Na poti z dojenčkom – izkušnje
Enkrat je bila debata ne portalu o potovanju z dojenčkom in sem obljubil svoje izkušnje.
Šli smo po Franciji (Bretanija, Normandija), 10 dni, ravnokar nazaj, z 9 mesečnima dvojčkoma. Avto s klimo. Spali po hotelih, največ dve zvezdici. Same poti oz. popotniških izkušenj ne bom opisoval, o tem ve več npr. Baby.
Iz medicinskih razlogov morata uporabljat samo zelo prekuhano vodo, kar je bil največji problem – vendar samo enkrat v hotelu niso naredili tako kot je treba – samo zavrelo vodo sva pač vrgla stran.
Pot tja in nazaj – cca 1600 km v eno smer smo prevozili v cca 16 – 17 urah, začela vedno zvečer. Vsake 2-3 ure vožnje sva jih vzela iz sedežev, imela cca 15 minut v naročju ali dala ležat na tla in malo jest oz. pit. Nobenega joka, založena z igračami sta se samozaposlila oz. spala. Celo to sta se naučila, da je je bolje ne jokati, kot poslušati očetovo petje (moje).
Hrana – mame vedo, kako te stvari tečejo, vzpostavila sva normalen ritem – že od doma, večinoma sta jedla že pripravljeno hrano, nisva jo pripravljala sproti. Ves čas pitje – skrbela sva, da sta imela vedno dovolj tekočine. Previjanje, kot običajno. Nič posebnega, kot doma. Običajno smo se hranili in ostalo po parkih, nikoli ni bilo nobenih težav.
Ko smo prišli na cilj, smo delali krajše izlete, s seboj sva imela voziček, tako da ko smo prišli na nek cilj, smo šli okrog ali z vozičkom ali v naročju, bili smo kar atrakcija sama po sebi. Posebej za lepši spol smo bili kar privlačni, najbolj, kadar sem imel oba v naročju in mame ni bilo blizu (hehehe).
Jokala nista, ju je kar zanimalo, kaj se dogaja, vse jima je bilo novo, veselo sta opazovala in komunicirala s tujci, skratka tipična dojenčka.
Drugače pa – taka pot je garanje. Vendar to sva pričakovala, tudi opozarjali so naju na to, zato nisva bila presenečena. Tudi midva kot popotnika nisva dobila tistega, kar bi brez otrok od nje pričakovala – nisva bila tako mobilna in podobno. Pač, potovanje v 4 spremeni razmere.
Pa za njiju? Če si kdo predstavlja, da bom napisal, kaj vse sta videla in občudovala, se je zmotil. Sta pa zato ugotovila, da so nekatere stvari (čajnik na mizi) vroče, prav radovedno sta opazovala slap, ugotovila, kaj je dež, prvič videla strelo. Natančno sta opazovala listje in ugotovila, da nekateri listi (iglavci) pikajo. Pa še kaj sta počela. Fascinirana sta bila nad mukanjem krav in podobno.
No, za tiste, ki ste bili na Bretanskih klifih – bili smo na vrhu in vseste, kako tam piha veter. Očitno ju je motil, ampak na koncu sta le ugotovila, da ga še s takim pretepanjem ne bosta ustavila. Isto sta na začetku počela s soncem na vsak način sta hotela s kriljenjem z rokami in nogami doseči, da bo nehalo sijati.
In sedaj na koncu – ali je bilo vredno. JE. Midva sva pač malo okrnjeno videla, kar naju je zanimalo in skrbela za miškota. Ampak mislim, da je ob vsem delu (itak bi ga opravila tudi doma), vredno dobit tudi to izkušnjo.
Tako da – naslednje leto pride kaka resna varianta, skupaj.
lp
bv
Bojanv,
Imam 2 leti staro hčero s katero je danes težje potovati (zelo živ otrok), kot pa ko je bila stara 3 mesece, ko smo šli prvič na morje ali pri 7 mesecih ko je letela 5 ur na letalu brez kakršnih problemov.
