Najstniki in depresija
Poznate kakšen primer. Zakaj pride do tega, recimo v družini, kjer ni pomanjkanja, kjer ima ta najstnik materialne dobrine, v šoli prijatelje, nek status “popularnega” – ali vsaj tam blizu, pri šolskem uspehu mu tudi ne peša, vsaj pretirano ne, je inteligenten, v bistvu mu vsaj na videz nič ne manjka, ampak ocena uradne osebe pa je, da je depresiven.
Ali mislite, da psihologi, psihiatri, prehitro ocenijo otroka, najstnika, da mu nekaj manjka oz. da je z njim nekaj narobe, da prehitro posvečajo njegovemu doživljanju prevelik pomen… ali pa ravno obratno, da starši ne vidimo, da se z otrokom nekaj dogaja, da ne ukrepamo na začetku…
In kako bi se kot starš moral s tem spopasti, kaj uvesti, kaj spremeniti in kaj ukiniti. Kaj pa enostavno pustiti pri miru.
Ima kdo kakšne izkušnje, pa naj bodo to lastne ali “sosedove”.
Pa naj povem, da ne gre za moje družinske razmere, sem pa danes res naletela na tak primer, in me je kar “šokiralo”…
Eden od razlogov zakaj so tako hitro na tabletah je tudi ta, da ima zdravnik “provizijo” oz ugodnosti, če več proda….
Drugi je pa pogojen z družino v kateri otrok raste in starši nudijo “vse”, da dete ne bi trpelo, ko pa “dete” prerase okvir družine in se začnejo čisto običajni življenjski problemi, se pa zlomi, ker ni vajen, da bi se spopadal s frustracijami……
Osebno poznam le en primer, sicer iz prve roke, a le iz pripovedovanj iz preteklosti (od tega je že 20 let). Ta fant je pri 16 letih zbolel za hudo depresijo.
Na kratko- navzven so vsem delovali kot odprta in topla družina s dobro komunikacijo, a se je izkazalo, da se o počutjih, občutkih in čustvih doma nikoli niso zares pogovarjali (niti starša med sabo). Navzven je deloval precej običajen najstnik s svojimi trmastimi izpadi in veselimi trenutki, a navzven, pravi, nikoli ni vzbujal večje pozornosti, ki bi nakazovala, da se z njim dogaja nekaj hudega. Sicer je imel v šoli nekaj disciplinskih težav (ki so itak le alarm, krik po razumevanju) in žurerske vikende, ki so vključevali veliko alkohola in trave, drugače pa je bil precej umirjen, občutljiv in introvertiran.
Sam pravi, da nikoli ni našel sprejetosti in razumevanja tam, kjer bi ga moral (doma). In stanje je vodilo v hudo depresijo, z njo se je spopadal celih 5 let.
Zdaj dobro funkcionira, ima družino, je veder in zadovoljen, naučil je je, kako pomembno je izražanje in razumevanje čustev..
a ni za takšne težave bolj primeren kakšen drug podforum???
Izbira je bogata
po ponovnem premisleku pa tema morda res spada sem …. po Robijevemm komentarju sem videl večino v tej temi pisočih forumašev … ki v adolescenci niso preboleli depresije in še vedno “furajo safr”
Temo sem zato tu odprla, ker vseeno mislim, da ta situacija ni tako nenavadna, neobičajna, in da so na tem forumu ljudje, tudi Sadni, ki bi znali o tem povedat (vsak na svoj način) več, mi približat razloge, pojasnit… Ne gre za klasičen psihološki opis, tega najdeš še pa še na internetu, gre za več. Gre za izkušnje, za miselnost, za doživetje.
Je pa verjetno to dost težko komu izpovedat.
Najbolj me “muči” to, ali smo prehitri z nekimi tovrstnimi ukrepi, torej medicinskimi, ali pa ravno obratno, prepozni, da stvari že odpeljejo v to smer, kjer ni več drugega, kot zdravila… Mi je res žal za tega otroka in rada bi mu pomagala.
