Na takih mladih svet NE MORE stati!
Star dec, 24.06.2025 ob 15:16
Starši so prvi zaznani vzorec vedenja in odnosov v družbi. Otrok preživi večino življenja, razen spanja, v drugi družbi in pričakujete otroka kot obzirnega človeka?
Sem pogledala na FB in ta učiteljica mi izgleda zelo v redu. Kaj jo je potreslo, da je napisala kup neumnosti od gradnje hiše naprej pa ne vem. Ja, strinjam se, da je šolski sistem zavožen in poteben rušitve in postavitve na novo- ne prenove. Ampak primeri pa niso posrečeni. Umetnica in verjetno čudovita učiteljica in mama sicer.. pa nipotrebe, da jo zdaj zaradi tega spljuva cela Slovenija.
Ni avtorica uvodnega posta te teme. Ona je napisala to:
” Dragi Jan, Ema, Luka in vsi vi, neopaženi učenci, ki leto za letom ostajate v senci pohval, ploskanja in slavljenja odličnjakov in zmagovalcev tekmovanj. Tiho se borite s svojimi tesnobami, stiskami, boji, včasih prejočete noči, a vas ob koncu šolskega leta prav nihče ne pohvali, objame in podpre…
Dragoceni Jan, fant z Aspergerjevim sindromom, ti ne veš kako zelo te občudujem v tvojih zmagah, ki drugim nič ne pomenijo.Tvoj svet je preplavljen z zvoki, svetlobami in dražljaji, ki te ohromijo. Vsak dan zbiraš pogum, da sedeš v hrupno učilnico, kjer se trudiš razumeti snov, ki drugim teče kot voda. Tvoja strast do astronomije gori v tebi, ure in ure prebiraš o zvezdah, a v šoli tvoj trud bledi ob dvojkah, ker ne zmoreš hitro pisati ali slediti hitrim navodilom. Tvoj pravilen odgovor je vreden več kot zlata medalja!
Ljuba Ema, izgubila si mamo in sedaj doma nimaš miru, urejenega kotička za učenje, niti tople besede staršev, tvoj svet so žalost in skrbi, a se kljub temu boriš in vsaka tvoja trojka je zmaga, ki je vredna vseh pohval!
Vztrajni Luka, ki z ADHD loviš razpršene misli kot metulje, ki jih ne moreš in ne moreš ujeti. Ne zmoreš mirno sedeti v učilnici, tvoje roke in noge so v nenehnem gibanju, glava pa polna idej, ki se razbežijo, preden jih lahko zapišeš. Učenje je zate boj, zapomniti si formulo ali pesnitev je kot plezanje na vrh, a vsaka tvoja dvojka ali trojka je dokaz, da si osvojil goro, ki je drugim nevidna. Tvoje oči se zasvetijo od ponosa, a trenutek mine brez pohvale, brez priznanja, brez ploskanja.
Vaš trud, vaši koraki, majhni, a tako mogočni, so videni nam, čutečim učiteljem, ki ste nam še kako vredni in dragoceni! Niste vredni zaradi ocen ali priznanj, temveč zaradi vztrajnosti volje in čutečega srca, s katerim se borite vsak dan. Sijete, tudi če svet okoli vas tega še ne vidi. In mi, ki to opazimo, smo ponosni na vas, prav takšne, kot ste!
Dragi učitelji, če slavimo le tiste, ki blestijo in so najboljši, učence s tem učimo, da je njihova vrednost le v ocenah, medtem ko pogum, vztrajnost in edinstvenost tistih “na robu” tonejo v pozabo. Vsak učenec nosi svoj boj, svojo zmago. Kdaj bomo tudi njih povzdignili in jim dali prostor, da zasijejo??
Katarina, profesorica na gimnaziji”
Forum je zaprt za komentiranje.