Mož in telefon

Pozdrav.

Moj mož mi gre vedno bolj na živce. Sploh nima nobene volje. Cele dneve bulji v svoj telefon. Zjutraj ko se zbudi najprej gleda v telefon, potem vstane, vzame kavo, gre na teraso in dalje bulji v telefon. Cez dan lezi na kavcu in gleda v telefon. Zvecer zaspi ob telefonu, igra igrice, ali gleda na telefonu film. Vecino dneva je vglavnem na telefonu. Gleda videje in to lahko pocne dejansko cel ljubi dan.

Pogovarjat se ne zna, ali pa se pogovarja s telefonom v roki. To zame ni pogovor. Bilokak nasvet bi potrebovala, je odgovor ne vem. Prijateljev prakticno nima, oziroma ne spomnim se kdaj je nazadnje sel kam s kom na pijaco ali kaj podobnega. Hodi v sluzbo in domov. Ko je sam doma s sinom, sta oba na svojem telefonu ali pa igrata igre na ps.

Ne zeli nikamor, ko predlagam kak izlet zavija z ocmi, sicer gre, ampak ni vesel. Sin si zeli njegove druzbe, da bi igrala nogomet ali kak sport. Njegov odgovor je zakaj tezi njemu, naj rece meni.

Ko mu recem kaj glede telefona je jezen, zadircen, gre proc, po navadi na teraso in gre na telefon.

Opazam tudi pri otroku, da ga vedno manj stvari veseli, vcasih je rad sel ven, na kak izlet, na igrisce.. zdaj je srecen se samo na telefonu. Tudi sam rece, da ni nic zanimivo, samo telefon.

Groza me je tega zivljenja na tak nacin. Ker se samo se prestavljamo iz enega kota v drugega in sploh vec ne prezivljamo casa skupaj. Brez telefonov.

?Ima kdo kak nasvet?

Hvala

Nimam nasveta, samo tolažbo, ker je moj točno tak. Moj se sicer zaveda, da to ni OK in ne zavija z očmi, če mu kaj predlagam. Ampak če prepustiš njemu, je gladko sposoben VES DAN preždeti na kavču in gledati malo v telefon, malo na računalnik in malo na TV. Vmes zaspi, se zbudi in idemo dalje. Za znoret.

Telefon pustite na vhodu na omarici in se jih ne dotikate. Vsi. Edino tako se da rešiti… Pogovarajte se. Pejte ven..

Odvisnost od telefona je postala način življenja pri mnogih .Kot,da ne znajo več živet in uživat življenja drugače razen v virtualnem svetu.Najt ustrezen kompromis je pa kar zahtevno,saj so odzivi odvisnikov zelo različni ,prervsem jeza ali celo bes .Imate dve izbiri ,ali tak odnos zapusite v kolikor ni zanimanja iz nasprotne strani,da vsaj delno odprsvi svoje početje,ki slabo vpliva na celotno družino,ali pa to sprejmete in se posvetite sebi ter otroku .Vem ,da je žalostno kadar ima virtualni svet prednost pred družino in ostalimi stvarmi .Vprašanje je tudi kaj je vzrok ,da se zateka tako pogosto v ta način preživljanja svojega časa ? … Če gre samo za neko obdobje potem še človek nekako razume in je malo lažje,ko pa to postane način življenja pa je to težje saj se oseba na drugi strani počuti zapostavljeno in ignorirano kot,da ne obstaja .Tega sem bila tudi sama deležna zato vem in razumem kak je občutek živet z odvisnikom od telefona. Še težje je kadar so otroci prisotni in jim npr.v tem primeru oče ne zna ponudit sebe tako,da preživi čas z njim drugače kot pri igranju igric itd . Potrebno se bo vsest in pogovorit ,postavit meje .Ali pa naj ostane sam in živi tako kot sedaj ,saj neke koristi tako ni od njega kot to,da se ukvarja z telefonom .

Uvedite dan brez naprav.

Torej brez telefona, televizije, PS, česarkoli takega.

Lahko pa je človek ne jezi se, karte..

To je res zoprna zadeva, ker skrolanje in ostale vsebine te dejansko potegnejo, zasvojijo. Jaz imam ogromno časa prižgan telefon, ampak večinoma poslušam govorne vsebine na slušalkah, podcaste, tudi na YT, glasbo, zvečer mal poskrolam in ko pogledam čas, kolikor je telefon prižgan, več ur dnevno. Preveč in prvo kar ukinjam je večerna odvisnost, v postlo brez telefona, če mi rata.