Enostavno se “butkam” v vprašanje, ali bolj potrebuje pedopsihiatra s terapijo, ali pa eno okolje s sprejemanjem, ljubeznijo”, en vpogled v drugačen način življenja, torej tisti, kjer ni vse dosegljivo, ni vse omogočeno, da bo znal ceniti tudi majhne, “drobne” stvari v življenju, se potem posledično toliko bolj veseliti večjih, okolje kjer bi bilo več športa, in pa seveda okolje s prijatelji, sovrstniki, ki bi ga cenili in imeli radi. Bi bilo to zadnje zadosti?
Pa še to, pred leti, v času mojega najstništva, je bilo tega zelo malo. Danes pa veliko otrok pošljejo ob kakšnih zdravstvenih težavah, napr. glavobolih, slabostih… kar k psihologu na obravnavanje. Tega včasih ni bilo. Preverjeno. Sama sem tudi kot najstnica določen čas (nekaj mesecev) imela ponavljajoče slabosti (želodec) ampak za vsako, ko me je mama peljala k zdravniku, so rekli, da mi nič ni in me poslali domov. Čez mesece je to minilo, brez nekih dodatnih ukrepov. Danes dobiš pa napotnico za psihologa in potem se najde kup problemov (kot da jih včasih ni bilo) in otrok je ubog, nerazumljen, in kdo ve kaj še vse. In otroci takšni kot so, znajo ta podatek še dobro izkoristit, saj te potem nekako “izsiljujejo” da popuščaš in še več dovoliš, vse za njegovo dobro počutje, kot prispevek k njegovi “ozdravitvi”.
Tako nekako… Kaj torej delamo?
Se strinjam. Otrok zelo verjetno nima občutka lastne vrednosti, ker ima preprosto “preveč” ugodnosti, za katere ni vložil dovolj lastnega truda, da bi začutil svojo vrednost. Ali pa ga je vložil, pa ni bil ustrezno nagrajen s strani staršev.
Nekako mi uspešnost na večini življenjskih področij in depresija ne gre skupaj – za depresijo je namreč značilno, da človek zjutraj še vstane z muko, najraje pa sploh ne, kaj šele kaj drugega.
Prav tako ne bi tako vehementno krivila okolice. Sploh najstniki imajo navado, da stvari doživljajo po svoje in ne nujno vsaj okvirno objektivno. V depresijo padejo tudi odrasli ljudje, ki imajo ljubečega partnerja – tukaj bi potem a priori morali kriviti nesrečen zakon?
Po eni strani smo sigurno prehitri z diagnozami (ne samo za depresijo, na sploh). Jaz svojih otrok recimo nikoli nisem peljala na urgenco, razen po prometni nesreči, poznam pa starše, ki so tam tako rekoč redne stranke. Primer: otrok si je s predalom priprl prst. Seveda je vpil in jokal, saj ga je bolelo. Ampak dotični starši, namesto da bi ga pomirili, prst pod mrzlo vodo in potem videli, ali je res zlomljen, direkt v avto in na urgenco, da so to naredili tam. Prst seveda ni bil zlomljen. Ko sem rekla, da bi otrok komot preživel nekaj ur tudi z zlomljenim prstom, da to ne bi bilo nič tragičnega, niti ga ne bi neznosno bolelo, kaj šele, da bi bilo ogroženo njegovo življenje, pa začuden pogled … Moj otrok trenira in se na treningu seveda večkrat kaj rahlo poškoduje, nič posebnega. Če bi bilo po njegovem, bi vsakič letela slikat (da se potem lahko naslednji dan pohvali pred drugimi). Sem potrebovala kar nekaj časa, da sem mu dopovedala, da so poškodbe in bolečine del tega heca in če misli, da ne zmore, potem to ni šport zanj.
Mislim, da je v precej primerih podobno, kot sem zdaj ponazorila s telesnimi poškodbami.
Po drugi strani pa veliko otrok živi precej laže, kot je na primer moja generacija, ker imajo razumevanje pri stroki in potem tudi pri učiteljih, da laže funkcionirajo v šoli in dobivajo znanju primerne ocene (primer so dislektiki, ki potrebujejo poseben režim pri ocenjevanju).
