Mož je razočaran

Moj mož je vedno nad vsem razočaran. Včasih je bil poln veselja, upanja, pričakovanja, zdaj je zamorjen, razočaran nad otroki, ker da niso dosegli njegovih pričakovanj, nad mano je bil že zdavnaj razočaran. Tudi služba mu ni po godu, ima še deset let do penzije in govori samo še o tem. Kaj bo on takrat počel, pa delal … Pa prvič, ne zaveda se, da bo tedaj še starejši in da bo neketer stvari težje delal. Ne razume, da bo imel takrat nizko penzijo in ne visoke plače kot zdaj. Ne razume, da ima srečo, da ima zdravje, družino, hišo … Kako naj mu dopovem, kakšna ideja? Rada bi, da bo srečen in mi z njim …

Zamorila si ga, kva pa. A je babovje sploh sposobno česa druzga kot uničevat in kvarit vse naokol??! Samo tebe se mora znebit, pa se bo razcvetel kot rožca spomladi!

Tvoj mož je nergač, kmalu bo zagrenjen starec, ki se krega z belim kruhom. Si predstavljaš, da bi resno zbolel, da bi resno zbolela ti, ali kdo od otrok? Da bi se zgodila kakšna nesreča, materialna škoda, da bi imel hude finančne težave? Nekateri ljudje so večni nezadovoljni, tudi, če jim gre vse kot maslu. Če nimajo problemov, si jih pa naredijo!

Obstaja tudi druga možnost, da pada v depresijo…. Pogovorita se!

Po možnost je možakar vse to kar imate sam ustvaril. In kje je keč… Možakar je delal, garal, gradil.. Ženske pa tega preprosto ne znate cenit, kao mislite, da je vse samoumevno dokler možakar ne pade dol.., sicer si tega ne želite seveda ampak se za tisto, kar možakar naredi preprosto ne znate zahvali v pravem času na pravem mestu. To se lahko 1x zgodi slučajno, pač človek reče ajde, zgodi se… ampak ko se pa večkrat zgodi pa možakar vidi, da je bil njegov trud zaman in, da je s svojimi najbližjimi pusnil na celi črti.. Penziju mu pomeni umik od vas, vsaj za nekaj časa…

Kriza srednjih let.

VEckrat sem te ze prebrala., da si mnenja, da moski vecino sam ustrvari npr  hiso..zenska se pa  samo mal zravn prislini..

No, tni  glih zmeraj tako…

Sam za info.

ne pri vseh, pri nekaterih pa je tako.. Ta, ki je napisala to temo mi deluje tako.

To mnenje sem si ustvaril po tem odlomku spodej..ampak ok, očitno je tip preveč pričakoval od njih, pač preveliko pričakovaja, na koncu pa velika žalost, ubili so njegov duh…, za njega se bi lahko reklo tako, račun brez krčmarja. Za to smo si pač pa vsi sami krivi..

Moj mož je vedno nad vsem razočaran. Včasih je bil poln veselja, upanja, pričakovanja, zdaj je zamorjen, razočaran nad otroki, ker da niso dosegli njegovih pričakovanj, nad mano je bil že zdavnaj razočaran.

Kar vidim se v tvojem možu in ga razumem. Pa nima prav. Šele ko se mu bo v resnici kaj v življenju zalomilo, bo videl, kaj vse ima. Veliko ljudi je takih, nekaj garamo in pričakujemo od vseh okrog nas, da bi delali tisto, kar se zdi nam najpomembnejše. Na primer, jaz sem podedovala kmetijo po starših. a sem pričakovala od moža, otrok, da tudi oni vse vikende garajo na kmetiji, bila sme užaljena, če so imeli svoje hobije, če se jim to ni zdelo najpomembnejše. No potem se nam je zgodilo nekaj nepričakovanega in kemtij ase kar naenkrat tudi meni ni zdela več najpomembnejša. Pa kaj, če nimam deset kilogramov paprik! Od tedaj sem začela gledati drugače na življenje in vesela sem, če tudi moji toroci tako gledjao – življenje ni samo garanje, je tudi veselje, smeh, brezskrbnost, konec koncev tudi lenarjenje kakšen dan

