Najbolj debilske/nemogoče/iz trte zvite trditve na MŽ čveku
Bom kar jaz začela, da vam ne bo nerodno 😉
1. Samozadovoljevanje vodi v odvisnost.
2. Normalna, zadovoljna zrela ženska in moški se ne samozadovoljujeta, ker sta drug drugemu pornič.
3. Seksa se z namenom reprodukcije.
4. Kdor nima materinskega čuta, je suha veja (nepredelane travme iz otroštva).
5. Samskim preostane samo še pusto metanje na roko (za ženske pa menda drgnjenje) in obisk prostotutke(a).
Toliko za1x, pridno dopolnjujte, jaz se grem pa odsmejat v posteljo.
Haha. Še cvetke, ki so se meni najbolj vtisnile v spomin, čeprav jih že dolgo ni bilo za brati …
6. Vse vitke so anoreksične in tečne.
7. Vse močnejše ČISTO VSI moški raje pogledajo in opazijo. Vse močnejše so tudi bolj prijazne.
8. Vse močnejše so bolj plodne in bolj kvalitetno dojijo.
9. Če ne gledaš porničev, je to znak, da si spolno zavrt.
10. Če ne hodiš na nudistično, si zagotovo zaplankan in zakompleksan.
11. Če imaš izobrazbo, si že po defaultu neumen (sploh, če ne najdeš takoj službe). Če je nimaš, pa imaš takoj dobro službo (magari v tetini firmi), pa je to znak, da si inteligenten in iznajdljiv.
12. Večji ščegetavček pomeni več orgazmov.
Zbrana druščina, nekaj za vas. Morda pa se komu le kaj utrne.
Občutek smešnega nastaja v odnosih simpatije, kot v odnosih antipatije. Kadar gre za odnos simpatije, se subjekt smeje skupaj z drugim, kadar pa gre za odnos antipatije, se subjekt smeje drugemu.
Med smehom in zasmehovanjem je razlika. Smeh je lahko povezan tudi s čustvom prezira. V istem dejanju lahko istočasno obstajajo odnosi simpatije in antipatije. Na primer: da se dva človeka smejeta tretji osebi, svoj odnos definirata kot simpatijo, odnos do tretje osebe pa kot antipatijo.
V odnosih simpatije smeh izzive smeh. Namen, da pri drugem človek sproži občutje smešnega oziroma prijetnost, je tipičen primer skrbi za čustva drugega oziroma primer za načelo sočutnosti. Izzivanje občutja smešnega in smeha pri drugem je družabna spretnost – duhovitost – ki je zelo zaželena, saj pripelje do prijetnega razpoloženja v družbi.
Včasih je izzivanje občutja smešnega transakcijski manever, s katerim se prepreči, da bi komunikacija zašla v neželeno smer. Spremeni se komunikacijski kontekst: iz “resnosti” v “neresnost”. Tako se lahko nekdo s svojim šarmom in duhovitostjo izogne resnemu pogovoru o temi, na katero ni pripravljen, ali pa prepreči, da bi ga kritizirali.
Khmm… 🙂
Stimulus za smeh v odnosih antipatije je nesreča drugega. Subjekt smeha se ne identificira z objektom, tako da tudi ne čuti skupaj z njim. Subjekt takega smeha ima dehumanizirano predstavo o objektu, ne smeje se samo tujemu ravnanju, ampak se smeje inferiornosti drugega bitja. Zato smeh v odnosih antipatije pri objektu sproži čustvo ponižanja.
Prav to, da se nekdo smeje tuji nesreči, je jasen signal, da subjekt smeha svoj odnos do objekta opredeljuje kot antipatijo.
Prav ljudje, ki se močno bojijo, da bi se jim drugi posmehovali, so nagnjeni k temu, da se posmehujejo drugim. Zametke tega mehanizma opažamo že pri 4 letnemu otroku. Otrok, ki ga je strah, da bo kaj naredil narobe, se smeje drugemu otroku, ki je naredil napako, in mu pravi, da je neumen (na koga me že to spominja, 🙂 )
Občutja smešnega in smeh, ki nastaja v odnosih antipatije, sta sestavni del čustva prezira ali celo čustva sovraštva. Posmehovanje, roganje in zasmehovanje so zelo močni načini zavračanja ali maščevanja. Izpasti smešen ali biti smešen je isto kot biti manjvreden in osramočen. Isto lahko rečemo tudi v zvezi s samozasmehovanjem, ki je znamenje samoprezira ali sovraštva do sebe.
