najbolj zanimive in čudne
betis
Moja zgodba
01.01.13 19:00
VVčeraj sem imela pomeben sestanek v centru LJ, da boj ja lepa sem si dala lepo obleko pajkic pa krilo. Pa sem nakosilu pa me vsi nekaj gledajo v krilo. Ko, pa pridem domov sem pa ugotovila, da sem si pozabila dat krilo. To pomeni, da sem bila v pajkicah.Ali se mi bo kdo posmehoval ali me je lahko sram
Moja babi je nekoč hotela pomagat neki ženski, ki je bila Hrvatica, ampak babi ni znala hrvaško govort in tista ženska je ful slabo zgledala, babi jo je pa hotla vprašat že je utrujena jo je pa vprašala če je ‘trudna’
Enkrat smo bili v Črni gori na morju in smo v gostilni na obali naročal, pa vsi normaln naročimo, pol pa vprašajo mojga brata kaj bo, pa reče ‘prdžene kalamare’ namesto pražene kalamare. Ns tm zravn je kr začel po mizi metat od smeha 😀
prdženi – tu pa naj še kdo pomaga z razlago :)[/quote]
ma nič ne pomeni, zato pa tudi ni ne vem kako hudo smešno… razen, da zveni podobno prdcu…
po hrvaško bi moral bit kvečjemo pržen, ne pražen….[/quote]
No, ampak hecno je vseeno – se je fant hotel malo pokazat, kako on fino jezik (so bili v črni gori) obvlada in se je samo blamiral ………… :))))))))
Par mesecev nazaj sem si šel kupit korekcijska očala v optiko Clarus. S sabej sem imel tudi list z izmerjeno dioptrijo ( pregled ki sem ga opravil v Mestni Optiki ) tako da ni bilo problemov. Čez približno en teden me zjutraj pokličejo in obvestijo, da so očala že narejena in da jih lahko grem iskat. Popoldne pridem tja in ko jih pomerim se ustrašim samega sebe v ogledalu, saj je bila dioptrija očitno PREmočna. Potem pa vprašam tam žensko, kateri moram plačat, kaj naj pa zdaj naredim, pa me vpraša : Koliko časa pa ste že brez očal ? Ji odgovorim en teden. In reče ja veste gospod oči se morajo navadit na novo dioptrijo, tako da probajte nosit očala še kakšna 2 tedna potem se pa vrnite nazaj.
Naslednji dan grem spet, tokrat do Clarusa izmerit dioptrijo ( še enkrat ). Pa me vpraša tista receptorka, če sm s seboj vzel tudi stara očala, da bodo lahko ugotovili vzrok kaj točno me moti in ker jih nisem imel s sabo in ker ni bilo dovolj časa, da bi lahko šel domov in spet nazaj iskat to ( zdravnica še pol ure na šihtu ) nisem imel druge izbire kot, da se zmenimo za naslednji dan. Ko pridem domov mi mama pove, da so me klicali iz optike Clarus, češ, da se nek možakar pritožuje, da so zamenjali njegova očala z mojimi in da naj se čim prej oglasim tam in jih vrnem. Da ne bom spet hodil nazaj po nepotrebnem pokličem še sam tja, da se prepričam, če je vse to res. Oglasi se na telefon neka prodajalka in vsa začudena nad tem začne spraševat sodelavce, če kdo kaj ve o tem ( slišim po telefonu vse ). Reče mi da bo poklicala nazaj. Pokliče nazaj in pravi, da noben nič ne ve o tem, lahko pa še enkrat proba če čem. Ji rečem okej. Pokliče še enkrat nazaj in spet isto, jaz se že začnem rolat od smeha po telefonu, potem se pa še ona začne.
Naslednji dan, zjutraj se spet tam prikažem in zdravnica ugotovi, da je z mojo dioptrijo vse okej, me pa moti cilinder, ki so ga zraven dodali po nepotrebnem, zato vidim sliko tako ostro. Ko mi napiše listek pokliče sodelavko, da mi bo pomagala izbrati nova očala. Spet se začnem smejat in ji rečem, da sem jaz očala že kupil pri njih in da bi rad zamenjal šipce. Tako me napotijo spet do enega tretjega prodajalca, ki mi pa hoče dopovedat, da stvar ni izvedljiva, saj sem prvi pregled za dioptrijo opravil pri Mestni Optiki in da bodo oni morali kriti škodo.
No tu se pa potem ta dogodivščina konča, saj so mi še isti dan enkrat do večera sestavili nova očala, tokrat brez prepotrebnih komplikacij.
Očala, očala, očala, očala, očala….niti ni bilo več smešno.
