moški, mož…
Imam moža. Pridnega deloholika, s katerim pa je zelo težko živeti. Kak nasvet bi bil dobrodošel.
Družina ga ravno ne zanima preveč, oziroma se igra z otroci, ko mu skoraj zagrozim, da naj posveti malo časa še v to smer. Samo delo, delo in še 1x delo. Služba je sveta, potem pride domov, še doma. Pa ni nič nujnega. nekaj si pač najde in potem ima čez čas odprtih 100 varjant kaj mora narediti. Torej lahko razberete, da dokonča nič. Samo prestavlja ter si išče nova dela. Isto je, če ga prosi kak znanec – takoj leti delati! Če bi nas kdo povabil samo na kavo – NIKOLI nima časa. Če že skoraj izsilim, da gremo kam, tam samo govori o službi, koliko ima dela,… Tako nas enostavno že nikamor ne vabijo, tudi pride nihče skoraj ne. Če sem sama, še pridejo kolegice, tudi z možmi, drugače ne. Seveda, komu pa je za poslušati samo o delu? Zabava je za bedake, ne za ljudi, ki imajo kaj delati, ter vidijo delo. Če pa že – kot sem rekla skoraj izsilim- potem govori o delu, ali pa sex, ženske, razni dvoumni dovtipi… Sramota v glavnem.
Ko sem sem želela pogovoriti, je bil užaljen. da naj bom srečna, da želi delati. Da če nima prijateljev je to pozitivno, je pač doma. Ni mi dal prav, da se ga vsi izogibajo, ker je delovni manijak ali pa bi govoril samo o sexu. Da ne premore kakšne normalne teme pogovora. Nekaj malega šport, avti, potem pa…. Pa tak veseljak je bil včasih, sedaj pa je postal kot oče. Nihče nič ne velja, če športa, se druži s prijatelji, znanci. Delo krepi človeka, če človek ne dela, je len in brez veze poznati takšnega. Ne vem več kaj naj, sem družaben tip, ampak se me izogibajo, če pridejo, prej pokličejo če sem sama, če grem jaz, vprašajo, če prideva oba ali kaj. Ampak se ne želi potruditi, da bi vozili z delom ter zabavo.
Naj povem, da nimamo firme, ne gradimo, nič nujnega življenjskega. Niti vikendi niso drugačni. Žuganje z otrokom – po prigovarjanju 15 minut, potem pa – delo kliče. Nekdo mora delati, reče in gre. Obup, sploh nismo več kot družina, se ne zabavamo, samo še delamo, delamo, ali pa se kregamo, če ne želimo vsak dan nekaj delati, ampak bi kak dan malo zabave, pa čeprav po manjšem opravljenem delu.
Trenutno ne. Samo delam.[/quote]
Predvidevam porodniška. Ej, kolk otrok imata?[/quote]
Ne, ni porodniška. Borza ter pomagam kolegici. Enega osnovnošolca ter enega samostojnega skoraj.
In to ni čez noč, to traja že kar nekaj let, zdaj pa mi je počasi prekipelo, saj ne pomaga nič, ne prošnje otrok, ne moje, ne kolegov…In vedno bolj hodiva vsak zase- jaz predvsem, mož pa doma, ker “mora” delati.
Uradno preživlja tri člansko, če se moj prispevek ne upošteva (ker ni uradna zaposlitev).
In pozabljate bistvo – to ni od moje izgube URADNE zaposlitve. To je že kar nekaj časa, res pa me sedaj bolj moti, ko imam več časa, ko otroci opozarjajo, ko prijatelji rečejo zakaj tako….
Imam čas zase, ampak želim tudi, da kot družina kaj naredimo skupaj – tudi samo za zabavo, ne samo, ko je treba delati drva za ozimnico!
Uradno preživlja tri člansko, če se moj prispevek ne upošteva (ker ni uradna zaposlitev).
In pozabljate bistvo – to ni od moje izgube URADNE zaposlitve. To je že kar nekaj časa, res pa me sedaj bolj moti, ko imam več časa, ko otroci opozarjajo, ko prijatelji rečejo zakaj tako….
Imam čas zase, ampak želim tudi, da kot družina kaj naredimo skupaj – tudi samo za zabavo, ne samo, ko je treba delati drva za ozimnico![/quote]
Neee saj ne pozabljam in ničesar te ne obsojam. Samo zanima me ali je to njegovo posvečanje delu resnično potrebno. Ali bi v nasprotnem morda ne imeli več standarda ki ste ga navajeni.
To je enostavno način bega.
Ker se mu ne da ukvarjati z življenjem, ljudmi, odnosi, otroki, tabo…. beži v delo.
Krasen izgovor, prvič “dela” nikoli ne zmanjka, drugič je hvalevredno, če si “priden za delat”,
tretjič – mine mu dan, ne da bi se moral s komerkoli ukvarjati….
Pomoči ne vidim, sploh, ker on ne vidi problema, tudi če mu ga pokažeš, ga ne prizna. Njemu je
tako fajn in ne vidi, zakaj bi se spreminjal. Po mojem se niti ne zna, ker se vidi samo v tej varianti
obstoja, druge niti ne pozna….
