Moji marajo tako malo jedi
Pozdravljeni,
pa sem prišla k vam po nasvet. Moj mož ne je zelenjave, starejša hči ne sira, mlajša ne rib s kostmi, jaz ne drobovine (in razen mletega ne rdečega mesa). Kaj naj sploh kuham, da ne bomo vsak vikend (med tednom itak jemo v vrtcu ali službi) jedli špagetov, ene vrste zelenjavne juhe, zelenjavne rižote (zadnjih dveh jedi mož itak ne je), cmokov, riževega narastka, pice in še nekaj drugih jedi. Saj vem, da je težko svetovati, ampak morda ima kdo kakšen predlog, ker mi je kuhanje nehalo biti v užitek, če vsi samo brskajo po krožnikih, če je kaj, kar ni “na spisku odobrenih jedi”. Pa nisem tako zanič kuharica. Hvala in LP
makarone s sugom- to vsi jeste!
piscanca na vse nacine- to vsi jeste
govejo juho- to skoraj vsi jeste
lignje-to vsi jeste
krompir na 100 nacinov- to vsi jeste
ce moz ne je zelenjave-naredi krompirjevo,fizolovo….mogoce solato iz kislega zelja??.!; )
morsko rizoto
sarmo-to vsi jeste/mleto meso/
purana….
saj se najde. ti pa cisto verjamem,da te kar vse mine,ko razmisljas ,kaj bi!
sama imam sreco,da vsi vse jemo…no ja…?!…moz absolutno ne poskusi rdece pese, hci vampov,jaz pa mlecnega riza/ali gresa/!!:))
najhuje se je “zmisljevati”,kaj kuhati! se meni…vcasih prekipi,ko vprasam,kaj bi…pa dobim odgovor:kar hoces!!
enkrat sem zvecer naredila mojo dolato /ki jo sicer vsi jemo,a….jaz najraje/…vprasali so me,…a tooo…a samo to? saj ste rekli:kar hoces! to jaz hocem!
no,kaj takega si clovek lahko privosci vcasih….potrpljenje!! malo sestavi stvari,ki so za vse…pa tako dalje,pa bos ze kaj pogruntala!! lep vikend petra
Ali si kaj “pozabila” povedat, ali pa se ti zdi problem večji, kot je v resnici. 🙂 Najprej si bom dovolila neumno vprašanje. Zakaj še sama sebi otežuješ? Če ješ mleto meso, mi preprosto ni jasno, zakaj ne moreš ta istega mesa pojesti v obliki zrezka?
Sicer pa, naj te potolažim. Skoraj noben moški ne mara kaj dosti zelenjave. Za njih ponavadi zelenjava samo fižol, pa mogoče še čebula in paprika. In veliko ljudi ne mara rib s kostmi, sploh pa ne otroci.
Lahko si pomagaš tako, da za “posebneža” malo prilagodiš obrok. Recimo, pripraviš tri postrvi in nekaj ribjih palčk. Rižoto pripraviš brez zelenjave, zelenjavo zdušiš posebej in si lahko vsak na krožniku sestavi, kar mu ustreza. Kadar pečeš svinjsko pečenko, daš zraven v pekač še kos piščančjih prsi. S takimi malimi popravki se zlahka izogneš zmrdovanju za mizo.
Sicer pa, samo iz mletega mesa lahko pripraviš vse mogoče. Polpeti, čufti, musaka, štefani pečenka, kroglice v smetanovi omaki, čili, čevapčiči… Svinjino lahko čisto v redu nadomestiš s puranjim mesom, receptov za svinjino je pa za debelo knjigo.
Kaj pa sladke jedi? Skuhaš, recimo, krompirjevo juho ali pa piščančjo obaro, na vrh pa palačinke (skutne, čokoladne, orehove, z marmelado, z bananami…), cmoke, štrudl…
Jaz naredim tako, da vzamem kuharsko knjigo (ali pa tukajšnje recepte), ki pa jo uporabim samo za vodilo. Sestavine v receptih prilagodim pač našemu okusu. Včasih katera stvar tudi ne uspe najbolje, se pa vseeno najde marsikaj za popestritev jedilnika.
Lep vikend in dober tek!