Pa še en zanimiv dogodek, ki se mi je zgodil prejšnje leto poleti. Grem v mesto z namenom, da bom zmotil najlepšo punco, ki jo bom zagledal, stopil do nje in vzpostavil debato. Tega nisem še nikoli v življenju prej počel, zato sem se želel sprobat, da vidim kako dobro mi gre ta stvar od rok. Pridem do centra in res tam pri McDonaldsu vidim na klopci sedet eno res lušno punco, ki je brala knjigo. Rečem si ok stari, to je to, zdej bo treba it v akcijo. Še kakšno minuto ali dve skakljam tam ves nesiguren vase, se sprašujem a bi, ali ne bi, na koncu pa si rečem fu*k it, bo kar bo. Hodim do nje ( noge so kr same od sebe korakale ), počutim se kot, da bom skočil v prepad. Ko pridem že do nje in jo pogledam pa ji prbijem : “O živjo, a ti lahko zastavim eno vprašanje ?”. Nazaj pa dobim : Sorry I’m not from here, I don’t speak Slovenian. Nastopi vsaj 5 sekund molka, ko nisem vedel kaj rečt nazaj, potem se pa sprijaznim z usodo, da danes očitno ni moj dan, se usedm zravn nje in se začneva pogovarjat po angleško. Na koncu pa jo namesto številke vprašam za MSN messanger 😀
grem na pumpo, not dva za blagajno, povem: rabim moško roko, da mi nekaj na avtu pogleda, prosim!
en stegne svojo roko prek pulta in reče: izvolite![/quote]
Te so meni luštne ja.
Enkrat me je v gneči en tip po nesreči pohodil. Se obrne in reče: Joj oprostite. Jaz pa: Nič hudega. On: Potem vas bom pa še enkrat.
Kot prvo bi jaz tega uslužbenca takoj prijavila zaradi nespoštljivega in nesramnega obnašanja. Kaj si pa on predstavlja kdo da je, da se zdira na stranke.
Kot drugo pa kdo je pa toliko nor, da bi mu dal svojo bančno kartico? Dandanes so taki časi, da bančno kartico težko že svojim najbližjim zaupaš, kaj šele nekemu neznanemu uslužbencu, ki je zapovrh še nesramen.
Kot tretje pa kje pa piše, da bo kaj imel od te bančne kartice, prej bo imel izgubo, saj so skoraj vsi že v minusu. Bi moral imeti pa res preklemansko srečo, da bi naletel na koga, ki dejansko ima kaj denarja na kartici. Ampak ta svoje kartice prav gotovo ne bi podaril nekemu neznancu. Zakaj le bi to storil? Če bi že hotel podariti denar, bi raje nakazal Zvezi prijateljev mladine, ko so bili toliko glasni okorg lačnih otrok (zanimivo kako kar naenkrat niso več lačni odkar so se spravili na Janšo)
Pridem delat v eno podjetje, za računalnik. Imam daljšo ogrlico, ki me moti, ko sedim pri mizi, zato jo vržem nazaj. Pozabim, grem po drugih opravkih po firmi … To, da imam ogrlico še vedno obrnjeno nazaj, sem opazila šele, ko sem šla domov. Poskrbela sem za svoj smeh ter še za (skrit) smeh marsikoga, ki me je videl … 🙂
V službi mi je na vrata pisarne nekoč potrkal sodelavec in odprl vrata ter rekel “Zdravo Ema, Marko tu!”
Seveda smo se na ta račun smejali kar nekaj časa, pravzaprav, do trenutka, ko sem bila enkrat zelo zatopljena v delo in je na vrata potrkal poslovni pratner ter vprašal ” Gospa Ema?, vsa vljudna in prijazna sem mu odgovorila “Pri telefonu!”
….. 🙂
Tele so mje najljubše življenske..
Enkrat me je neki sestra spraševala pač debata je tekla o apartheidu neki za šolo in seveda ta glavni te teme je Nelson Mandela. Govoriva po telefonu in jaz sem jih hotla rečt,un no sej veš,in predenj sem se spomnla sem ji rekla,un mustafa,un ali baba..tok sve se nasmejale.. sramota za tiste ki spoštujejo Mandelo.
Enkrat se z babico kregam,da pač ne morem nekaj kupit ker nimam denarja. In ona še kar vztraja da je vedno treba met neki po povštrom in me je čist razjezila in jst popizdit in ji zakričim “pa a razumeš da tud za burek nimam!” pa ona reče “ja pa ne bureka kupovat,burek je drag.”
Potem je bla pa dobra ena s tega foruma..je ena spraševala neki v zvezi s socialno pa jaz napišem..
“Pripravi dokumentacijo,fotokopiraj potem pa pojdi na LSD” namesto na CSD :)))
Pred dnevi poslušam debato med očetom in 24 let starim sinom. Oče mu reče, da naj prinese drva, hkrati pa mu navrže , da bi se lahko to tudi sam spomnil. Sine pa smrtno resno nazaj : “Pa saj sem še otrok”.
Verjetno mi ni treba povdarjati, da je in kot kaže bo ta “otrok” večno brezposelni in da ima ziher čez 100 kil.
Se pogovarja moja babica s sosedo, ki je večkrat pršla na obisk in sta malo obdelali vaške čenče. Pa pravi sodeda moji babici: “Ti veš kako je s Francko hudo, si slišala? Menda ima tisto bolezen…kako se že reče..veš tisto no oldtajmerjevo! ” (Franca je imela alzheimerjevo bolezen)…umirala sem od smeha!
Forum je zaprt za komentiranje.