moja mama ali je dementna

Vaša mama je čisto o.k. ženska. Brez zamere ali ste vi dementna, ker vsak dan pozabljate, da vas nekdo jezi v taki meri, da ga ne marate več vi pa še kar vztrajate. Ja sigurno so razmere težke povsod v Sloveniji samo, ker pravite kako ste boga vaša mama pa zmaj mislim, da bi čisto lahko odšli in naredili svojo hišo ali kupili stanovanje. A to pa ne raje prenašate teror. Pa verjetno ima mama prav, da ji kradete samo ji ne boste priznali jo rajši po krivici obtožite, da je dementna. Fuj in fej otroci.[/quote]
Nauči se vikat! Ostalo pa – ubogi tvoji otroci. Ti si domišljaš, da se lahko znašaš nad njimi samo zato, ker si jim mama? Narobe – niso tebe prosili, da jih rodiš, pač pa si to storila v najboljšem primeru iz lastnega egoizma. Tega pa seveda pridno goniš dalje. Imaš pa v enem prav – takih pacientov se je treba izogniti, zato čim dlje stran od njih. Niso vredni sekirancije.

Očitno vsaj eden od otrok ni tekel od doma, še več, še pritepenko si je pripeljal nazaj domov.

Vaša mama je čisto o.k. ženska. Brez zamere ali ste vi dementna, ker vsak dan pozabljate, da vas nekdo jezi v taki meri, da ga ne marate več vi pa še kar vztrajate. Ja sigurno so razmere težke povsod v Sloveniji samo, ker pravite kako ste boga vaša mama pa zmaj mislim, da bi čisto lahko odšli in naredili svojo hišo ali kupili stanovanje. A to pa ne raje prenašate teror. Pa verjetno ima mama prav, da ji kradete samo ji ne boste priznali jo rajši po krivici obtožite, da je dementna. Fuj in fej otroci.[/quote]
Nauči se vikat! Ostalo pa – ubogi tvoji otroci. Ti si domišljaš, da se lahko znašaš nad njimi samo zato, ker si jim mama? Narobe – niso tebe prosili, da jih rodiš, pač pa si to storila v najboljšem primeru iz lastnega egoizma. Tega pa seveda pridno goniš dalje. Imaš pa v enem prav – takih pacientov se je treba izogniti, zato čim dlje stran od njih. Niso vredni sekirancije.[/quote]

nimam otrok samo ko se bere mon hočejo vsi otroci hiše, stanovanja, denar, varuške in tako naprej od svojih staršev ker, revčki ne znajo preživeti v današnjem svetu, ko pa jih tastari napizdijo pa bogi otroci kličejo vse vrste bolezni na svoje tastare ….samo da opravičujejo svojo nesposobnost in sovražijo vse okoli sebe, na svoje noge se pa nočejo postaviti. Seveda tastarim je bilo tako fletno petdeset let nazaj ne samo tastari so bili sposobni da so svojim otrokom dali vse od vrtca, šolanja, kruha, denarja, hiš, stanovanj, varušk otroci jih pa zaničujejo zato ker so v otroštvu tastari parkrkat reli mulc kako si naumen. Joj revčki otroci …………kakšne bedne, neumne izgovore iščejo samo zato, ker nočejo ZAČETI ŽIVETI.

Odseli se?

