mož in ločitev
Privoščljivka.[/quote]
Nihče ni popoln. :)))[/quote]
O, to že razumem, ko pa takole (hote ali nehote) razkriješ linije svojega karakterja, pa mnogo bolje razumem tudi to, zakaj imaš konstantno težave z drugimi ženskami… No, ali pa one s tabo. 🙂
To je težko odgovoriti, saj zamujaš vsaj 13+ let. Tu se pojavlja več vprašanj in ne samo 3-4, ki jih omenjaš.
Omenjaš, svoj sedanji zakon, seks, otroke in novo varianto.
Zelo dosti zadev pa noceš videti in si kot slepa kura pri 40+ /zamenjaj zadnjo nulo zaradi mojega boljšega občutka/
Ko boš zamenjala zadnjo nulo in ko boš, če boš se kaj vprašala, ti bom se sam napisal več bistvenih vprasanj, odgovore pa si boš lahko v momenti zamislila.
O, to že razumem, ko pa takole (hote ali nehote) razkriješ linije svojega karakterja, pa mnogo bolje razumem tudi to, zakaj imaš konstantno težave z drugimi ženskami… No, ali pa one s tabo. :)[/quote]
Senza, ne gane me.[/quote]
Oh, pa saj tega nisem napisala zato zato, ker bi želela ali pričakovala, da te gane. Bolj je to služilo mojemu razumevanju tvojih prispevkov o tem, kakšne so druge ženske. Samo to, pravzaprav.
Jebiga, del mojega učenja poteka tudi skozi opazovanje, taka sem.
O, to že razumem, ko pa takole (hote ali nehote) razkriješ linije svojega karakterja, pa mnogo bolje razumem tudi to, zakaj imaš konstantno težave z drugimi ženskami… No, ali pa one s tabo. :)[/quote]
Npr. na tvoj karakter se pa še noben/a ni prilepil.[/quote]
Jaz pa v jok pa na drevo, ali kaj? 🙂
Jaz pa v jok pa na drevo, ali kaj? :)[/quote]
To pa ne. S kom se bom pa potem prepirala tu na forumu? :)) Ne bo dovolj žensk, s katerimi bom konstantno v težavah. :))[/quote]
Ah, ne skrbi, vedno bo kakšna sodelavka ali znanka, ki bo “taka pa taka”… 🙂
Ne zavedaš se kaj delaš. Mislim da se boš zavedala čez kakšno leto ali dve. ODtujenost ne more in ne sme biti razlog za ločitev. Ampak vidim da je to potekalo drugače. Ti si se zaljubila in pozabila na moža. Posledično je prišla odtujenost. Žalostno da tako brez vsakršnega obraza pozabiš na lastnega moža, res žalostno. Saj je v veliko primerih podobno. Večinoma podobnih žensk/moških se potem tepe celo življenje. Tudi ti se boš.
Nekaj mi manjka…
Folk 1.5 let… sem prebral veckrat… kaj pa preje… ti je bilo vse ok?
Sam bi prej rekel da otroc so 10+… ze verjetno opazl… nisi napisala dekleta al fantje…
Kako ste pa bili na dopustu… al pa smucanju… pa drugje?…
A jd morda gej ne morem vrjet 1.5…
Jaz pogrnem ze po mesecih… narava klice…
Nekaj nisi napisala.. je ljubimec porocen?
V vsakem primeru boš morala odločitev sprejeti sama ali skupaj z možem. Kakršnikoli nasveti (vključno s tem mojim, da se posipam s pepelom) niso veliko vredni. Ni magične formule.
Tvoje življenje je, in ti si zanj odgovorna.
Strokovna pomoč zna priti prav. Nama ni, sva skušala rešit sama, in se precej trudila. Tekom časa (kar dolgo je trajalo, 3 leta borbe za zakon in 2 leti apatije) sva potem spoznala, da ne gre in ne bo šlo več in sva zakon (na lep način) zaključila. Otrokom ni (bilo) lahko, kljub obojestranskemu trudu.