Depresija, hm … Deloma se strinjam z onom, da je tukaj eden od dejavnikov tudi razvajenost oziroma zavijanje v vato. Ne vem, koliko igrajo tu vlogo prevelike ambicije staršev, si ne upam trdit. Sigurno je pa bolj zapleteno, kot si predstavljam (sem pa le preprosto podeželsko dekle). V sorodstvu imam depresivca in res ni mogoče kar s prstom pokazati, zakaj. Jaz v bistvu pojma nimam, zakaj je ta človek depresiven, ker kakšnega očitnega razloga ni.
Počasi bo vsak Slovenec postal slovencelj in bo potreboval roko nekoga, da nas bo vodil skozi
življenje.
Mislim, da je tudi vzrok za depresije prevelika ambicioznost predvsem staršev.
V večini se šolajo birokrati s katerimi si nima družba kaj početi, rezultat tega pa je še dodatna potenca na to depresivno osnovo.
Oboje mu lahko pomaga. Problem je, ker bo težko našel okolje z ljubeznijo, ker s takim človekom je težko živet, saj vse zavrača in v drugem človeku vzbuja občutek nesprejemanja. Zato potrebuje ob sebi običajno izkušenega “psihologa”, le ta ga lahko razume in hkrati motivira. Zdravila niso prava pot, definitivno ne. Mogoče le kot dodatek za nek kratek čas, ampak samo dodatek, ne kot edino sredstvo.
Se strinjam. Otrok zelo verjetno nima občutka lastne vrednosti, ker ima preprosto “preveč” ugodnosti, za katere ni vložil dovolj lastnega truda, da bi začutil svojo vrednost. Ali pa ga je vložil, pa ni bil ustrezno nagrajen s strani staršev.[/quote]
tako pisanje mi gre pošteno na jetra, poenostavljanje depresije in iskanje babalnih vzrokov, poleg bolečih življenskih izkušenj ki vodijo v depresijo je vzrok za depresijo dostikrat povsem fizične narave in za to so krive kemične spremembe v možganih, pomankanje serotonina in noradrenalina, razne degenerativne bolezni itd…pisanje da če je človek življensko uspešen da ne more bolehat za depresijo je tudi za lase privlečeno, veliko je znanih in uspešnih ljudi ki bolehajo za depresijo ki je bistveno bolj razširjena kot si družab upa priznati, sploh zaradi takih zapisov kot prednjačijo tu zgoraj je tabuizirana in se sploh ne čudim, da se marsikdo ,ki boleha za tem ne upa odkrito pogovoriti z najbližjimi ….za večino vas hje depresija znak lenobe ( mentalne) in nezmožnost spopadanja z življenskimi tegobami…resnica je pa daleč od tega
Oboje mu lahko pomaga. Problem je, ker bo težko našel okolje z ljubeznijo, ker s takim človekom je težko živet, saj vse zavrača in v drugem človeku vzbuja občutek nesprejemanja. Zato potrebuje ob sebi običajno izkušenega “psihologa”, le ta ga lahko razume in hkrati motivira. Zdravila niso prava pot, definitivno ne. Mogoče le kot dodatek za nek kratek čas, ampak samo dodatek, ne kot edino sredstvo.[/quote]
marko včasih se vgrizni v prste in ne piši, resno
Nevem sem verjetno tretji v vrsti po kritikah Markotu (za Sadnim in Spiderjem) ampak to kar je napisal Marko tukaj spodaj (citirano) je pa čisto pravilno…
Problem je v tem ker dandanes ne velja več pravilo ”survival of the fittest” in taki depresivni ljudje zastrupljajo našo družbo, kakorkoli grdo se sliši v pradavnini bi pomrli zaradi šibkosti in pomankanja vladnih ustanov (državnih) ki bi jim pomagale…
pomagaj si sam in bog ti bo pomagal je moj deda vedno reko in če se držiš tega načela in si dovolj trden gre vse skozi, samo potrebno je bit dovolj pameten če nisi si pa pomoje itak samo pasivni član skupnosti (Sveta) in si samo parazit ki dela nič koristnega (kot vsi na socialni ki bi jih poslal čistit rečne struge, metat sneg, čistit gozdove namesto da z socialno praznijo moje davke in ne delajo ničesar ali še to na črno…
depresivni najstniki so posledica lastne netrdnosti in umikanja namesto spopadanja z krutim svetom… nekoč so Špartanci takšne dečke pustili umret, ker niso bili vredni naziva moški…. če pa je to ženska potem pa je potrebno ljubeče okolje matere in ničesar drugega, občutek da je sprejeta pri mami in da ima vsaj v njej prijateljico…
Oboje mu lahko pomaga. Problem je, ker bo težko našel okolje z ljubeznijo, ker s takim človekom je težko živet, saj vse zavrača in v drugem človeku vzbuja občutek nesprejemanja. Zato potrebuje ob sebi običajno izkušenega “psihologa”, le ta ga lahko razume in hkrati motivira. Zdravila niso prava pot, definitivno ne. Mogoče le kot dodatek za nek kratek čas, ampak samo dodatek, ne kot edino sredstvo.[/quote]
marko včasih se vgrizni v prste in ne piši, resno[/quote]
To lahko tudi jaz rečem tebi, ampak bi s tem izrazil nespoštovanje do tebe. Torej, ne bodi nespoštljiv in sprejmi mnenje drugačno od drugega. Kajti, tudi ti se lahko motiš.