Vse je bilo ok dokler pri 9 mesecih ni shodila, ko je shodila ni več imela miru saj je sama začela raziskovati svet. Tako da smo letos bili bolj stacionirani na enem mestu in se prilagodili otroku (kolo, skiro, plavanje, lopatice, kanglice,…).
Tako da za nas naslednje leto, ko bo imela 3 leta pride kaka resna varianta, skupaj.
Vama pa želim veliko sreče in veliko živcev prihodnje leto na potovanju.
Lp Tara
Bojnav,
Nisem spregledala besede potovanje in je tud nisem nikakor zamenjala z besedo dopustovanje. Omenila sem dopustovanje samo za letošnje leto, ker tud midva z možem raje vzameva nahrbtnik in gremo naokoli.
Se opravičujem ker sem prizadela tvojo popotniško dušo, ampak sem ti hotela smo namigniti,da je z tako majnimi otroci kot so tvoji veliko lažje potovati kot pa z dvoletnikom.
lp
tara
BV – bravo!! Kapo dol!
Ker sem tudi sama starš – iz lastnih izkušenj povem, da je z dojenčkom, ki to pri 8-9 mesecih niti ni več dojenček, ravno toliko dela, kot s kakšnim 2 – 3 leta starim otrokom. Otroci so si različni (tudi tisti iz istega gnezda), eni so zahtevni bolj in drugi manj. Tudi starši smo si različni: eni se ukvarjamo z otroci bolj in več in drugi manj. Tako da enačiti otroke in njihovo zahtevnost glede na leta se mi ne zdi niti smiselno niti primerno. Leto dni star otrok je lahko še kako bolj zahteven od starejših vrstnikov. Predvsem pa je – to si upam trditi, pot s tako majhnimi otroki veliko bolj naporna. Definitivno!
Pozdravček,
b.
Bravo, bojanv. Zelo lepo, da deliš izkušnjo z nami. Sploh zato, ker so potovanja z otroki tak tabu pri nas: Joj, a s tamalim greste tako daleč. Pa v šotor? A kar z dojenčkom? A res v šotor? Taka vprašanja so postavljali nama z možem, ki sva si “drznila” z otrokom (kasneje z otrokoma) v šotor. Lani pa “A kar na Sicilijo”, pa “A s svojim avtom”, pa “A ni to kar daleč”? Ja, je daleč. Pa kaj. Pač vidimo dlje od Umaga, ampak to je takoooo težko razumet.
Tempo se malo prilagodi, ko imaš otroke. Tudi ni več tiste variante: OK, bomo jedli pa čez eno uro. To te lahko “bremza”, vendar če to vzameš v zakup, ni nobene frke. Ko šibaš okrog z otroki vidiš veliko stvari, ki bi ti sicer ušle. Še veš ne, koliko ptičkov in metuljčkov je v parku, kakšna imenitna ura na zvoniku se skrije, pa sploh ne pomisliš, ko hodiš po kakšnem zavitem mestnem stopnišču, da so pa mogoče gusarji za vogalom. Midva itak nisva nikdar potovala po urnikih, vedno sva imela eno približno turo, potem pa sva jo prilagajala trenutnim razmeram in razpoloženju. Zdaj del tega diktirata otroka, ampak je luštno, saj nama je v veselje poslušat cviljenje otrok (tisto od navdušenja, seveda). Nama ni težko počakat še pol ure, če si mora čisto od blizu ogledat en starinski top. Greš pa itak čisto povsod lahko z njimi. Če jih motiviraš, ne težijo, če se znajo sami zamotit, se tudi ne rabiš toliko angažirat, da mu moraš sam kazat ptičke, da mu ni dolgčas. Pa na njim prijazen način jim moraš tvari pokazat. Pa kaj mulca briga, da je neka katedrala taka pa taka in ne bo vzdihoval, kako je krasna – ampak pobarvana okna so pa zakon, da ne omenimo, kako odmeva.
