Moja in njen bivši
Saj to me pri njej res najbolj moti. Že takrat, ko mi je vrnila, ter nato še enkrat ponovila to napako – afera z istim moškim, ni gojila kaj posebej kakšnega sočutja do vsega dogajanja. Ali pa do mene. Si je pa danes zaželela tudi komunicirati z mano, na enak način, kot je v komunikaciji s tem njenim bivšim. Po mailu. Priznam pa, da sem ji zelo težil glede telefona in povabila na sprehod. Prav razjezil sem se, da se ne grem tega sranja in konec. Zato me je nadrla, češ, nisem povedala, ker itak nič ne skrivam.
Z jezo naj bi dosegel, da bi te imela rada, da bi si želela bit s tabo?
Kdo bi maral takega (jeznega) človeka ob sebi?
Zakaj ji govoriš kaj naj ona počne, da bi jo ti imel rad? Misliš, da sama tega ne ve?
Zakaj raje ne govoriš o lastnih občutkih, ki jih doživljaš ob vsem tem?
Ko te nekdo prevara, ne gojiš več sočutja. Odnos se da zakrpati in popraviti, ampak “vklopiti” gumb za sočutje je težje, ker vsako svoje dejanje (potencialno napako) opravičiš s spominom na tisto prevaro.
Vrnila ti je zato, ker s svojo prevaro si uničil njeno predstavo o zvestobi v odnosu. Predstave ni bilo več, zato ni bilo več ničesar, kar bi jo zadržalo pred (njeno) prevaro. Po domače povedano – ji je vse dol padlo …
Ko sta zakrpala odnos, se predstava ni obnovila. Razbita vaza je še vedno razbita, čeprav koščke zlepiš skupaj. Zato tudi zdaj nima “sočutja” ali “moralnega imperativa”, da te ne vara (saj te je/sta se že, ta prag sta že prestopila, ne obstaja več). To, kar jo zdaj lahko zadržuje, je lahko.le to, da ceni vajin odnos in si ga želi ohraniti. Pa še to je vprašljivo, ker če se po vseh teh prevarah nista ločila, bi jaz (morda malce preračunljivo) mislila, da ga ni vraga, da se bosta prav zaradi naslednje :). Prevara je doživela inflacijo, in ni več toliko vredna (razdiralna) za odnos
Morda pa se pri vsem skupaj motim…
Saj žena ni nič boljša. Da nekoga prevaraš zato, da se mu maščuješ, je le izgovor. Če bi imela moralne zadržke ter obsojala prevaro, potem ne bi sama varala, ampak prekinila vezo, ko je bila prevarana.
Zato ne vidim smisla debatirat ali prelagat odgovornosti glede krivde, ker sta oba bolj ali manj ista.
Res je. Če te nekdo užali in ti njega užališ nazaj (na kakršenkoli način pač), si storil isto, ko prva oseba. Tudi ona je imela “dober” razlog, da je prva užalila. Našla ga je pa v drugi osebi, kar je pogosto neodgovorno.
On je prevaral prvi, ker doma ni dobil “nečesa”, kar je pričakoval. Samo žena gotovo ni kriva, da on tega ni dobil. Če je, potem naj gre od nje ali pa naj bo zadovoljen s tem, kar ima. S prevaro pa je krivdo hočeš nočeš zvalil na njo, tudi če se je potem pokesal. Prevara se ne zgodi sama od sebe, ampak je potrebno vsaj nekaj načrtovanja in še vsaj nekaj, kar bomo z njo v sebi “zapolnili”.
Ni bil moj namen, da bi komurkoli dodeljevala krivdo. Na splošno se nikoli ne ukvarjam s tem, kdo je kriv, ker to ni bistvo. Bistvo je situacija, ki je zaradi določenih dejanj nastala.
Želela sem le izpostaviti, da se je s prevaro odnos predrugačil. In da zdaj v tem odnosu veljajo drugačna pravila. In da je pač to treba vzeti v poštev, ko se interpretira odzive in reakcije partnerja. Preteklost se lahko predebatira, sprejme in oprosti. Pozabi se je ne. In ta zgodovinski spomin postane integriran del (novega) odnosa.