Sva pa z možem na podobnem in nikakor še ne na točki, ki bi vplivala na najin odnos. Imava še vedno kup želja, sanje, planirava, delava, uresničujeva, otroc so pa že odrasli.

Svetujem ti pošten pogovor, ne agresivno, ampak bolj v stilu da gresta zvečer v postlo brez telefona, pa na sprehod kdaj ipd. Če ne bo nič pa pojdi sama, odvisno od starosti otroka, ampak pojdita se sama zabavat kam.

In potem bodo rekli, da ta mladina ne zna drugega, kot gledat telefon. Kakršna starina…

Predvidevam, da sta poročena. Enkrat mu vzami telefon… nalepi naj poročno fotografijo. Mogoče si bo prišel gor, da ni poročen s telefonom. ?

Tud pri nas je tako. Potem pa se jezi na otroka, ko vidi, da je bil 6 ur na telefonu.

Tisti, ki piše, da posluša podkaste- to mi gre tudi na živce. Mož vstane, si zapopa slušalke v uho in ga ni.

Res, kaksni casi. Oči zalimane v škatlico, usesa zamašena… Potem pa normalno komuniciraj….

Ko sem najbolj jezna in brez moči, se zabubim v telefon še sama. Na žalost..

Jaz pišem da poslušam podkaste, ampak to večinoma ko delam na vrtu, al pa kuham, pospravljam po bajti, nikol ko je on zraven mene, takrat večinoma oba pustiva telefon ob strani. Včasih si kakšne smešne reele pokaževa za zabavo, drugač pa ko sva skupaj, nisva na telefonih. Želela sem povedat samo to, da čas, ko si na telefonu leti. Ko pa enkrat zavračaš partnerja zarad telefona, je res že kriza.

Problem ni telefon. Tvoj mož je problem. Je zasvojen. Si noče priznat. Ti pa očitno tudi ne. Otroka bosta uničila če boš dovolila da še naprej tako živite. Otroka daj stran od njega. Pa čas za kakšen resen pogovor o prihodnosti vaše družine je. Kaj mu je bolj pomembno? Vidva z otrokom ali njegova zasvojenost?

Tudi če ga prisilite, da odloži telefon na poličko in ne prižiga televizije, ne bo nič drugače, če si ne bo našel projekta, če že ne poslanstva, moški mind je tako narejen, da rabi misijo, rabi cilj in strategijo in da potem “grindaš”, brez tega si nesrečen, neizpolnjen, telefon in tivi samo začasno mal zafilata to luknjo v duši.

Eni najdejo svoje poslanstvo v svojem poklicu oz. službi, eni v hobijih, nima veze kaj je, samo da nekaj ustvarjaš, uresničuješ svoje potenciale, imaš socialne interakcije, dobivaš validacijo…

Zapihajte mu mal na dušo, da je škoda njegovih talentov za lenobo in zapečkarstvo in da ima odgovornost do družine, da kot vodja vlada z zgledom, kakšen je to zgled otrokom, da cel dan leži na kavču namesto da gre in osvoji svet?

Je pa tu lahko vloga ženske ključna, da mu ne “teži”, ampak mu zna biti muza in največja navijačica, da spodbuja in podpira njegove ambicije in potegne iz njega najboljše, ne rečejo zastonj, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska.

Oćitno imaš še enega otroka ne moža, ki bi kaj naredil za družino.

In potem te iste ženske sprašujejo druge zakaj so samski 😀

Fak da raje kaktus naskočim kot da imam tak življenje kot ga imate nekateri tu.

Kot opažam, se dogaja to, da se nikomur nič ne da. Vsi buljili samo še v ta telefon in potem drug drugemu težijo, naj nekam grejo. Vsi čakajo, da bi nekdo nekaj predlagal, nekaj naredil in potem curla do tal, ker se drugemu ne da, kar tretji predlaga. Gre za soodvisnost. Zakaj čakaš na moža, ženo, da ti osmisli dan, če vidiš, da ni skupnega interesa? Kompromisov pa niste sposobni. Začni živeti za sebe, ne za druge. Nehaj druge siliti v nekaj, kar jim ne paše, ker bo vsak eden slabe volje, na koncu pa oba. Hočeš nekam? Pojdi. Vsak vikend, če ti je taka želja. Mogoče bo partner naslednjič sam izrazil željo, da gre zraven. Če pa ne bo, pa itak veš, da nima interesa. Če pasivno čakaš na druge, da se zmigajo, ne bo nič. Da pa počneš nekaj samo zato, ker misliš, da bo to dobro za drugega, je pa itak zgrešeno. Nismo prilikami drug na drugega, če pa smo, je to soodvisnost.