Zna biti pri vaši hiši (iz lastnih izkušenj govorim) naslednje leto “najtežje” – meni so se otroci zdeli “najhujši” nekje okoli leta in pol. Ko še nič ne posluša in uboga, nič mu še ne moreš dopovedat, pa vse bi že po svoje – naporno. Čeprav je pri otrocih tako: delo je vedno. Samo drugačno je.
A mate že kaj v načrtu za naslednjič?
No pa še jaz nekaj. Z možem sva navdušenca za hribe – ne na Triglavu nisva bila in še nekaj časa, če sploh kdaj, ne bova šla. Dokler sta bila dojenčka jih lepo nosiš v rucaku, ko pa je star tri leta je pa to že napor – hodi pa lahko od rožice do rožice z polžjo hitrostjo. Torej prilagajanje in niti slučajno nisva šla kam brez njih.
Tako, da sta danes navajena hodit in tudi marsikaj potrpet. Letos sem sama lazla peš po Pohorju z njima in sta bila neverjetno vztrajna in radovedna in navdušena ko smo dosegli cilj.
Na začetku sm bila tudi jaz boječka in smo bolj bili na dopustu ( ne v Umagu in tudi na Pagu ne ), zdaj smo pa nekako stacionirani nekje in pohajamo okoli – pa tudi če se kak dan ne vrnemo v ” bazo”.
Tako lepo je otrokom nekaj novega pokazat in da nekaj novega doživijo. To si zapomnijo. Starejši še zdaj govori o podrobnostih različnih potovanj ali pa enodnevnih izletov, da sem določene podrobnosti še sama pozabila. Kdo se spomni kaj točno smo doživeli na nekem izletu pet let nazaj.
majav,
Hotela sem isto namigniti kot ti bojanv-u glede starosti njegovih otrok prihodnje leto, kajti nisem nikakršen komplikator ali dopustnik kot meni bojanv.
Mi prihodnje leto planiramo z avtodomom do Portugalske – z otrokom seveda.
Bojanv,
Tebi bi pa priporočala da razmisliš o varianti z vlakom do Bajkalskega jezera, saj so tam ceste v bolj kritičnem voznem stanju, pa čeprav razmišljaš o terencu. Sama sem potovala po Transibirski železnici na relaciji Moskva-Peking-Moskva in je bilo enkratno doživetje pa še veliko je za videt.
Lp
Tara
Mi smo šli pri takem otroškem emšu v Lopar na Rab – na dopust. :-)) Bilo je eno tako obdobje, da sva bila od službe in trenutne stanovanjske situacije tako prekurjena, pa še brez denarja, da drugače ni šlo. Edino tam sva lahko računala, da se bova malo spočila – in nama je tudi uspelo, saj ni bilo treba 110% pazit na ficke. Bili smo v campu, s šotorom, čisto blizu plaže, tako da smo hodili rite namakat v tisto čobodro, pa nazaj v senco.
Mi se tudi naslednje leto odpravljamo na Portugalsko. Najbrž kar z avtom in šotor(čk)om, kot letos. Najbrž bomo izkoristili še zadnje leto pred šolo in šli v prvi polovici septembra.
Joj, pa moram se malo pohvalit: jutri gremo na letošnji dopust – Grčija, celinska in Peloponez, debelih 14 dni! Jupiiiiii!
PS: Pa ne jemlji tistih dopustnikov tako zares, no. Saj z dopustovanjem ni nič narobe. Vsak po svoje, ne?
Bojanv,
Če so nardili novo cesto pol pa sploh ne bo nobenih problemov in bo vsekakor boljše in lepše z avtom kot pa vlakom. Rusijo oz. Sovjetsko Zvezo pa dobr pozan saj sem tam živela in šolala kar nekaj let.
Upam do bodo tvoji otroci “za”, kajti naša letos ni bila “za”, drugače kot je napisala majav pa tretjič gre rado.