Jaz imam eno zgodbico, ki ti morda fajn pride. Moj oči je bil podoben vašemu možu. Moja mami se je ves čas trudila, mu kuhala, pa je ni pohvalil, samo kritiziral. Mu prala, pa je bilo vse narobe, če se je kdaj kaj pobarvalo, če kdaj česa ni uspela. Pa je tako kot on hodila lepo v službo. En dan ji je bilo dovolj. Je pobrala kovčke in šla s prijateljico na morje. Očiju pa nič povedala. In me je klical, pa tudi sama nisem vedela in mu nisem mogla pomagati. Potem sem ga videla, da je bil pred našim blokom in iskal njen avto … Bil je ves paničen, da ga je zapustila. Zanj je bil to konec sveta in se je lepo zavedal, kaj je imel in kaj je izgubil. Čez teden se je mami vrnila, spočita, vesela in on ni bil nič jezen. Le čisto drugi človek. Včasih se mora res nekdo zavedati, kaj ima, mnogi se žal ne. Le ko je prepozno. Zdaj sta oba v penziji, uživata sto na uro skupaj. Mislim, da je bil to zanju res prelomen trenutek …

Jaz sem tudi čakala, najprej, da otroci odrastejo, da bom imela več časa. Potem, ko so odšli, sem jih pogrešala. Potem sem čakala penzijo, da bom potovala in vrtnarila. Je prišla penzija, pa je tako nizka, da komaj pridem čez mesec. Na srečo imam podedovano njivo in tam uživam. Ampak ves čas nekaj čakat nima smisla

Se strinjam, uživat v tem trenutku in zdaj. Hkrati pa si lepo postlat tudi za prihodnost, eno z drugim. Nergat pa nima smisla, slaba volja naredi samo še več slabe volje. Avtorici teme svetujem, da ga resno pošlje k terapevtu, ali gresta skupej tja. Očitno imata skupne težave, morda jih bosta rešila.

Ljudje se ne zavedajo, da je brezveze čakat. Čakat, vmes ti pa življenje mine. Ne razumem takih ljudi. Saj nismo več v Jugoslaviji, ko se je šlo pri 50-55 letih v penzijo. Mi bomo kripli do naše penzije, kaj bom potem še lahko počel?

Ni vse tako grozno, saj bomo tudi dlje živeli. Če si zdaj star 40 let, imaš velike možnosti, da boš živel do 90 leta. In verjemi, na stara leta bo zelo pomembno, kako bodo skrbeli zate, še bolj kot danes. Tudi če si, kot praviš, kripelj v domu za ostarele, si lahko privoščiš masaže, pa filme, frizerje, drago kozmetiko, ki ti dosti olajša …

človek se nečesa veseli, kar mu pomaga skozi očitno zoprno življenje. zakaj mu hočeš še to uničit?

ne moreš ga prisilit v to, da bo srečen tu in zdaj. če ima neko upanje, je verjetno vsaj znosen. ne želim bit v tvoji koži, ko bo ugotovil, da tud penzija ni to, kar je on pričakoval, da bo. ampak izgleda je njegov največji problem v življenju ta, da od vseh nekaj kar pričakuje in nikomur ne pusti, da bi bil to, kar je.

Ne vem sicer, kako je pri vas….. Ampak ženske danes tudi delajo, nekatere imajo večjo plačo kot možje. Nakar še morajo poskrbeti za vsa gospodinjska opravila in otroke. Dejstvo pa je, da so danes možje vedno šibkejši. Imajo se za lovce in ne vem kaj še vse. Nekoč so lovci preskrbel familijo, današnji možje pa hodijo v službo, denarja pa v večini ne dajo od sebe. In vedno več je moških, ki si sami naredijo probleme. Ali pa problemov ni, ampak moški pa jih vidi. So postali že prave tečnobe. In tale naši moški razvajenčki bi radi imeli vse…. Vsega pa v življenju pač ne moreš imeti.