Vsi ki se zdirate na ubogo snaho in hčer, ki se ubadata z bolno, hudobno staro žensko: nimate pojma kakšno je tako življenje. Ni vredno imena! Obema trpinkama pa moram iz svojih izkušenj povedat – boljše ne bo. Kožo je treba imeti kot slon, biti gluh in slep, da to pretrpiš. K zdravniku takega človeka ne spraviš. Če ti po čudežu uspe, bo dobil tablete, ki jih itak ne bo jemal, ker on je zdrav. Bolni in nori so vsi drugi, z zdravniki vred. Ko demenca napreduje do te mere, da zdravniku lahko dokažeš, da je oseba že nevarna sebi in drugim, se kaj premakne, prej ne. V smeri, da človeku vzamejo opravilno sposobnost in jo spravijo v dom, na varovani oddelek. Toda demenca ni smrtna bolezen, še dolga leta je treba za starčka doplačevat oskrbnino, ki na teh oddelkih ni nizka.
Raje bi imela nepokretnega človeka na skrbi, ki bi bil vsaj malce razumen in dober, pa da ga 24/7 negujem, hranim in crkljam. Hudobija, nepredvidljivost, izpadi dementnih oseb pa ti izpijejo dušo. Da ne govorim, kako je fizično naporno takega človeka že obleči, umiti, nahraniti. Pa se ti po dveh urah truda in pregovarjanja, recimo, mirno podela sredi sobe na tepih, ali pa ti pljuva v obraz … Kdor tega ni dajal skozi, ne bo dojel, kako je to strašno. Dan za dnem, leto za letom!
Zato tisti, ki ne veste, kako je živeti v takšnem peklu, ne obsojajte. Kdor pa mora to prenašate in bo moral še, želim predvsem pogum in podporo najbližjih. Enkrat bo tudi tega konec, samo na to mislite.
Poljub in objem,

Ena ki ve

Nič ne veste. Vi lahko veste samo za svojo izkušnjo. Stari oče je imel tudi demenco zadnje dve leti se mu je stanje zelo poslabšalo…. vendar nikoli ni nobenega pljuval ali bil agresiven, kar je imel je imel privide in namesto v posteljo je spal na tleh…..no ko je začel spati na tleh so res potrdili demenco…. Najhujše je bilo zadnje dneve, ker se je telo nekontrolirano treslo. Tako da vsak z demenco še enkrat ni žleht, agresiven in itd…… in toliko mržnje kot jo imate vi do te bolezni je tudi čudno.

Nič ne veste. Vi lahko veste samo za svojo izkušnjo. Stari oče je imel tudi demenco zadnje dve leti se mu je stanje zelo poslabšalo…. vendar nikoli ni nobenega pljuval ali bil agresiven, kar je imel je imel privide in namesto v posteljo je spal na tleh…..no ko je začel spati na tleh so res potrdili demenco…. Najhujše je bilo zadnje dneve, ker se je telo nekontrolirano treslo. Tako da vsak z demenco še enkrat ni žleht, agresiven in itd…… in toliko mržnje kot jo imate vi do te bolezni je tudi čudno.[/quote]
Ti pa očitno tudi ne veš veliko o tem. Ja, so ljudje, ki so kljub demenci mirni. So pa tudi takšni, kjer pridejo njihove negativne lastnosti (ki so jih prej se imeli pod kontrolo) do izraza. Torej so hudobni, nasilni – verbalno in fizično. To pa je za vsakega svojca hudo naporno. Moja babica je bila na srečo med prvimi, druga sorodnica pa med drugimi. To je bil res pekel na zemlji. 🙁

ENA KI VE- hvala za tvoje sporočilo. Si tista, ki vidim , da razume te stvari.
Kdor tega ni doživljal, nima pojma.
Eni samo kvakajo, ja ful si bedna odseli se, kaj živiš v NJENI hiši- nimajo pojma.
Hiša v katero sem jaz prišla, še ni bila do konca zgrajena-midva z možem sva jo do konca naredila, na dvorišču je bilo blato, menjala sva okna, streho, mož ima doma firmo in delavnice, ki jih je sam naredil in in potem naj se odselim.
To ni tako enostavno. Ves denar 20 let vložiš v nekaj, potem pa Zakaj se pač ne odseliš ?