Oh, Milica, kako te razumem, razmišljala sem že, da bi sama napisala podoben post. No, tudi to me tolaži, da nismo edina takšna družina. Jaz bi rada kuhala in jedla cel kup zdravih polnovrednih staro-novih jedi, v glavnem iz zelenjave in stročnic – česar se seveda nihče drug ne bi pritaknil. Enako kot ti sem naveličana ene in istih jedilnikov, zreduciranih na presek želja. Nekega dne sem ugotovila, da bomo jedli samo še ocvrte zrezke s pomfrijem, če ne bom nečesa spremenila. Sicer sem poskusila tudi z glavo skozi zid in sem skuhala po moje, vendar je le potrebno najti skupni jezik. Začela sem kuhati več jedi naenkrat, tako da je vsak lahko malo izbral. Ko sem to komu pripovedovala, so me čudno gledali, zakaj vraga mulariji tako strežem, da jim kuham posebej. Razmislila sem in nazadnje pri sebi rekla, da lahko na to gledam tudi tako, da kuham “zanje” klasično, posebej pa zase – in da sem sama vredna tega, da zase posebej kuham, če tako želim! Kakšna kozica več je umazana, ker se kuhata dve različni omaki, drugače pa ne vzame toliko več časa, kot sem sprva mislila. Recimo pri nas nihče ne je rib, jaz jih obožujem, ko sem le naredila ribe, sem se že vnaprej pripravila na pokvarjen dan. Sedaj pečem v eni kozici ribo zase, v drugi zrezke ali kaj podobnega za ostale. Lazanjo delam tako, da 3/4 pekača polagam mesno omako, na enem robu jajčevce in paradižnik. Rižoto tako, kot so povedali zgoraj. Kuham dvoje vrste testenin, bele in polnozrnate (to je samo stvar dveh kozic). Kadar vseeno naredim pomfri ali pečen krompir, zraven skuham neoluščen riž (saj se sam kuha nekje pri robu, samo pravočasno se moram spomniti). Ko pečem meso v pečici, je to obvezno mešanica različnih vrst mesa, zraven dam vedno peči še kaj za popestritev: jabolko, korenček, jajčevec… Zelenjavne omake dokaj redno delam, če kdo priloži kakšno žlico sebi na krožnik, v redu, če ne, tudi v redu. Skoraj vedno na sopari skuham prgišče pisane zelenjave, jaz jo naložim, mogoče še kdo drug vzame košček ali dva, ostali pač ne (kupila sem majhen luknjast vstavek, ki se vloži v navadno kozico, krasno gre za poljubno majhne količine, niti brokoli ni razkuhan, zelo popestri izgled krožnika). Zadnjič sem naredila lečo v omaki s piščancem, jaz sem jedla v glavnem lečo, drugi v glavnem piščanca, za “rezervo” sem naredila še bel riž (tokrat sem sicer lečo in piščanca na koncu zmešala, vendar drugič ne bom niti tega, ker je piščanec dobil rdeče-rjavo barvo in za nekatere je bilo že to preveč). Za poleti na žaru (ali drugače v pečici) sploh pripraviš pisano mešanico različnih stvari. Če že prižgem celo veliko pečico, po možnosti vložim več manjših pekačev.
In še nekaj: če kuhaš tako, trčiš ob majhne količine, samski ljudje vedo, da je skoraj nemogoče skuhati eno ali dve porciji. Skuham in polovico zamrznem. Skuham v soboto in pustim polovico za nedeljo. Naslednjič je lažje kombinirati, če kakšno reč samo odmrzneš in do konca pripraviš. Vse meso v zmrzovalniku imam po majhnih porcijah, vsak kos posebej, velikokrat kar v isti vrečki, samo da ni zalepljeno eno na drugo.
Rezultat po kakšnem letu takšnega režima: naporno zame vse domisliti, vendar mi je v veselje in me (zaenkrat) ne obremenjuje. Odkar posameznikov ne silim več jesti določenih jedi, se tu in tam zgodi, da kdo celo prostovoljno kaj poskusi, sploh mož mi rad kaj “sune” z mojega krožnika. Tudi otroci se mi zdijo bolj sproščeni za mizo in če ne drugega – vsaj vidijo drugačne jedi, vsaj pogovarjamo se o njih, mogoče jih bodo pa kdaj le tudi in celo malo jedli. Mizo imamo vedno pisano obloženo, založeno s krožnički in skledicami kot za ohcet. Pa saj imamo tudi pomivalni stroj…
Tako pri nas, meni se je obneslo, vsi skupaj smo bolj zadovoljni.
Lep pozdrav, Tora
Hej,Tora! Lepo je bilo prebrati tvoj post;in se kako prav je,da v hrani poskrbimo tudi zase.
Pri nas imamo, na sreco, zelenjavo vsi zelo radi,vnuk mogoce malo manj,kot pac najstniki. Ce pa je narejena s kitajskim priokusom,je tudi zanj imenitna.Ko si pisala o leci:jaz jo imam zelo rada;
v pikantni omaki pa vsi in je se sosede,ki niso nikoli pokusili lece,navdusila.
Ravno s tem nacinom,da naredis tudi kaj takega,kar vsem ni vsec in potem le pokusijo,se okus privaja.
Ja in tudi pomivalni stroj pomaga!:))
Lep pozdrav Babi
Forum je zaprt za komentiranje.