Moški, ali poskrbite za svoje žene?

Listje grabit, sneg kidat, ljudi pobijat in z ženo se kregat, je res vse brez veze! Listje udpiha veter, sneg se stopi, ljudje sami pomrjejo in žena sproti spreminja svoje želje… 😉

mona, za sebe se brigi.

kot moja zgodba….

Ampak sem se trudila….obratno ni bilo nic vrnjeno…

Bila veckrat operirana…..mi ni popolnoma nic pomagal…obratno…pri 37 vrocine…revcek ni mogel iz postelje….

Sem zbolela…ni mi vec pomoci….od njega popolnoma nic…se tolazilne besede ne….si nasel drugo…mene in sina iz skupne hise ven vrgel….

Zivljenje gre dalje

Ampak verjamem….da vse kar drugim naredis…dobis povrnjeno

9 Let sva skupaj.

Kdor pride prvi domov skuha. Likam ne, školjko sem tudi samo enkrat umil ko se njej ni dalo, posoda se vedno pospravi ker mi gre na živce če je kuhinja zasvinjana, praha pa tudi ne brišem… Ja več v hiši postori žena. Jaz pa več postorim zunaj hiše. Kosim, pospravljam drva, ji zamenjam gume in avto operem. Vsepovsod so + in -, samo treba je najti tisto pravo razmerje. Glede otrok se ne bom kregal ker moja ve da sem nesposoben z osebami ki niso sposobne treznega razmišljanja, tako da vzgoja otroka oz ukvarjanje z njim bo bolj potem po kakšnem 6 letu. Za enkrat se samo igram z njim pa ga fotram 🙂

Na tem Monu ste res vbsi zagrenjeni vidim. Življenje je lahko lepo če nisi zabit.

Pri prvi nisem kaj dosti,ker je bila doma in sem placeval prispevke.Pri drugi v zacetku ne,ker me je kura razvadila,da ni treba.Ko je zbolela sem se streznil in sedaj si deliva opravila.Dobro nama gre nasplosno v zakonu,le posode ne zna pomivati,pa grem se enkrat za njo.Masine ne bom vec kupoval ker sva sedaj dva uboga penzionista.

To je normalno za zdrav odnos, zavedava pa se to oba. Jaz delam od doma, ona hodi delat v službo. Ker sem doma jaz postorim več gospodinjskih del (spravim posodo, pobrišem, spečem kruh, dam prat perilo,..). Vse kar  se dogovoriva v glavnem.

Kadar je ona dopoldne doma, to naredi ona, jaz popoldne pa še kakšne druge stvari.

Dobrota je sirota. Vsa dobra dela so na koncu kaznovana.

Jaz poskrbim za svojo, da ima vedno spucan kamin.

Ja veliko tega bi lahko napisal  O vseh hišnih opravil tudi kuhi pospravljanju. Saj ni teško postoriti in si pomagati v vsem.  Namreč  Poročena sva kar vrsto let najini otroci so odrasli. Skupaj sva njih previjala vozila v šolo se z njimi igrala.  A za naju je ostal samo prijateljski odnos.  Spiva že 3 leta vsak v svoji sobi in med nama  ni poljuba  ni intimnosti.  Jas se počutim kakor da sem samo še bankomat v hiši ko še kaj potrebuje  komunikacija je samo zdravo adijo.

Zato so me preplavila čustva z drugo osebo in želim oditi  Toda se nebom vprašal kakšne posledice bom pustil za sabo po tolikih letih skupnega sobivanja. Želim si samo ljubezni in spoštovanja.

zunanja dela niso vsakodnevna tako kot dela v gospodinstvu

Dovolj in se vec. Pa nikoli ni dost. V zvezo s vlozil ogromno, od podpore, financ, razdelitve del, skrbi za solo otrok itd. Dobival samo ocitke 20 let. Zdaj imam dovolj, ker mi je enostavno zmanjkalo energije. In sedaj sem jaz najslabsi, ker bom razdrl druzino?

Vsaka čast, tako bi mogel razmišljat vsak “zdrav” moški

Moj ne gospodinji, ne rihta okrog hiše, ne po hiši, ničesar ne popravi, izboljša, ampak da pa denar, da organiziram mojstre. Sicer je pa njegova hiša, v kateri sem očitno tudi jaz uslužbenec s kupom pomagačev. Mogoče bi katera bila srečna, jaz pa vem, da sem samo organizator, da je njemu lepo, da ima on urejeno.

Odkar ima partner pametni telefon, ni več toliko intimnosti, ne skrbi več toliko za otroke, da ga že imajo za tujca. Zelo me žalosti, ko imam opravke in mi otroci rečejo, da so raje pri babici, kot pri očiju. Jaz mu prisluhnem pri vseh problemih, katere nosi domov iz službe in mislim da je to skoraj edina komunikacija med nama, čeprav sem mnenja, da se problemi iz službe ne nosijo domov. Če mu jaz hočem kaj povedati, buli v telefon in še takrat mi reče naj neham težit, ker mora nujno nekaj videt ali igrco odigrat. Če rabim podporo, objem, se sama sebi smilim. Ko se razjokam, ker sem v stiski, gre mimo mene. Doma nič ne naredi in za vsako malenkost se pritožuje. Nima časa za mene, ne za otroke, ker ko oddela svojih 8 ur v službi, potem cel dan prespi ali pa visi na telefonu in niti pomisli ne, da bi radi bili z njim. Vse naredim za njega, pa tudi mir mu dam. Vem da bi ga marsikatera že nagnala ali pa sama spakirala in odšla, ampak ne vem zakaj še sploh vztrajam tukaj. Ne pomaga pogovor in ne ultimat. 12 let je šlo kam?

Katastrofa, res. Ma moški ste klinčevi egoisti. Sam, da je vaša rit zmeraj polna in je vse ok.

A ti narediš kdaj kaj namesto partnerke – opereš oblačila in posodo, posesa, poskrbiš za otroka? Pri nas je to vse na meni, poleg tega imam še en kup zdravstvenih težav ampak moram furat zarad mojega otroka (ja mojega, ker njegov je samo takrat, ko je otrok dobre volje in ima očka pol ure časa zanj). Na vsaka 2 meseca se mi zgodi, da se enostavno zlomim in obležim z vročino za 3-5 dni. Sama sreča je, da imam mamo, ki mi nesebično pomaga. Partnerja itak ne briga, če mi je kaj, sam revež pa hoče umret, če se zaskeli. Moj oče je isti kot partner. Bolj kot sem se trudila iskat drugačnega od očeta, bolj podobnega sem mu našla.

No tako, jaz bi čist komot lahko furala brez partnerja, itak nimam nič (razen otroka) od njega. Drugega ne rabim, ker se izgubila zaupanje v vas moške.