Moje zavoženo življenje

Za mano je neprespana noč, ko samo razmišljam o tem kako sem svoje življenje zavozila. Pa ne samo svoje, ampak življenja vseh, ki z menoj živijo.
Vse je v razsulu. Nikoli nisem znala biti odločna, pogumna, vse sem delala površinsko, v stilu, samo, da mine čas.
V tistih časih, ko smo “delali” po pisarnah in po nepotrebnem zapravljali čas za birokratske TOZD-e o SOZD-e, sem pozabljala na družinsko življenje, vse v dobri veri, da delamo za socialno državo.
Sedaj imam razsuto družino, odrasle otroke, ki ne najdejo smisla v življenju, pasivnega moža in
sebe, ki životarim iz dneva v dan.
Saj poskušam nekaj ukreniti a kamor se dam, vse je obsojeno na propad. Kot, da me ljudje, sosedje, znanci in sorodniki ne marajo, da se me namerno izogibajo.
Ali se še komu to dogaja ?

Zelo veliko ljudem se to dogaja. Vsepovsod jih najdeš, tudi (ali pa predvsem) med tistimi, ki naj bi za druge poklicno skrbeli oz bili spoštovani v družbi.

Do in preživel sem svašta v lajfu, eden izmed trenutkov ki izstopa, je tudi neznosna smrtna groza v očeh matere 10ih otrok, par dni preden je umrla.

Dogaja se ti naravno prav; kar si sejala to žanješ.

Miki, pa ti si za v film…Jaz bi dala delovni naslov : Miki miško – real life….v več delih…ti bi bil kot Brad Pitt …z malo daljšimi lasmi in na konju…rešitelj žensk in strastni borec za pravice otrok in nesrečnic…

Tozdi in sozdi so mimo že trideset let…Skoraj…zato se ne izgovarjaj nanje.Otroci so odrasli- upam, da si se kot mama veliko ukvarjala z njimi, ko so bili mali.Praviš, da je mož pasiven, kakšna si pa ti? Če si pozabljala na družinsko življenje, pa vsaj zdaj zavihaj rokave! Povabi svojo družino v gostilno na nedeljsko kosilo, povabi jih domov in jim kaj dobrega speci, moža pa primi, pod roko ,pa pojdita vsak dan na sprehod.Namesto da stokaš , pojdi v akcijo! ZAČNI!

Deset otrok se mi ne zdi zavoženo življenje.

Po dežju vedno posije sonce. Na življenje je treba gledati optimistično. Tudi tisti, za katere misliš, da imajo vse, so po svoje nesrečni. Nekaj jih ovira, mogoče celo to, ker imajo vsega preveč. Ali pa krivda, ker so nekaj hudega storili a tega ne priznajo.
Odvisno pa je od tega ali človek gleda na življenje optimistično ali pesimistično. Tudi kozarec je lahko na pol prazen, lahko pa je v njem še pol kozarca vode.

Miško moj, kaj je sejal nesrečnik, ki ga je prizadela cerebralna paraliza, kaj otrok, ki zboli za neozdravljivimi rakastimi boleznimi.
Ne me utrujat s karmo ali kakšno podobno mistiko in fantastiko, ki smo si jo ljudje izmislili, ker se ne moremo sprijazniti s svojo minljivostjo.
Veš, vse to yebeno življenje je pač naključje. Nekje so gore, drugje ravnine. Nekje puščave, drugje sam voda, eni so pametni, drugi neumni, pa lepi in grdi. Nadaljuj sam!
Avtorici se pač dogaja sranje od života, kot se to dogaja 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vsem nam. Blagor tistim, ki si še starosti lahko mažejo oči z iluzijami. Če bi ne bili tako naporni v svoji neumnosti, bi jim človek kar zavidal.

Nič vam ne bo posijalo sonce, ne lažite si, življenje nujno izstavi račun, za katerega te ne bo nihče vprašal ali ga želiš plačat ali ne, ampak ga moraš.

Res je veliko odvisno od tega, če si se rodil pod srečno ali nesrečno zvezdo, pa vendar moraš ladjo svojega življenja krmariti sam.
Poskusi čimveč postrgati od tega življenja, ker drugega ni.

Bere se zelo žalostno vendar mislim, da se na življenje ne sme gledati tako črnogledo.
Tisti, ki daje križe, daje tudi moč, da jih nosimo.
Kadar se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, mogoče ne takoj.
Včasih je dobro, da pomislimo, da bi lahko bilo še slabše in to nas spravi v boljšo voljo.
Ohranjati je treba upanje.

Poleg vere sem izgubil tudi upanje.

Iskreno mislim, da naše življenje nekdo vodi, res pa je, da imamo ljudje svobodno voljo in včasih delamo tisto, kar ni najbolj prav.

Globoko pa sem prepričan, da je tistih slabih stvari manj in da ljudje poskušamo delati čimmanj stvari, ki bile sporne.

