moski,koliko vam pomeni seks-zvestoba?!
Mal razmisljam in zanima me kako vi moski gledate na to:
Recimo, da pride trenutek in ostanete za nekaj casa brez svoje drage, ker odpotuje. Ljubita se in skupaj sta ze cca 10 let.Samo slisita se lahko in bereta napisane besede.
In to traja pol leta, ker pac drugace ne gre, videvata se na 14 dni al pa se to ne.Boste ostali zvesti, boste lahko potrpeli ali vas bo zamikalo nekaj tujega, pa ceprav vam je jasno da imate ob sebi vse kar potrebujete in drugje lepsega-boljsega ne boste dobili.
Kako vi gledate na to?! Hvala.
p.s. Aja se tole, z njo imate redni seks vsak dan, potem pa tega ne bo, ker je ne bo ob vas…
če je vajin odnos zgrajen na LJUBEZNI, bo zdržal tudi tistih pol leta….pa čeprav se bosta videla le na 14 dni in prav tako seksala…mislm halooo…če te ima nekdo res RAD ne bo, ker te pač ne bo imel ob sebi letel za prvo kiklo…vsaj jaz tako mislim….če je pa “luftar” te bo pa lahko prevaral tud če boš vsak dan z njim…
Pavle, resno vprašanje brez provokacije: kaj pa bi čutil, če bi ti nekam šel in bi tvoja žena ali dekle tako odgovorila? Si kaj razmislil o vprašanju še iz druge strani? Me resno zanima, če bi tako svobodno razmišljal tudi v obratnem primeru? Sem namreč presenečena nad odgovorom, ki si ga dal. Kako imaš namreč lahko nekoga “načeloma” rad?
Mislm,clovek razmislja, kar se lahko sedaj ko smo u EU zgodi vsakemu izmed nas,da mora nenadoma na pot, da gre na bolje, da ga caka sluzba al kej druzga tm al tm, sigurno te bo skrbel kaj se bo dogajal doma ce te toliko casa ne bo, pa ceprav ves da se ljubis, a zavedam se da smo vsi krvavi pod kozo in da prilika dela tatu.Sam premislevala sm, na glas, tkole, to je vse.
Jaz zase se ne bojim, za njega ta trenutek tud ne, nikoli pa ne ves in to je to, pa pustmo da vidm sama kaj bo.
Prvo kot prvo. Nikoli ne bi šel in zapustil, vsaj v mirnem času ne, partnerke s katero živim. Jebeš službo in ugodnosti,ki jih imaš ti od tega, partner pa sam doma! V kolikor ne more z menoj, jaz ne grem. V življenju sem imel situacijo, ko bi “moral” zapustiti družino za eno leto in oditi službeno v tujino. Ker ni bilo izvedljivo da gremo vsi skupaj, sem to priložnost preprosto izpustil, kljub prigovarjanju žene, da naj vseeno grem. In ker jim to ni bilo všeč, sem menjal službo. Človek se mora odločiti kakšne prioritete ima v življenju – kariera ali partner, družina. In ko se odloči, naj nosi posledice. Ena izmed njih je tudi pojava nezvestobe, ki v tem primeru zame sploh ni nezvestoba, temvečzadovoljevanje primarnih potreb. Čemu velike besede o zvestobi, če se pa ti “vsako jutro zbudiš s trdim”, ona pa nekje daleč “z mokro”? Narava zahteva svoje in verjemi mi, moški lahko to opravimo popolnoma brez čustev. Pravijo da ženske ne, vendar malo dvomim o tem. In ko se “sprazniš” vsake toliko, kako lahko to vpliva na tvoja čustva do tvojega partnerja. Nikoli nisem razumel, zakaj ženske to tako idealizirate, potem pa dostikrat iskoriščate te svoje ideale za moralno mučenje svojih partnerjev. Kaj je za uspešno zvezo potrebena samo zvestoba v spolnem pogledu, drugo ap ne šteje? Kaj ni seks samo en delček skupnega življenja?
Kakšna čustva so potrebna za “enega hitrega”? Pri moškem polna jajca, pri ženski pa še kozarček, večerja, rožica in par lepih besed, pa je. Ne vedno, vendar velikokrat deluje.
Skratka, moje mnenje je, da takšen postranski seks (iz nuje) ni nič obremenjujočega za partnerstvo, v kolikor sta partnerja normalna in ne idealizirata preveč večne zvestobe ali pa Romea in Julije in kaj vem kaj še. Življenje je vse kaj drugega, kot pa tiste lažnive besede o večni ljubezni.
In kar se tiče partnerke? Zakaj bi si smel samo jaz to dovoliti? Pa saj ne gre za dovoljenje. Gre za potrebo. Kaj če bi mene zbasali v vojsko ali zapor ali kaj podobnega? Bi pričakoval da si nadene deviški pas? Saj nisem bedak.
LP
Podobno vprašanje se mi je zastavljalo pred leti, ko sem odpotovala za 9 mesecev. Vase sem bila popolnoma, ampak res popolnoma prepričana. Pa vendar… V vseh teh mesecih sva se videla le dvakrat, vsak dan pa je bil ob meni simpatični tujec in prijateljstvo je kar naenkrat preraslo v zvezo. V drugem okolju, drugačno življenje, drugi ljudje… Kot da bi se prestavila v drug film.
Ko sem se vračala domov, mi je bilo grozno zapustit vse skupaj in še kak mesec, dva doma sem se iskala. Pa vendar me je doma čakal fant, ki je bil izredno potrpežljiv in razumevajoč. Neskončno sem mu hvaležna za to, da je počakal, da so se mi stvari v glavi spet postavile na pravo mesto, da nikoli več ne omenja te moje napake, da je postal moj mož in da je bil pripravljen z mano ustvariti družino.
Hotela sem reči le to, da se res lahko zgodi tudi tebi. A vendar mislim, da če se bosta videvala na 14 dni, ni panike. Bo že šlo.
Forum je zaprt za komentiranje.