ne obsojam te, očitno si se odločila najboljše kakor si znala. Odločiti pa se moraš kako naprej. Verjemi, da če si si želela otroka, da je že prav, da ga imaš, naj ti ne bo nikoli žal za to. Poskrbi pa zase. Premalo si napisala, da bi ti lahko svetovala kaj več, ampak vedi, da če se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Je pa žal tako, da veliko ljudi odraste šele potem, ko jim razpade prvi odnos, v katerem imajo otroka.

kot vecina drekov od tipov

da majo potomca in to je to

okol se pa jebejo

ne met sploh otrok je najbolsa resitev

Naj prvi vrze kamen, tisti, ki je brez greha. 

Pac je bila neumna odlocitev in splet okoliscin. In zdaj cutis, kar cutis, ker je on tak kot je. Naredi tako, da bo najboljse za otroka. Otroci cutijo, da je mamica zalostna, da mamica trpi. Ljudje se tezko spremenijo. Ni nemogoce ampak vseeno je redko.  Vzamita si odmor, odseli se (bog daj, da se imas kam) in bos sproti videla kako in kaj. Dobro premisli. Impulzivne odlocitve so vedno prenagljene. Se vedno tudi ce se razideta bo tezko na zacetku. Ampak cas naredi svoje in bo znosnejse.  Bos mogoce sama srecnejsa.  Se bos ponovno zaljubila. Otrok ne bo trpel saj ne bo gledal kako se dva silita v vezo. Marsikdo pac se ni dorasel starsevstvu. In ce si ze po 2 letih na tocki, da ga ze zdaj ne preneses vec mislim, da ves kaj moras narediti….

Avtorica, koliko si stara?

Na koncu po vsemu temu sigurno še vedno obstaja razlog, zakaj si si ravno njega izbrala. Pa če bi morala na novo izbirati, bi si zelo podobno situacijo. Karma te jebe, tako, kot vse nas.