Brez pomena je, da človek obžaluje nekaj, česar ne more spremeniti,boljše je sprejeti stanje in poskušati pomagati po svojih najboljših močeh.

Mogoče delam prav…v službah so še vedno ljudje, ki so raje tam kot doma z otroci, družino…jaz NIKOLI ne pustim bolnega otroka samega doma niti ga ne podturim babici…služba je zame samo sredstvo za preživljanje družine in nič več…pa se lepo razumemo, ampak…sem tam le toliko kot zahteva moje delo…nimam najmanjše želje biti v pisarni popoldan, med vikendom samo zato da…nisem doma…in…pogostokrat slišim da kaj rinem domov, da naj pustim da se bodo že znašli, ampak…meni je družina, otroka in mož biser, moj biser ki ga je treba čuvati…služba danes je jutri je ni…družina je pa ena in edina.

Če zamudiš čas, ki bi ga moral posvetiti otroku, družini, se ta čas nikoli ne povrne.
Tisti izgubljeni čas se pokaže kot napačna vzgoja, ko odrasli “otroci” ne najdejo sami sebe in tako seveda posredno tudi onesrečijo svoje starše.

Najboljši so tisti starši, ki delajo vse na hitro, so pasivni, jim je vse brez veze in sami sebe nikoli niso našli. Ko postanejo njihovi otroci takšni kot so sami, pa se posipajo s pepelom, češ da morali otrokom posvetiti več časa. Mogoče bi se morali otroci še kaj več naučiti od njih pa bi bilo mogoče boljše…

Ujet v svoje ambicije in ustvarjanje kariere, sem pozabil, da imam družino, ženo in otroke. To je bila moja postranska zadeva oziroma nek nepotreben privesek.
Sedaj, ko vidim, da je kljub uspešni karieri, za mano več kot polovica življenja, se sprašujem, kaj imam od tega.
Ženo, ki je sploh ne poznam in otroke, ki so v razsulih zvezah in brez dela.

Hej!

Žal mi je da si v takšni situaciji. verjemi, nisi edina. Razmišljaj o stvareh ki te v življenju veselijo in se osredotoči nanje. če neveš natančno kaj te veseli povprašaj svoje bližnje, ki so verjetno opazili kakšno majhno stvar ki te osrečuje. Nikakor ne obupaj in nikoli ni prepozno za iskanje svojega smisla!

Smisel ni nujno nekaj velikega, lahko je npr peka piškotov ali pa gojenje limon na okenskih policah hehe.

Živiš svoje življenje, izbiraš tako kot si želiš. Prevečkrat to pozabimo. Treba, v tem življenju, je samo umreti.

In ja, težko je gledati nazaj in se zavedati, da si delal napako, ampak v tistem trenutku ti to ni bila videti napaka, ampak si delala kar si najbolje znala in mislila da je prav.

Otroci niso zaradi tega falirani. Tudi oni imajo svojo pot, svojo odgovornost. Otroke so vzgajali v različnih okoliščinah pa so preživeli in živeli. Kako – kakor so si izbrali.

Edina stvar, ki jo upoštevam je, da čas mineva in hiti. In jutri me otroka ne bosta več rabila, kaj sta počela čez dan bosta povedala svojima partnerjema itd. In to mene vleče domov k družini. Dokler je še čas, da slišim misli otrok, še lahko stisnem k sebi malo telo in poskušam odpreti kako novo pot v razmišljanju v teh malih glavah. Pa imam tudi slabo vest, ker imam to in ono obveznost v službi in pridem pozno domov. Se zgodi, da pride teden, ko otroka vidim po urco ali dve na dan. Mogoče bom kdaj kot ti to obžalovala a sedaj tako pač je. Služba prinese lep denar, ki ga nujno potrebujemo, zato da smo lahko vsaj doma v miru.

Pri partnerju pa sploh ne moreš nič vplivati. Njegova odločitev je ali bo ostal ob tebi ali bo šel po svoje. Ali se bo veselil, ali bo zganjal depresijo. Lahko ga tvoja energija potegne ven iz melanhonije, lahko ga še bolj dotolče.

Jaz pa menim, da nikoli ni prepozno za spremembo, še zadnji dan življenja ne. Si je pač potrebno na novo zastaviti cilje in popraviti, kar se da. Toliko je pregovorov in verzov o preteklosti, da jo je prav pustiti za sabo in jaz se strinjam  s tem. Najlažje je, da se smilimo sami sebi.

Težje pa je, da se določenih ljudem opravičimo, prosimo za novo priložnost in popravljamo napake. Vsaj poskušamo lahko. Če smo aktivni ali še bolje proaktivni se stvari spreminjajo. AVtorica, zato to, da te bremeni izkoristi tako, da spremeniš stvari, ne da se valjaš v samopomilovanju in obžalovanju.

najdi me na fb: denis dena in ti bom pomagal pri situaciji, kolikor je v mojih moceh.

lp