Najstniki, kdo jih razume
Obračam se na vas, ker potrebujem dodatno mnenje, nasvet.
Hčerka bo stara 15 let. Vse bolj se mi upira, me ne uboga, ne upošteva, ne pomaga itd.
Ji povem, kaj ima za postoriti, tega ne naredi. Ko jo opomnim vedno reče, da bo kasneje in to prelaga, dokler ne povzdignem glasu. Potem sem jaz tista ta tečna. Ves čas se pogovarja s prijatelji, prek računalnika in telefona. Za šolo naredi najnujnejše, uči se ne. Zaradi korona situacije je vse drugače. Nima nobene ideje, kam bo šla v srednjo šolo. Prihodnost je ne zanima. Pozno hodi spat in dolgo spi. Če kaj rečem, je vedno enak odgovor: saj drugi tudi, drugi pa lahko, nisem stara pet let itd.
Za veliko stvari reče, saj ti tudi to delaš / ne delaš. Npr rečem naj gre spat (ob 23),pa reče, saj si ti tudi še pokonci itd.
Počutim se nemočno. Zadnjič, ko ni opravila določenih zadolžitev, sem ji rekla, naj mi da telefon in ni hotela. Na silo ji ga nisem mogla vzeti.
Nasveti, mnenja?
Izbiraj bitke. Ne skači na vsako malenkost. Določi eno ali dve stvari od katerih ne odstopaj in pri njih vztrajaj. Ji pa pusti tudi dovolj svobode, da naredi, ko ji paše, postavi ji rok in se ne vtikaj, dokler ta rok ne mine. Povej ji vnaprej, kakšna bo sankcija, če ne bo opravila.
Zdaj, ko je korona, vsi počasi postajamo vsega siti in nepotrpežljivi, vse nam je odveč in vse nam gre na živce.
Daj predstavljaj si, da si ti pri svojih 15 zaprta s starši 3 mesece in jo skušaj razumeti.
… nas je pestro. Najstnici 12 in 14 (pa nista edina otroka), to je veselica. Na srečo starejša ima cilj, ampak za domača dela sem pa popolnoma pogrnila na celi črti. Vsaj šola gre in ve, kaj hoče. Mlajša je nehala delati za šolo. Ne smem niti pogledati v učilnice, kaj ima za narediti. Imajo svoja gesla, učiteljice vztrajajo, naj bodo samostojni, potem me pa kliče iz šole, da ni nič od niča. Kaj naj, imam borbe cele dneve. Sem že zelo izčrpana. Pa tudi sankcije so vedno bolj izčrpane 🙁
Mlajša absolutno potrebuje drugo družbo, kot sva midva z možem in ostali blesavi sorojenci.
Se ti ne zdi, da je malo smesno ukazovat 15 letnikom?
To niso vec 5 letni otroci.
Potem pa starsi bijete bitke v katerih ne boste zmagali.
Punca pocasi postaja enakovredna.
Ima svojo glavo, svoje potrebe, svoj nacin razmisljanja in delovanja.
Veliko vec dosezes z dogovorom in sodelovanjem, kakor z ukazovanjem in brezveznimi bitkami.
Cas je, da jo zacnes jemati kot socloveka, kot sostanovalca, ne pa kot otroka.
So neka pravila, ki morajo veljati, glede na to, da zivita skupaj in da je se vedno odvisna od tebe, ampak to naj bodo bolj odrasla pravila.
In se, kaj si naredila, ko ti ni dala telefona?
Težko je, ker so zmedeni, prestrašeni, občutljivi.
Ampak mogoče bi pa delovalo, da jo počasi uvrstiš med odrasle? Pojasni ji, da odraslost ne prinese zgolj pravic (ostajanje pokonci itd) ampak predvsem dolžnosti – pa naj se sama odloči, ali bi bila rada še malo otrok, ali ne.
Na primer : ja, komot ti prepustimo odločitev kdaj in koliko boš spala, ampak potem tudi ti naredi domača opravila brez opominjanja in brez teženja. Kot to naredijo odrasli.
Ja, najstniki znajo biti naporni, ampak tudi starši znamo bit naporni. Jaz imam tudi 2 najstnika stara 12 in 14 let pa probavata vse živo, ampak jaz vztrajam na pomembnih zadevah, na ne pomembnih pa sklepam kompromise.
Najbolj pomembno je da imajo nek osnovni ritem. Za šolo na daljavo in delanjem nalog in učenje se ne pregovarjam. To njuna dolžnost in tu ne popuščam. Ob 8:30 morata biti za računalnikom pa če gresta spat ob 21ih ali 23ih.
Res je da delata za šolo samostojno, ampak občasno vseeno pogledam virtualno učilnico. Če bi dobila obvestila učiteljev, da nista prisotna ali ne delata, bi jih kontrolirala večkrat. Otrok star 12 ali 14 ni toliko zrel, da bi lahko bil popolnoma samostojen. Še posebno tak, ki rad hvata krivine. Rabi nek starševski nadzor in njihovo hitro reakcijo če se kaj zalomi. Ne moreš se delat, da so samostojni, potem pa čez 3 mesece ugotoviš, da nič ne delajo za šolo. Takrat je že kar prepozno.
Drugače imata doma tudi zadolžitve. Tam imata več svobode, da se organizirata da naredita kadar se jima da. Edino kar vztrajam je, da ko pojesta kosilo, da posodo spravita v pomivalca.