Vem, da to ni bil tvoj namen komu dodeljevati krivde. Hotel sem povedati, da avtor in njegova partnerka drug drugega obtožujeta za stvari, ki jih sama počneta.
Je pa to res, da se preteklost nikoli ne pozabi in je v ozadju vedno nek grenak priokus, ki preprečuje, da bi še bili sposobni partnerju v popolnosti zaupati.
O tem bi se dalo marsikaj povedat. Kar nekdo vidi kot prevaro, je mogoče pri drugemu samo avtomatična reakcija na dejanje drugega.
Biti pripravljen poslušati tudi drugo stran, poskušati pogledati stvari z distance, razmislit,i lahko vodi z velikimi koraki k boljšemu življenju.
V medsebojnih odnosih je molk, zamera najslabša možna pot. Kajti eden sam ne pozna, ne razume “absolutne” resnice in dokopati se do podobnega zaključka, kjer se vidita obe strani, je zmaga. Samo resnica nas osvobaja.
Z eno tako zmago lahko razrešimo marsikaj, kar leži skritega v nas, v naši podzavesti in nas na nek način določa. Kajti pri človeku zaznamo/začutimo/ kaj nosi v sebi, to je v bistvu njegova energija, ki jo oddaja. lahko je nekdo še tako dober igralec in želi igrati nek značaj/ neko osebo, mu to ne more uspeti. Izda ga nezavedno njegova notranjost. Okolica začuti, da nedko ni to, za kar se izdaja.
Vzroki za igro so lahko različni. Velikokrat je to, pokazati se v boljši luči, ker si želiš biti sprejet. Velikokrat pa želimo na tak način prikriti svoje slabosti, grehe, ki se jim ne želimo odpovedati, ampak želimo, da ostane to res samo naša skrivnost.
Vse to pa se na nek način izžareva skozi nas in nas določa.
Kdor je bolj senzibilen, to bolj zazna.
treba je zbrati pogum in konkretno povedati, kaj je nekoga prizadelo, kaj smatra za prevaro.
velikokrat je to težko, ker se na en način človek razgali in prizna, daga je nekaj vznemirilo/ razžalostilo/prizadelo. To pa ni ravno v skadu s “svetom”, kjer moraš pokazat, da si neranjiv, močan, nadčlovek.
Se strinjam. Problem nastane, če verjameš v svet, kjer se tega ne dela. Kaj lahko storiš? Vztrajaš v tem še naprej (če ti dovolj ugaja) ali pa poskusiš nekaj novega in na podlagi izkušnje, ki jo doživiš, spremeniš svoje prepričanje glede tega sveta. Lahko pa najprej spremeniš prepričanje (skozi teorijo ali pa izkušnjo drugega, kar je eno in isto) in šele nato temu primerno deluješ tudi v praksi. Pravila ni.
Se strinjam. Problem nastane, če verjameš v svet, kjer se tega ne dela. Kaj lahko storiš? Vztrajaš v tem še naprej (če ti dovolj ugaja) ali pa poskusiš nekaj novega in na podlagi izkušnje, ki jo doživiš, spremeniš svoje prepričanje glede tega sveta. Lahko pa najprej spremeniš prepričanje (skozi teorijo ali pa izkušnjo drugega, kar je eno in isto) in šele nato temu primerno deluješ tudi v praksi. Pravila ni.[/quote]
ker se bojimo sprememb, vztrajamo na starih poteh, dokler se v našem življenju ne zgodi nekaj tako tektonskega, da enostavno ne moremo več taktizirat in se zlomimo. To pa je ponavadi nov začetek, na novih temeljih.
Mislim, da bo vse OK, kolikor vidim. Vprašal sem jo, kako bi odreagirala, če bi si jaz dopisoval z bivšo v najlepših letih, sveže samsko, brez otrok, ki bi me vabila na sprehod in mi puščala svojo telefonsko številko. Izgovarjala se je, da ji ni všeč, da sem smešen, ker mislim, da ji je tip privlačen, ..itd. Upam, da bo to komunikacijo zmanjšala in da ne bo šlo vse skupaj na nekakšen višji nivo.
Forum je zaprt za komentiranje.