V tem pogledu je duhovitost lahko ena od oblik agresivnosti ali destruktivnosti. Za subjekt je smešno, če mu uspe “zafrkniti” drugega, ne da bi drugi to opazil. Včasih je to, kar je na socialni ravni komunikacije videti kot duhovito tekmovanje, na psihološki ravni hud boj za superiorni položaj, še zlasti če poteka pred pričami in navijači.
Človek, ki uporablja smeh kot masko, lahko to počne, da bi pred drugimi bil videti močan ( ha ha ha, nič mi ni), ali da ne bi s svojim avtentičnim čustvom “obremenil” drugih, ali zato, ker je smeh recept, s katerim človek doseže, da ga drugi sprejmejo. Poseben problem je histerični smeh, ko se človek začne nenadzorovano krohotati do solz. Korist, ki jo doseže s takim smehom, je v tem, da se “izprazni” energija izvirnega čustva in da se z napadom smeha prekine “nevaren” potek komunikacije.
Če se je kdo zelo našel v tem, je najbrž nehal brat nekje na polovici, če pa koga zanima še kaj več o tem, se pa to nahaja v knjigi EMOCIJE – Milivojević Zoran.
🙂
Heh, ni naključje, da si si izbral Milivojevića za referenco, ker je “čisti racionalist”, ki še čustva na razumarsko-matematični ravni secira, analizira, razčlenjuje, ker bi jih rad dojel, razumel, saj jih ne čuti, ne ve, kaj sploh so emocije. Tudi Janez Ruglej je bil tak, to ni za vsakega človeka, moraš biti malo “motika”, če se pošalim. 🙂 Meni takšni delujejo hladno, preveč robotsko, ko je v ospredju samo intelekt ni pa duše, topline, mehkobe, “iracionalnosti”, čarobnosti, ki bi dala barvitost doživljanju.
Kako sploh lahko rečeš, da pri nekom ni duše, topline, mehkobe, če ga sploh ne poznaš? Ali misliš, da jo je pri tebi zaznati takole preko pisanja?
Matjazko, a veš kdo dojema druge hladno in robotsko in kdo ne zaznava topline ter mehkobe? Tisti, ki majo toliko opraviti sami s sabo, da niso sposobni nobenega sočutja do drugih. Nimajo občutka za to, katera čustva se skrivajo za besedami nekoga drugega, ker so tako obremenjeni s sabo, da jih drugi sploh ne zanimajo. Lahko se trudijo in celo verjamejo v to, da so sočutni, ampak dokaz je tukaj. Druge dojemajo hladno. Če ti nekaj ne čutiš pri nekom, še ne pomeni, da je z njim kaj “narobe”.
Ti si poosebljenje tega, žal se tega ne zavedaš.
Še huje, sploh nisi sposoben stati za svojimi besedami, ko opaziš, da se nihče v temi ne strinja s tabo, začneš relativizirat in se po otročje izmikat “ja kje sem pa to napisal” in nam dopovedovat, da imaš ti že prav, samo mi te ne razumemo.
Zato, ker svoj notranji svet, le projicira navzven. Kar čutimo, to izrazimo.
Kdor zavrača vse, kar sliši na sprejemanje, pa ljubezen..Ne more v sebi občutiti mehkobe in topline….[/quote]
Seveda, spet si pri “sprejemanju” in “neobsojanju”, vsak slednji stavek…
S tem samo kažeš, da nisi doma v psihologiji, si pa doma v ceneni psihologiji novodobništva, kjer se pogosto dajo “možgani na off”, ker se “vse sprejema”, neselektivno, tudi neumnosti v popolni relativizaciji. Je treba že naštudirati tudi poglobljeno psihološko čtivo, npr. kakšnega Junga, za razliko od new-age bukvic, čeprav dvomim, da boš “zaštekal”, ker tvoj pristop je izrazito verski, ideološki, ki mu hitro zmanjka domet globljega razumevanja.
