najcenejsa pocitnice
Aprila smo bili na Filipinih, otok Boracay, karta 200,000 sit z taksami vred, tam sem zapravil dobrih 300 evrov, bilo je ful poceni, dobra hrana in odličen shoping v manili, kjer smo bili dva dni nato pa nazaj domov, na otoku pa smo bili 17 dni.Poceni ter odlično, morje kristalno čisto in prijetno vzdušje na otoku Boracay!
Mare
🙂
Sej sem nekje že na forumu pisala o tem…pa vseen…še enkrat…
šli smo na štop do Almerije…se pravi zastonj do dol in nazaj…trajekt do Nadorja stal malo manj kot 50 €..viza ni potrebna…barantal smo pač za vse…nisem pač pokupla pol maroka…za to bo še cajt, ker se enkrat vrnem z debelejšo denarnico
pot: Nador – Fes – Er Rachidia – Merzouga – Todra Gorge – Quarzazate – Ait Benhaddou – Marrakesh
– Essaouira – Safi – Casablanca – Meknes – Chefchaouen – Nador
del poti smo preštopali…iz Ait Benhaddou do Marrakesha…drugače pa smo se furali z avtobusi, lokalnimi…nič fancy, jedli smo pač 1 krat na dan, nismo plačevali dodatnih dirhm za prtlago na avtobusih, parkrat spali pri domačinih…u glavnem se da…
prijetno potovanje…
etiopija, kenija, tanzanija-zanzibar, zambija 3mesce z letalom cca 450.000sit
laos, thailand, myanmar 2,5 mesca ze letalom 380.000 sit
jordannija lasten prevoz 1,5mesca 130.000sit
indija 250.000 vse 2 mesca.
povsod je letalo skoraj 1/2 cene ali vec.
backpacker varijanta ob low budget prenočiscih in fried rice with vegetable kosilih :)…
najdrazje je vedno karta za letalo, to ne vela..!!!
lp
damjanc
Spanje pri prijateljici, za hrano pa tudi ne daš 60.000 sit za dva tedna. Ni nč ”lovska” samo mal se je treba znajti. Ne vem zakaj bi pisala nekaj kar ne drži.
Sicilija/Tunizija, 3 tedne ( od tega 2 tedna v Tuniziji ) – lasten avto, 4 osebe, vsi stroški vključeni- približno 140.000 sit na osebo
Zadnja sprememba (20-12-05 13:09)
Tunizija z lastnim avtom…
Avto- fiat Scudo, potovali smo v juliju 2005, naredili skoraj 7000 kilometrov
Bilo je potrebnih kar veliko priprav in načrtovanja, še največ časa smo porabili za rezervacijo in nakup trajektne karte Trapani- Tunis- Trapani. Cruise&Ferry center je iz svoje ponudbe umaknil to povezavo, zato smo se morali obrniti kar na italijanske kolege. Nekaj faxov, telefonskih klicev in nekaj obiskov banke pa je na koncu le uspelo.
Potovali smo najprej skozi celotno Italijo in nato na skrajni zahod Sicilije- v Marsalo. Iz Trapanija smo nato odšli v Tunis- trajekt naj bi vozil kakšnih 8 ur, ampak je najprej zamujal z odhodom, zaradi razburkanega morja je v tunis prišel okoli devetih zvečer. Sledile so carinske formalnosti. Tisti, ki so že bili v Tuniziji v lastni režiji vedo, kako to gre. No vse je bilo opravljeno do pol enih zjutraj in mi smo končno lahko začeli naše potovanje po Tuniziji.
najprej po zahodni strani na jug ( Le Fef, Kasserine, Gafsa, Tozeur ). Spustili smo vse oglede severa, ker smo se osredotočili bolj na jug. Od daleč smo videli Table de Jugurtha, kar nekaj časa smo sicer porabili z iskanjem poti, da bi lahko prišli blizu, ampak brez uspeha. V Tozeur-ju smo kampirali v enem of tunizijskih kampov. Tam smo se prvič srečali z vročino- groza. Saj se navadiš ampak na začetku je velik šok. Ogledali smo si Nefto, kjer smo zaman iskali nek bazenček v oazi- sicer smo ga našli ampak je bil popolnoma brez vode. Odšli smo tudi proti alžirski meji na ogled gorskih oaz ( Chebika, Tamerza, Mides ). Čisto nakjlučno smo pobrali domačina, ki je štopal- bil je berber in nato smo naslednjih nekaj ur preživeli z berberi, pili metin čaj, jedli fige in dateljne in se šli naturalno trgovino. Pasove, čevlje, majice in hlače smo menjali za berberske torbe, tepihe.