Hvala tistim, ki razumete in ne obsojate

Mogoče so ji vnuki kaj pokradli.

ne vem

Ja, kaže znake demence. Sploh tiste krive obtožbe o stikanju in krajah ter zmerjanje; precej značilni izpadi demence. Treba je vedeti, da nimajo vsi dementni enakih znakov, nekateri so mirni, drugi nasprotno, z nekaterimi se da normalno pogovarjati, z drugimi ne. Včasih se zgodi, da ne spoznajo svojcev, v napredovanih oblikah dostikrat obtožujejo svojce, da jim kradejo, skrivajo stvari. Najtežje pa je svojcem takrat, ko jih zmerjajo in to z najhujšimi imeni in kletvicami, tudi takšnimi, ki jih do takrat še nikoli v življenju niso izustili. Za svojece je zelo težko razumeti, da iz njih govori bolezen in se tega sploh ne zavedajo, težko si je zmerljivke ne vzeti k srcu in zaradi tega trpeti.
Žal se situacija z vašo mamo ne bo izboljšala, dementen človek ne more ozdraveti ali regredirati v prenjšnje stanje. Z zdravili se lahko trenutno stanje kvečjemu obdrži, največkrat pa bolnik kljub zdravilom počasi zdrsne v vedno težjo demenco. Vaša mama naj gre čimprej k zdravniku in začne jemati zdravila, to bo za nekaj časa olajšalo življenje njej in vam. Pripravite pa se na vedno slabše stanje.

Enako je z mojo mamo. Ima skoraj 90 let. Pred kratkim je prišla iz toplic in nas je po s pisku obdolžila da smo ji zamenjali ključavnico pri sobnih vratih. Živi sama, v bližini je moj sin, ki po potrebi skrbi zanjo. Ko ji je rekel da on ni nič menjal, je rekla da sem jaz (njena edina hči). Včasi ji kdo kaj “skrije”, otroci ji kradejo kemične svinčnike in še pa še… Ob enem je pa še dokaj prisebna, zase v celoti poskrbi sama, celo vozi avto še…Že leta kupuje zdravila za spomin. Se pravi da se zaveda da pozablja. Težko se je s tem sprijazniti, ker drugače deluje še prisebna.

Hudo je.

Naj povem svojo izkušnjo: moja mama je bila zlata mama – topla, razumevajoča, strpna,… Velikokrat sem rekla, da svoje mame ne zamenjam za nič na svetu. Živela je z mojo družino, v hiši. Ko je postala okornejša, pozabljiva, potrebna pomoči – smo ji vsi z veseljem pomagali inustregli kadar se je dalo. Pri pojavu demence je bilo še nekaj časa vzdržno – smo ji pač preusmerili misli, speljali pogovor na druge stvari. Žal, bolezen je napredovala do mere, ko je postala nepokretna, ni nadzorovala blata in urina… KEr vsi hodimo v slużbo, smo jo dali v dom – pred mesecem dni. Bilo je grozno – imela sem občutek, da sem pustila mamo na cedilu kljub vedenju, da bo tam za njo preskbljeno. Danes pravim – moja mama ni več tista moja prava mama. Ko pridemo na obisk je depresivna, je nic ne zanima, drugič je sitna in zmerja vse naokoli, tretjič toži, da jo zapirajo v kletko, da se ne more rešiti in zbežati, čeprav okrog nje streljajo,… Hudo je, ko jo vidim tako, vendar se tolažim, da je v najboljših rokah – ima nego, ki je doma ne morem nudit, je zanjo v zdravstvenem smislu poskrbljeno – ima namreč levkemijo in je sladkornica, upam pa, da jo občasno, ko ima svetle trenutke, vsaj malo razveselimo. Težko je, vendar jemljem to realno- zanjo je sedaj, ko živi v svojem svetu, najbolj pomembno, da je sita, da je na toplem in da ima oskrbo. To, da nas zmerja, da kriči, se nas ne spomni – to je bolezen, to ni mama. Pa kljub temu – ko jo pogledam se spomnim lepih dni in trenutkov. Hvala, če kdo to bere – tudi besede, ki jih zapišeš prinašajo majhno olajšanje. Andreja