On, to si pa ti malo pomešal. Depresija je motnja, bolezen, če si jo predstavljaš kot nekakšno okvaro.
In bolezen se zdravi z zdravili. To, kar ti opisuješ pa je razvajenost in nima z depresijo nobene zveze.[/quote]Pomešal? Mislim, da nisem.
Tudi nap prebavne motnje ne pridejo same od sebe ampak so posledice napačne prehrane ali pa če ješ nap (kemično) oporečno hrano in po daljšem časovnem obdobju hudo zboliš, greš k zdravniku, ta ti da zdravila, ki jih ti pridno zoblješ, zraven pa še vedno ješ ničevo hrano in si domišljaš, da tvoja hrana nima nobene veze s tvojo boleznijo…. 😉
Z depresijo je podobno. Raste od malega in se stvari kopičijo, a ko je vsega preveč se človek zlomi in zapade v nek trans, začaran krog iz katerega se mu pomaga tudi z “zdravili”.
Kaj pa so ta zdravila?
Neke kemične učinkovine s katerimi poizkušamo na ta način/z vnosom, preobrnit tok naših misli. Počnemo to kar bi morali počet sami s svojim mišljenjem, ker z različnim mišljenjem se spreminja tudi kemična struktura našega telesa. nap. Kadar smo nasmejani nas manj boli, če se slučajno udarimo kot če smo slabe volje…itd
Tak otrok/najstnik, ki je zaradi razvajanja s strani staršev, oropan občutka uspeha/zadovoljstva po nekem naporu (miselnem ali fizičnem) komot zapade v neko apatičnost, ker enostavno nima se čemu veselit. Se ne sooča s čisto življenjskimi frustracijami, ker ga starši odrešijo vseh muk in tablete so le nadaljevanje te agonije, ker se z njimi doseže isto – preloži se odgovornost/doseže se ugodje po najlažji poti, da le ne bi “otrok trpel”.
Kot je napisala It včasih tega ni bilo (oz bistveno manj) iz preprostega razloga, ker otrok ni nihče razvajal – že od malega! Enostavno si bil soočen z dejstvom, da je nekaj treba pregurat, postavljen pred zid in pika in na tak način si krepil svojo samopodobo, gradil lastno vrednost, spoznal občutek pristnega ugodja ob uspehu, ki ti ga ne more nihče drug pričarat. Seveda takrat, ko si bil postavljen pred dejstvo, ni bilo prijetno je pa bilo koristno. Danes pa starši “sočutni” do malčka, vrtijo svet okoli njega in ko se ta vrtiljak ustavi se (takrat ne več) mali podela…… :/
Torej po tvoje bi morali vsi ki smo f fazah malega otroka biti depresivni… hmmm nekak ne čutim nobene depresije :D[/quote]No, to pa spet ni tako simpl, se ti ne zdi, da bi lahko obstajala vmesna paleta vseh mogočih barv v različnih odtenkih? 😉
Torej po tvoje bi morali vsi ki smo f fazah malega otroka biti depresivni… hmmm nekak ne čutim nobene depresije :D[/quote]
Nisem siguren, ampak po moje da moški depresijo celo redko priznajo sebi oziroma drugim, da zaščitijo svoj ponos. Pa ne namigujem nič osebnega Matkič.
