Moja 140kg sodelavka
ne obračaj besed. ti dobro veš v čem je problem. zakaj obračaš besede, da bi zmagala v nekem pogovoru, kjer edino ti tekmuješ? zakaj to počneš? če se gremo ameriko, pol naj debelajsi plačujejo več zavarovanja in vse dražje. tako pač je. vidiš da ni druge opcije. ne gre se komu brisat rit za koliko denarja. gre se, kaj je lažje. ni problem sam ov negi sami. problem je v transportu, poškodbah, zdravljenju, vse je full oteženo. zato ker je nihče ni prislil v zdravljenje. prislilit jo je treba.
da te še malo pogrejem. ja za moškega je tudi nagnusno. ampak za moškega gre veliko več skozi. moški lahko ima 20 kg preveč pa bo kriza ampak to ne pomeni da ni fizično močan. ok ni atlet , ni fotomodel je pa lahk ok. se strinjaš. zenska, žal draga priadnica ženskega spola, žal to ne gre. za žensko je 5kg preveč kot za moškega 15. pa to govoriva o maščobi. ja? da zdaj ne bo nastala debata o vsem drugem. ta zenska, se ne bo nikoli resila. zlomila se bo in bo naredila samomor. jaz vse znam, vse vem kako, to resit. pa je tezko. še posebej brez posledic na prehitri način. kaj šele ona. kaj šele ona !!! ko nič ne zna, nič ne ve, nima volje. jaz mam nadpovprečno voljo, red, disciplino, zeljo, znanje. ona nima nič. to je vozovnica v samomor.
Se zelo strinjam in nisem debela, da bi njih zagovarjala. Se pa zavedam, da ima veliko debelih ljudi čustvene probleme, ki jih “rešujejo” s prenažiranjem. Tako, da se tudi meni smilijo.
Enako sem mnenja, da o alkoholikih nič. Imaš ogromno ljudi, ki vsak dan pijejo, a se okolici zdi to normalno, pa se nihče ne zgraža, čeprav tudi spadajo v določeno kategorijo alkoholizma, čeprav niso koma pijani.
Glede sodelavke je tako, da bo to začaran krog. Bolj je, bolj je težka, posledično se manj giblje, jo kaj boli in se še bolj redi. In ti vidiš samo to, kako je lena, si nalašč vse uštima tako, da se čim manj giblje, a v resnici je njena gibljivost in sploh volja do gibanja zaradi vedno večje teže (in let) vedno manjša.
Ti povem jaz kako je s takimi ljudmi, ko ostarijo iz prve roke. Imam očeta, lahko rečem imela sem ga, ker vsak čas čakamo, da nam iz bolnice sporočijo, da ga več ni, in to zaradi debelosti! Moj oče si je pridelal nekje 150 kg, ima 72 let, gene pa take, da če bi se pazil, bi jih dočakal 100!
Taki ljudje se na stara leta nehajo premikat popolnoma, naredijo le še tisto kar jim je nujno, torej obisk WC-ja. Noge in sklepi jim začnejo pešat, dobijo ulkuse po nogah, ožilje tudi peša ampak oni so preveč egoistični, da bi nehali jest in pomislili na tiste, ki jih imajo radi in trpijo, ko gledajo kako se s prenajedanjem uničujejo. Začne jih bolet hrbet, pride do vnetij sklepov, popuščat začne srce, do družinskih članov se obnašajo kot da so njihov daljinec za vse kar sami več ne zmorejo. V končni fazi pa se jim kot pri mojem očetu razvije tako vnetje v hrbtu, da dobijo sepso, iz katere se čudežno izližejo in potem postanejo popolnoma nepokretni, ker zdravljenje pač traja, dobijo preželanine na hrbtu in telesu, tudi obrazu. To si žive rane na telesu, ki bolijo kot svinja, da se jim od bolečine blede in jim zaradi teže niti dekubitus blazina ne pomaga. V bolnici so potrebni 4 medicinski delavci, da to mrtvo težo obračajo, seveda tega ne delajo redno, ker jih utrudi. In na koncu zaradi debelosti tak človek umira v takih mukah, da mu želiš, čeprav je tvoj, da se čimprej reši.
Jezna sem na očeta, jezna, ker je imel hrano raje kot vse nas in ker že en mesec zaradi njega vsi trpimo, najbolj pa najbrž on sam. Kar pokažite ta odgovor svoji egoistični in samouničevalni sodelavki, upam, da nima otrok in družine, ker če ji ni mar za svojce, se bo morda zamislila v kake bolečine bo spravila sebe s tem početjem.
Podajva si roke. Moja tašča 62 let praktično pol leta nepokretna zaradi bolečin v kolenih. Na operacijo ne more, ker je pretvegano. Noge in prste na nogah ima že temno vijolične, samo čakam, da se nekaj zgodi, da ji začnejo rezat stran. Zelo mora pazit, da si ne popraska nog, ker se ji takoj odprejo infecirajo in se stvar ne ustavi.
Sedaj načrtuje klančino v hišo in parking pred teraso. Da bo ja parkirala tik pred balkonskimi vrati in doma direkt na kavč. Če bi morala it na glavni vhod je to že 5 korakov preveč. Klančina namesto stopnic? Ja ker planira slej kot prej bit na vozičku. Ne vem sicer kdo jo bo zdigoval v in iz vozička.