Lp
Tara
Kar se pa tiče Portugalske…. Moj najljubši našin potovanja je z lastnim svtom, tako da smo prevozili nekaj Evrope in malo okoli (Velika Britanija, Italija, Portugalska, Turčija, Maroko) ampak sem bila nad Portugalsko mal razočarana… Res! Pa nisem edina… Nekako se mi to zdi država, ki ne pusti nobenega vtisa. Moje mnenje…
lp
Bojanv,
Mislim da glede varnosti ti lahko drugi bolje svetujejo kot jaz npr. tisti, ki so letos potovali po Rusiji. Jst zdaj že kar nekaj let živim v Sloveniji. Sicer še vedno 2-3 letno potujem službeno v Rusijo ampak to ni to. Res pa je, da se je Rusija v zadnjih letih zelo spremenila in tudi naši partnerji v Moskvi stokajo glede varnosti.
Če še kaj potrebuješ pa povej.
Lep pozdrav,
Tara
Našega malčka – oktobra bo star dve leti – pridno vzgajamo v malega popotnika in upam si reči, da smo ga že kar navdušili. Januarja smo bili v Izraelu (ja, ja, ne sprašujte po komentarjih dedkov in babic! :))), pravkar pa smo se vrnili s Sardinije. Seveda je veliko prilagajanja (npr. načrtovanje izletov tako, da je vedno zraven še kakšna plaža – na Sardiniji itak noben problem!), improvizacije, tudi stroškov je nekaj več (samo pice in sendviči pač niso okej), ampak nič za to – užitek je enak. Največji napor za živce so kake dolge vožnje (na Sardinijo smo npr. leteli iz Benetk, tja pa smo se peljali z vlakom – štiri ure non stop akcije, dobesedno! ;)), tudi ob večerih sem hrepenela po ljubi materi, ki bi mi malega vzela za kakšno uro, da bi v miru spila pivo – ampak no ja, vsako leto je lažje, ne? Vsaj v Sredozemlju pa velja, da so otroci deležni velike pozornosti in da te zaradi njih obravnavajo nekako privilegirano – Sardinija in Izrael vsekakor potrjujeta to pravilo, zaradi malčka sva s fantom obakrat spoznala veliko več ljudi, kot bi jih, če bi bila sama. Skratka, ni razloga, da bi si zaradi majhnega otroka morali pristriči peruti – prej obratno, potovanja imajo tako lahko še veliko več vsebine!
Da si z otrokom prava atrakcija se pa strinjam. Jaz imam dva, mlajši je precej velik in vsi sprašujejo, če sta dvojčka, sploh ker ju takrat, ko se odpravljamo bolj v gužvo, iz praktičnih razlogov enako oblečem.
Zanimivo se mi je zdelo to, da so se v Italiji vsi ustavljali, da bi ogovorili malčka. Pa ne samo “stare tete”, ampak tudi moški, in (kar me je še najbolj presenetilo), najstniki. Pa si predstavljajte, da te na Čopovi ustavi kakšen petnajstletnik in pokomentira, kako sta sladka otroka :-)))
Ojla, Maja, si že iz Grčije? Ste imeli orenk poletje? Mi vsekakor – v tednu dni nismo niti enkrat oblekli dolgih rokavov ali hlač! Kako sem uživala v svojih poletnih oblekicah! :)))
Morda še ena anekdotica glede malčkov in Sredozemcev… v Jeruzalemu smo šli v muzej holokavsta, kjer je bila istočasno tudi organizirana srednješolska skupina. In namesto da bi najstniki poslušali učiteljico (očitno jih tudi tam zgodovina bolj dolgočasi kot ne) so se trumoma zgrinjali okrog našega carja – in to vsi, punce in fantje. Skoraj me je pobralo od smeha, ko je neki fant pripomnil, da bo mali gotovo supermodel, ko bo velik! :)))
Nekje sem prebrala, da je razlika med severom in jugom v tem, da se na severu ljudje pogovarjajo s psi, na jugu pa z otroki. Bo že držalo!
Forum je zaprt za komentiranje.