Točno to Pika, se podpišem

Bogi možakar, a ne? Iz tega kratkega vprasanja ste razbrali nehvaleznost za celozivljenjsko zrtvovanje ubogega mozakarja. Da pa je nezadovoljen nad svojimi dosezki in za vse krivi druge, pa vam ne pade na pamet?

Moski smo res vcasih tezki za prenasat se sam priznam to. Jaz sem bil nonstop zivcen zaradi sluzbe kricanja otrok in drugih stvari. Ko so bili otroci malo vecji in sem menjal sluzbo sem se umiril in ne cutim vec tiste tovcnosti in z zeno se ne vec toliko kregava. Mislim da bo tvoj ob penziji bolj umirjen in srecen

Jaz bi mu kupila psa. Ob psu bo zagotovo srečnejši

Pusti ga, naj se veseli penzije. Tedaj se bo veselil na primer vnukov … ljudje smo tako ustvarjeni, da se moramo nečesa veseliti. To, da je razočaran nad tabo ti je povedal? Morda samo ti tako čutiš

dobr ajde, vidm še eno pritožbo čez moj komentar, dejmo drugače. Jst funkcioniram tako, da predvidevam svojo bodočnost ob ljudeh, ki jih imam ob sebi, točno vem, kaj se mi bo dogajalo ob njih.. Opazujem, skeniram in, ko potegnem črto je to tako, obožujem ženske, posebej pametne, če je pa še lepa, pol  pa še vse na kvadrat, hehe ampak, da bi žensko izkoriščal, ali preveč računal na njo v življenju mi pa nekako ne gre, čisti računi, dobra jebačina in dobri prijatelji na koncu, ker ljubezen je kot  posel, od strasti se ne da živet v nedogled…

Človek lahko računa samo na sebe, ali kot je tito rekel, živi kot, da bo 100 let mir, bodi pa pripravljen, da bo jutri vojna.  Po tem kako je avtorica opisala situacijo sem pač komentiral kakor sem, s tem pa ne mislim, da je avtorica zabušavala v vezi… Moški so ponavadi bolj življensko realni od žensk in po tem kako je avtorica opisala stvar sem razumel, da je tip pač sam postavil hišo pod streho, tega se je zelo veselil z vsakim dnevom z nasmehom na ustih ampak pol se mu je pa zgodila prizemljitev…, mogoče bi vsi bolj srečni živeli v garsonjeri kot v hiši, ki ima 200 kvadratov, tak je lajf… Skratka po odzivu tukej drugih komentatorjev je za vse kriv tip.

Vedno pa obstaja vaga, tehtnica… , recimo, ženska se zaljubi v tipa, mu z veseljem rodi otroke, tudi v svoje veselje seveda, tip prepusti vzgojo bolj ženi, ker se on trga od dela, da bi vsi komot živeli, tukej pa on osebno pozabi te otroke vzgajat in na koncu ima veliko hišo pod streho brez  topline najbljižjih… Črno beli svet, žensko moški svet, hehe… Pač komentar kot komentar, vsak, ki komentira bi moral pa obe strani slišat.., pa pol šele pokomentirat ampak lejte jst to tako čist rutinsko iz življenjske kilometrine pokomentiram malo tud za zabavo, heh…

Edino v politiki, tam pa ni zajebancije pod to fašistično aaablastjo, tukej se pač hec neha…

No Popay saj ti dam kar prav …. Moj nasvet sicer: Poišči nekaj, česar se boš sama veselila. Mogoče se možiček priključi zraven … Lahko začneta res delat že načrte za potovanja v penziji

Jaz pravim, ljubezen gre skozi želodec. Potrudi se zanj, posveti mu več pozornosti in boš videla rezultat, skuhaj mu najljubšo jed, moški so mahnjeni na hrano … Če ne znaš, se nauči, pojdi v kak tečaj. Potem se bo vsak dan veselil kosila in ne samo penzije hehe

Ti si en bedak.