V zvezi zapisom v povezavi z mobilcem – mi smo to razčistil že na začetku, lastnik telefona sem jaz, naročnino plačujem jaz, ona dva ga imata samo v uporabi. V uporabi ga imata dokler se držita pravil, ki smo jih dorekli že na začetku. Itak da preizkušata meje in jima kdaj pa kdaj za nekaj časa vzamem telefon ali ne dovolim igrat igric na računalniku.
Da mi naredita tako sceno, jima lepo povem, da bom naslednji dan odpovedala naročniško razmerje za njune telefone, če sta tako odrasla, naj si pa še telefon plačata sama.
Je pa res, da jima s tako kaznijo ne težim za vsako malenkost. Je pa sobivanje z najstniki kar borba.
Če si bil že 15let zmožen spočeti otroka, si sam bil najstnik in bi vsak starš moral dovolj okvirno vedeti kaj je prav in kaj ne.
Pa saj vidiš kakšne izpade ima avtorica. Punca naj na ukaz gre spat, medtem ko ona ropota še par ur, potem pa se “ne ve” zakaj punca zjutraj pospi. Sori – od odraslih se tega ne pričakuje, zdaj naj pa bo hčer svoji materi mati za vse dolžnosti s pravicami 5letnega otroka? Pa FUJ!
p.s. verjamem, da je bil tvoj odgovor mišljen dobronamerno, ampak na žalost se sprevrže v odobravanje in podpiranja družinskega nasilja nad otrokom/najstnikom. Vem iz izkušenj.
pri nas imamo par pravil, čist osnovnih … dokler se jih drži mi je vse ostalo ok. mi smo bolj na prijateljskih odnosih, nam vsem tako ustreza 🙂
Jaz sem jim vedno ponavljala, da je odnjih odvisno kaksen dan bojo imeli..in ne nazadnje tudi otrostvo.
Ce so naredil kar smo se zmenili, sem jih pustila pri miru…tok da so vidli, da je res od njih odvisno in ce naredijo majo mir…
Pa stela sem do 5..vem otrocje ampak pri mojih je pomagal, ker sem to ze od mejhnega …
Sta preizkusili skupne sprehode, sami? Brez telefona. Meni oziroma nama pomaga. Marsikaj izvem in tudi lahko povem takrat. Ni drugih motilcev. Včasih moram potrpeti prvih 10 minut, potem začne sama govoriti. In takrat kako tudi jaz povem svoja pričakovanja od nje. Brez kreganja, povzdigovanja glasu.
Čeprav so že napol odrasli, nas še vedno rabijo, da jih vodimo.
Tole je cist simpl. Dokler bo zivela pod tvojo streho, bo delala tako, kot bos ti rekla. Nasa generacija je tudi tako odrasla in s tem ni nic narobe. Prvo so dolznosti, nato pa pravice, ne pa da bo smrklja odgovarjala. Vzemi ji telefon in reci, kaj mora narediti, naredi urnik, npr. eno soboto ima za pomiti kopalnico, drugo kuhinjo in stopnice… nato rotirajte vsak teden. Se hvalezna ti bo, ko bo na svojem. To da pa ti smkrlja odgovori, da si ti se pokocni, pa presega vse meje. Zdaj je itak prepozno, prestara je ze za vzgojo.
?♀️To je to, ko starsi danes frocovju vse v rit porinete. Pod nadzorom jih tak al tak nimate ze od majhnega. Ker smrklovje vse lahko in vse se sami odlocajo, nobenega forsiranja ze od majhnega. Pol pa imate. Sej prav.. Nej vas je**jo.. Kaj ste pa tko glupi. Se par let nazaj pa celi raznezeni: moj soncek to, moj soncek ono, moj cel svet… ? ???♀️
Včasih smo se vozili na kolesu brez zavor, ker je bilo to “in” dokler nisem priletel po hribu v garažo in bil cel potolčen. Oče me je odpeljal na urgenco na šivanje. Potem mi je rekel “vidiš koliko ljudi smo rabili obremeniti, da smo te zašili”. “Pa sem ti rekel, da rabiš bremze na kolesu”. Drugi dan so me čakale bremze na mizi…
Pri meni 12 in 18 letnica. Za šolo sta skrbni čeprav je mlajšo treba preganjati, za domača dela pa sem popolnoma sama. Sama za hišo, gospodinjska opravila tudi moška opravila ker smo same. Včasih se počutim ko robot. Zjutraj pred službo komaj vstanem in že izkoristim vsako minuto da si razbrenemim dan.
Če kaj vem o najstnikih je to, da bolj mu nekaj ukazuješ in zahtevaš, toliko bolj bo dobil odpor in iz nekega principa tega ne bo naredil. Največ dosežete z dobrim vzorom.
Najbolj glupo pa je “dokler boš pod mojo streho…”, wtf kdo pa jih je prinesel pod vašo streho, sami se niso!! Največ lahko naredite z dobrim vzorom.
Lepa beseda lepo mesto najde.
Pri nas je bilo tako (ker se mi ni ljubilo kregati): :::……, A te lahko nekaj prosim? Bi mi naredil to in to…..
Nikoli ni bil odgovor, da ne. 🙂
Če ti njih spoštuješ, tudi oni tebe.
Je pa bilo tudi tako, da sem naročila, da se pospravi kuhinja in ker ni bila, ko sem prišla iz službe, sem se preprosto vlegla na kavč in šla gledat TV, nakar je padlo vprašanje: a kosila ne bo? in odg. V umazani in nepospravljeni kuhinji ne kuham, OK, vse se je takoj uredilo brez besed :)))
Forum je zaprt za komentiranje.