Vmehkih znanostih, (psihologija je tipična predstavnica, se nikoli ne sme kot referenco za neko spošno dejstvo jemati samo enega avtorja, v tem smislu nisi nič boljši od internetnih znancev, ki jih tu obsojaš.
To je sploh neumno obsojati nekoga, ko ne poznaš niti pol spremenljivk iz njegovega življenja, tako mimogrede tudi jung se je področja obsojanja oz. oporekanja komu liteval izjemno občutljivo, pravzaprav simpatično ne pa z nekimi trdimi racionalističnimi, vulgarnimi pristopi, nikoli ni pisal brez da bi dobro premislil, izoblikoval si je pač svoje stališče, ni stalno nekoga tretjega navajal kot rešitev, ko sam ni znal dalje, v miru ga je razvijal s svojimi prijatelji in pacienti (pacientkami ccc)
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Katenjka, slabo si tole spisala, ne vem, kaj si sploh napisala. Sploh pa ni pošteno, da se podajaš v kritizerstvo, saj tudi objektivne kritike kot laik ne moreš dajati, če avtorja nisi čitala, kaj šele, da bi ga razumela. Bolj bi ti verjetno ležal Freud, Rugelj, Milivojevič, ki se racionalistično/tehnično lotevajo človeka. ;))
Tole je lepo spisano… in ja, Matjažko ima dušo. :)[/quote]
Japkica, ker me ceniš, v kratki majici in kratkih hlačaš pridem razdirat tistega osira, lahko tudi gol, ko bom dregnil v sršenje luknjo! Ali pa kam drugam, ker sem se menda malo pozno najavil? Bova skupaj že kaj našla, a ne? :))))
Tole je lepo spisano… in ja, Matjažko ima dušo. :)[/quote]
Seveda jo ima. Kdo je pa nima? 🙂 Ampak, nekoga, ki je napisal knjigo o Emocijah obsoditi za hladnega in ne čustvenega? Kje je tu sploh smisel, a je to sploh logično? Kdo pa lahko piše o čustvih, če ne nekdo, ki je zelo čustven in hkrati ta čustva tudi razume?!
Itak smo vsi ljudje zelo čustveni, le da eni jih razumejo, drugi pa ne. Slednji se samo čustveno odzivajo, v negativnem smislu, agresija, jeza, strah, žaljenje. Ker tako čutijo, verjamejo, da je to pravilno, ne glede na to, da pri tem užalijo in prizadenejo ljudi okrog sebe. Kar ni nič drugega, kot pomanjkanje ljubezni oziroma “nepravilna” vzgoja v otroštvu. Ampak kje je v tem ljubezen, se vprašam? Kakšnega odnosa smo sposobni pod vplivom takšnih negativnih čustev. Komu je lahko takšen odnos za zgled? Otrokom?
Tole je lepo spisano… in ja, Matjažko ima dušo. :)[/quote]
Seveda jo ima. Kdo je pa nima? 🙂 Ampak, nekoga, ki je napisal knjigo o Emocijah obsoditi za hladnega in ne čustvenega? Kje je tu sploh smisel, a je to sploh logično? Kdo pa lahko piše o čustvih, če ne nekdo, ki je zelo čustven in hkrati ta čustva tudi razume?!
Itak smo vsi ljudje zelo čustveni, le da eni jih razumejo, drugi pa ne. Slednji se samo čustveno odzivajo, v negativnem smislu, agresija, jeza, strah, žaljenje. Ker tako čutijo, verjamejo, da je to pravilno, ne glede na to, da pri tem užalijo in prizadenejo ljudi okrog sebe. Kar ni nič drugega, kot pomanjkanje ljubezni oziroma “nepravilna” vzgoja v otroštvu. Ampak kje je v tem ljubezen, se vprašam? Kakšnega odnosa smo sposobni pod vplivom takšnih negativnih čustev. Komu je lahko takšen odnos za zgled? Otrokom?[/quote]
Za pisanje strokovnih knjig je pač nujen racionalen pogled na zadeve, saj Milivojević ne piše ljubezenskih romanov. 😉
Forum je zaprt za komentiranje.