Ženske pa včasih že kar prehitro zase ali druge označijo, da so v depresiji, zato da pokažejo svojo šibkost, s čemer kličejo na pomoč. Depresija ni nič drugega kot nemotiviranost do življenja, do vsakdanjih opravkov, hobijev. Kaže pa se s slabo voljo pri ženskah in jezo pri moških, malo posplošeno povedano. To ne pomeni, da če se nekdo razjezi, da je že kar depresiven. Če pa to počne konstantno in poleg tega nima nekaj kar bi ga razvedrilo (in to ni droga), je pa že na poti tja ali pa je že tam. Vedno pa je tudi pot ven. 🙂
Depresija ima neke vzroke. Eni so fizični, drugi so psihični. S psihičnimi nimam veliko izkušenj in si ne bi upala karkoli tveziti o tem. S fizičnimi pa sem se tudi osebno soočila, vendar kasneje, ne v najstniških letih.
Moj nasvet za vsakega človeka, ki se sooča z depresijo, je, da naj najprej poskuša zadevo “fizično/kemijsko” preveriti/razrešiti. Ko enkrat prideš k zdravniku in ta zazna, da si “depresiven”, se mu v možganih prižge lučka, na kateri piše psiholog, in neha razmišljati….
Depresija nima nič skupnega z uspehom in uspešnostjo. Si lahko izjemno uspešen, ljudje te tako vidijo, vendar si depresiven. Depresiven človek potrebuje veliko podpore, ki pa ne sme biti “ujčkasta”, ampak te mora na mehek način spodbuditi, da prevzameš spet vajeti življenja v roke. To seveda v primeru, da je njen vzrok fizičen/kemijski. Enostavno je to reči, zelo zelo težko to narediti. Če depresija izvira iz določenih duševnih stisk … sem že napisala, da si ne bi upala kakršnekoli nasvete talati na tem področju.
Antidepresivi zdravijo simptome, ne vzrokov. Zato menim, da niso dobra rešitev. Ker pa vem, kako težko je, ko si depresiven. Veš, da si in si ne znaš pomagati. Počasi pa tudi okolica obupuje nad tabo, ker se na vse stimulans-e odzivaš tako negativno, da njih vlečeš “dol”, namesto da bi oni tebe “gor” in tako enkrat enostavno dajo roke stran … Ti si tako občutljiv, da ne samo, da to čutiš, ampak multipliciraš efekt x 10 zaradi svojega depresivnega stanja. Težko, res težko se je iz tega izvleči.
Depresija je stanje odmaknjenosti, v katerem se oseba zateče v svoj svet sanj in idealov. Je posledica strahu, ki se pojavi zaradi kritičnih misli in s tem občutka nesposobnosti soočanja z realnimi težavami.
Zato nas v depresijo lahko pahnejo razne stresne situacije, kot so ločitev, izguba službe….Vse kar občutljivo osebnost iztiri iz nekega varnega vsakdanjika in postavi pred nove izzive, s katerimi se oseba ne zna ali ne zmore soočiti.
Ravno s tem, ko se starši trudijo otroku ponuditi in uresničiti čim več njegovih želja, ga naredijo mehkužnega ter preprečijo razvoj lastnih obrambnih mehanizmov, ki bi otroka obvarovali in mu pomagali pri soočenju z izzivi oziroma pri realizaciji njegovih želja in pričakovanj.
Puberteta je ravno tako neko stresno in prelomno obdobje, ko se v odraščajočem otroku prebujajo novi in neznani občutki ter s tem želje po realizaciji teh čustvenih potreb. In ker otrok še vedno pričakuje, da bodo te potrebe na lahek način zadovoljene, se ob pomanjkanju lastne nesamostojnosti, sooči s strahom in občutkom nesposobnosti. Zato je več možnosti, da oseba zapade v depresijo, če je živela v nasilnem okolju, ter bila priča kritikam, kričanju ali obtoževanju….
Kar pomeni, da je otrok že na pol odrasel, na čustvenem nivoju pa je še vedno kot majhen otrok.
Zato rabi vzpodbudo, samozaupanje in ljubezen, ki mu olajšajo soočanje z vsem tem, kar odraščanje in realnost s sabo prinašata.
Forum je zaprt za komentiranje.