Po nekaj dneh v tozeurju smo se odpravili še malo bolj južno. Prečkali smo Chott El Jerid in kampirali v Douz-u. Bili smo edini gostje v kampu- okoli 45° v senci. Rekord tistega kampa je 60 v senci, izmerjen nekaj let nazaj. Od tam smo potem malo krožili naokrog in si ogledovali oaze in puščavo. ( Zaafrane, El Faouar ).
Odšli smo tudi do Redjim Maatoug-a. Tam je temperatura narasla na skoraj 50 v senci. s seboj smo imeli elektronski medicinski termometer- ”vremenskega” smo pozabili doma. No s tistim smo hoteli izmeriti temperaturo a je zadeva crknila pri 43°.
Na poti smo se ustavili v berberskem kampu. 30 kilometrov v vsako stran ni nikakršne civilizacije. Lastnik kampa koplje puščavske vrtnice. Nekaj ur smo preživeli v njegovi družbi ob pitju metinega čaja. Izmenjali smo cigarete in naše čaje zamenjali za puščavske vrtnice. Po parih urah smo bili stari prijatelji. Ta nam je tudi povedal, da je malo čez 45°.
Lastnika kampa v douz-u smo vprašali, kako je s cesto do Ksar Ghilaneja in ali je prevozna z našim avtom. Rekel je, da ne bi bilo problema ampak če piha veter in puščavski pesek popolnoma pokrije cesto, je nevarno. Ko smo prišli do razcepa, od koder cesta vodi na jug smo od domačina izvedeli, da je ponoči pihalo in da se je več džipov vdrlo, ker so zgrešili cesto.
Iz Douza smo nato potovali proti vzhodu do Matmate. Matmata je sicer zanimiva ampak preveč turistična. Povsod se ti vsiljujejo vodiči in ti ponujajo raznorazne oglede. Po dolgem času smo spili mrzlo pivo v Star Wars baru in se nato hitro pobrali iz neprijetne Matmate.
Odšli smo proti djerbi, kar sicer ni bilo načrtovano ampak je bil tam najbližji kamp. Djerba nam je ostala v spominu le zaradi nekajurnega barantanja za spominke. Ne bom rekla, da ni lepa ampak mene ni prav nič navdušila. Polna bogatih turistov, plaž in 5 star hotelov, kar me niti malo ne zanima.
Iz Djerbe smo ušli že takoj naslednji dan, potem ko sva se s sestro slikali z enim od delavcev iz kampa ( ker je on vztrajal ). Hotel je tudi telefonsko številko in mi celo ponujal svojo. Kljub bolj razvitem delu je bil tip vsiljiv, bolj kot katerikoli drug, ki je ponujal par tisoč kamel. No iz Djerbe nato proti severu do turistične Mahdie, kjer smo s težavo našli hotel, ki ni bil tako zelo drag. Zopet preveč turistično mesto in ušli smo takoj naslednje jutro.
Do odhoda trajekta smo se nastanili v kampu v Nabeul-u. Od tam smo odšli na ogled Kairouana- slaba izkušnja. Tip nas je po celem mestu lovil z motorjem z namenom da nam bo pokazal mošejo, kjlub temu, da smo mu jasno dali vedet, da nočemo njegove pomoči. Ker le ni nehal smo le peljali za njim in ta nas pripelje točno pred trgovino s preprogami. Parkiramo avto in se sprehodimo po ozkih ulicah – še ena past. Šele po prihodu domov smo izvedeli, da so to stari triki tamkajšnjih prebivalcev. Eden te tja pripelje, nato se izgubiš in za to da ti en drug pokaže pot nazaj je potrebno sveda plačati. Mi smo sicer našli pot nazaj, ker nismo šli predaleč, ker se nam je tip zdel sumljiv že od začetka.
Iz Nabeula smo odšli tudi na rt na severu ( Korba, Kelibia, rt Bon ). Tam smo našli kilometrsko plažo in bili tudi edini na njej. Vsekakor zanimiva pokrajina. Od tam potem v Tunis is s trajektom nazaj na Sicilijo. Spet seveda srečanje s carinskimi formalnostmi in težavami. Trajekt naj bi iz tunisa odpeljal ob osmih zvečer, pa ga ob desetih sploh še ni bilo v pristanišču. Potem smo odšli okoli enih zjutraj.
Krasno potovanje. Obžalovali smo, da se nismo še bolj sredotočili na jug, ker je sever preveč turistično usmerjen. Zanimivo ampak premalo popotniško in avanturistično. Celotno pot smo tudi obžalovali, da nismo imeli džipa ali karkoli drugega na 4 kolesni pogon. Tunizijske ceste so dobre, ampak veliko je bilo stvari, ki bi jih lahko videli, če bi imeli drugačen avto.
Če te zanima še kaj, mi pošlji sporočilo. LP
fan
Forum je zaprt za komentiranje.