V najinih okoliščinah je bila to pravilna odločitev. Zdaj sva srečna oba, spoštujeva in pomagava si še vedno, otroka to vidita, sta za naju vesela in spoštujeta to, da je treba v življenju sprejeti včasih tudi težke odločitve, da bi lahko živeli (še) naprej v skladu s svojimi prepričanji in načeli.
Veliko sreče želim in verjamem, da se boš pravilno odločila 🙂
Piše, da je že 1,5 leta brez seksa. Zaljubila pa se je šele pred pol leta.
Odtujenost pa je seveda le posledica nečesa. Razlogov je pa lahko kar nekaj. Lahko je to preprosto naveličanost in ne vem, zakaj bi morala biti po sili skupaj, če je odnos mrtev.
Ne verjamem da je to res Robi. Predvsem zato ker nihče ne čaka tako dolgo in ne naredi nič. Verjamem da je tudi polovico stvari zamolčala ker ni iskrena do sebe. Če je pa reševanje zakona tako da iščeš drugega potem pa tudi ne vem. Res je malo potrpljenja v današnjih časih. Vse je hitro in intenzivno. Kot da vsak dan hrepenimo po injekciji adrenalina. Potem postanemo iz leta v leto nesrečni, na koncu postaneš moj pacient ko te zdravim za depresijo.
Jaz kot možnost pogrešam, da bi nekaj naredila za obstoječi odnos ( z možem). Da bi obudila spet iskrice med njima, če je možno. Najprej bi se sama začela truditi, če bi bil potek dogodkov v pravo smer, bi nekako tudi on hkrati začel pomagati pri boljšem, lepšem, odnosu.
Še sploh če izhajam iz tega, da drugače pa lepo funkcionirata, torej da se razumeta, kar jaz dojemam, da med njima ni prepirov, sovraštva, takšnega ali drugačnega nasilja… Je pa res, da se včasih moraš česa spomniti, obuditi spomine na začetke, na vse trenutke, kjer si bil s partnerjem še posebej povezan, kjer si ga imel še posebej rad, s spomini potem itak pridejo tudi občutki, z občutki želja po znova, z željo pa dejanja…
Osebno ne verjamem trditvam, da morata zakonca narediti to, kar je najbolje za njiju, otroci pa se bodo že nekako prilagodili, če le bosta to izpeljala na nek kulturen način. ALi drugače povedano – če bodo starši srečni, bodo tudi otroci razumeli (in bili srečni).
Ob razpadu družine otroci izgubijo nekaj tistega občutka varnosti in to jih za življenje zaznamuje, zelo pogosto na nek negativen način.
Zatrjevati, da morata zakonca ostati skupaj za vsako ceno bi bilo kratkovidno, neumno in naivno. Zato pa mislim, da nekdo, ki se odloči, da bo imel otroke in družino, ima tudi dolžnost, da se za to odloči, ko je prepričan, da bo ta odnos lahko zdržal tudi skozi kakšno nevšečnost in vihar.
Zakon je bistveno več kot vprašanje, s kom seksaš. Gre za skupno življenje, skupne odgovornosti, skupne načrte in cilje, skupne interese, skupno prihodnost. Za to, da te stvari ostanejo “skupne” pa lahko narediš marsikaj. In to mislim, da bi morala biti odgovornost vsakogar, ki se v vezo odloči pripeljati male človečke 🙂
Verjamem, da je presneto malo primerov, ko vse tole zakonca ohranjata in se odtujita zgolj na seksualnem področju – oziroma ki jim vse štima, razen seksa (pa jim je prej tudi ta desetletje in več štimal…).
Zato je vprašanje, ki si ga postavljam v tem tvojem primeru, avtorica, ali sta naredila vse, da bi ohranila skupno življenje, skupne odgovornosti, skupne načrte in cilje, skupne interese in skupno prihodnost? Ali pa sta v določenem trenutku začela imeti svoje življenje, svoje načrte in cilje, svoje interese … in zdaj se seveda pojavlja vprašanje “svoje” prihodnosti.
Forum je zaprt za komentiranje.