Rešitev….ali pejte narazen, ali si pa organizirajte življenje brez njega. Spremenila ga ne boš.
Vedno obstaja rešitev in tudi v tem primeru, zato pa morata biti oba.
Ampak bistveno več truda bo morala ona vložit, ker kot si napisala njemu tako odgovarja, ker drugačnega interesa nima. Ponavadi je tako.
Najslabša varjanta pa itak vemo kera je.[/quote]Najslabše kar lahko naredi je to, da nič ne naredi.
Vedno obstaja rešitev in tudi v tem primeru, zato pa morata biti oba.
Ampak bistveno več truda bo morala ona vložit, ker kot si napisala njemu tako odgovarja, ker drugačnega interesa nima. Ponavadi je tako.
Najslabša varjanta pa itak vemo kera je.[/quote]
Pa saj to pravim….seveda morata biti oba, ampak on ne bo naredil nič, ker mu tako odgovarja.
Ona se lahko na pol pretrga, pa ga ne bo premaknila.
Vedno obstaja rešitev in tudi v tem primeru, zato pa morata biti oba.
Ampak bistveno več truda bo morala ona vložit, ker kot si napisala njemu tako odgovarja, ker drugačnega interesa nima. Ponavadi je tako.
Najslabša varjanta pa itak vemo kera je.[/quote]
Pa saj to pravim….seveda morata biti oba, ampak on ne bo naredil nič, ker mu tako odgovarja.
Ona se lahko na pol pretrga, pa ga ne bo premaknila.[/quote]Mogoče pa ni še vsega poskusila. Če večino časa deluje v podrejenem položaju, mora spremenit pristop……mora pa tudi ogromno drugih scenarijev upoštevati, katere bo s svojim početjem sprožila. Za-to pa mora biti čustveno zrela in dovolj močna. Ali to je? Če je pa res vse poskusila, potem pa je tako kot praviš ti, da ji ni pomoči.
Pa saj to pravim….seveda morata biti oba, ampak on ne bo naredil nič, ker mu tako odgovarja.
Ona se lahko na pol pretrga, pa ga ne bo premaknila.[/quote]Mogoče pa ni še vsega poskusila. Če večino časa deluje v podrejenem položaju, mora spremenit pristop……mora pa tudi ogromno drugih scenarijev upoštevati, katere bo s svojim početjem sprožila. Za-to pa mora biti čustveno zrela in dovolj močna. Ali to je? Če je pa res vse poskusila, potem pa je tako kot praviš ti, da ji ni pomoči.[/quote]Vendar spet, ŽELJA mora obstajat in to dovolj močna….itak…pri obeh ali vsaj pri enem…na začetku “procesa”
Pa saj to pravim….seveda morata biti oba, ampak on ne bo naredil nič, ker mu tako odgovarja.
Ona se lahko na pol pretrga, pa ga ne bo premaknila.[/quote]Mogoče pa ni še vsega poskusila. Če večino časa deluje v podrejenem položaju, mora spremenit pristop……mora pa tudi ogromno drugih scenarijev upoštevati, katere bo s svojim početjem sprožila. Za-to pa mora biti čustveno zrela in dovolj močna. Ali to je? Če je pa res vse poskusila, potem pa je tako kot praviš ti, da ji ni pomoči.[/quote]
Ne. Ne razumeš. On se NOČE spremeniti, oziroma še slabše, sploh ne vidi problema. Zanj je ona, ki
bi rada nekaj spremenila “motena” in nora, in nima prav.
To je enako pri vseh odvisnostih, (tudi pri odvisnosti od dela) – dokler sam odvisnik ne spozna, da ima
problem – (to je ponavadi, ko pade na dno, izgubi eksistenco, družino itd) in dokler se SAM odvisnik
ne odloči, da je treba nekaj spremeniti, mu okolica ne more nič.
Se pa strinjam s tistim o čustveni zrelosti in pripravljenosti na rezultate takega zdravljenja – to je tudi
značilno za družine odvisnikov, ki so včasih z novim, “ozdravljenim” partnerjem še manj zadovoljni,
kot prej….ker je bilo prej za vse na nek način bolj udobno v ustaljenih vzorcih….
Tako je!! Nekaj najbolj normalnega je, da se oče vsaj eno uro dnevno žoga s svojimi skoraj odraslimi otroki.[/quote]
A osnovnošolec je skoraj odrasel otrok?
Tako je!! Nekaj najbolj normalnega je, da se oče vsaj eno uro dnevno žoga s svojimi skoraj odraslimi otroki.[/quote]
A osnovnošolec je skoraj odrasel otrok?[/quote]
Jap….
SKORAJ!
Sicer pa leta niso dokaz odraslosti….
A osnovnošolec je skoraj odrasel otrok?[/quote]
Jap….
SKORAJ!
Sicer pa leta niso dokaz odraslosti….[/quote]
Se pravi, da ne potrebuje (več) pozornosti od svojega očeta?
Forum je zaprt za komentiranje.