Da bi se odpovedala kakšnemu grižljaju? Ni šans.
Tast ni nič boljši. Doma živi še en sin s partnerico in otroci. Si so močno oversize.
Mojega jaz baje stradam, ker ima ubogi revež samo 110kg in izgleda cel shiran.
Otrok tja ne puščam rada samih, sploh ne na kakšne počitnice, ker pomlatijo vsega boga pol jim je še pa tri dni slabo.
No saj o tem govorim, da ni bistvo za koliko € nekdo briše rit. Ampak ti si prav to izpostavil. Zato pa sem napisala, da si zgrešil bistvo. Težava je nekje povsem drugje, tam, kjer ti praviš da je. Moraš pa razumeti, da je razlika med boleznimi, ki so nastale zaradi debelosti in debelostjo, ki je nastala zaradi bolezni. Ko bolezen človeku prepreči gibanje, se kg kljub normalni prehrani in primernim porcijam hitro naberejo, sploh pri starih ljudeh, ko je prebava že taka kot je in mišična masa že tako ali tako slaba. Ko se jihbše nafila z raznimi zdravili, je to samo še pika na i. Prvi primer prekomerne telesne teže in posledično tudi težave bi lahko preprečili. Ta drugi pa mnogo težje.
Zdaj me pa popljuvajte kolikor želite, če se boste zato boljše počutili. Bom brutalno iskrena. Sama imam malo pod 120 kg. V življenju sem bila od dveh različnih ljudi spolno zlorabljena, nato maltretirana iz strani sosolcev (bila sem lepa punca – vendar vedno čudaška zaradi stvari, ki so se dogajale). Potem pa so me začeli nadlegovati očetje fantov, pa starejši prijatelji, konstantno same ogabne stvari. Da je bilo še huje, sem na koncu pristala še v zvezi, kjer me je tip maltretiral zaradi teže, poniževal (kar mi je pasalo-samo potrditev lastne nevrednosti, ki jo obcutis od majhnega, da si res nepomemben in te noben nima rad). Pa sem shujsala pa se zredila, konstantno tako. Zdaj mi ne rata vec shujsat. Hrana mi je kot tolazba, ne morem si pomagati. Pa lahko cel dan ne jem, ampak tist en obrok… kolikokrat sem se poskusila ustaviti, ampak ne morem razloziti zadovoljstva ob hrani. Pa nisem tko kot pravihi gor, da debeli zrejo, jaz samo rada dobro jem. Na dopustu s prijatelji jemo enako, enostavno imam rada dobro hrano. Vedno je nek vzrok, da sam sebe naziras s katerokoli slabo stvarjo. Nikoli ne bom imela normalnega seksa, nikoli. Nikoli ne bom res obcutila, da me ima kdo rad iskreno, ker me nobeden v zivljenju ni zascitil, ko mi je bilo hudo pa sem klicala na pomoč. Kako naj to povem svoji družini, svojemu možu… vrtim se v zacaranem krogu, sla bi na terapiji pa nocem govoriti o svojih zlorabah, ker me je sram pa nisem nic kriva.
Res vam polagam na srce, debelost ni crno bela, za njo se skriva veliko psihicnih tezav…dvomim, da ima kdo od debelih poslihtani v glavi.
ZA AVTORICO
Nihče noče biti grd, debel, pritlikav, preklast, anoreksičen, mozoljast, pohabljen, invalid, duševni bolnik….
Očitno ti nisi nič od tega in spadaš med “gospe popolne”. Blagor tebi in upam, da to ostaneš vse do svoje smrti.
Pazi pa, da ne zdrsneš samo eno stopničko dol, da se ti bo/ne glede a ti to hočeš ali ne/ spremenilo delovanje hormonov, da doživiš en velik duševni šok in telo začne spreminjat svoje oziroma tvoje navade in to brez tvoje vednosti, kaj šele, da bi te prosilo za dovoljenje, da ti zdravnica zaradi bog ve takere druge bolezni predpiše zdravila z bog ve kakimi stranskimi učinki. Ženske se zredimo tudi po porodu, ob menopavzi in ko se enkrat malo bolj zrediš, ni šans, da prideš na zeleno vejo/ja je, ampak moraš potem živeti kot robot. To je isto, kot če na TR dosežeš dno limita. Da ga popraviš vsaj na nulo, moraš spremeniti vse običajne navade in živeti kot slepec. V trgovino greš samo po mleko, kruh in še kaj nujnega. Odpadejo razni šopingi, tudi, če nekaj nujno rabiš za gospodinjstvo ali popravilo hiše. Vse narediš, da prideš na gor, ampak a ni hudič, da ko ti to že skoraj uspe; pa evo, ti crkne pralni stroj, hladilnik ali kaj podobnega, pa spet izprazniš ves budžet. In tu bi spet nekdo bil pameten pa začel….ja pa sej tolk moraš imet pa prišparano za nujne primere, že prej moraš mislit na tole…pa ne moreš, ob nizkih dohodkih, ko se višajo cene samo v štacunah, tvoj prihodek pa ostaja enak, ga ni čarovnika, ki bi mu to uspelo.
Glede na printer;
To morate v pisarni uredit z nadrejenimi, kje bo printer za vse najbolj pošteno dosegljiv, če ne si kupi svojega za cca 40 e in si ga priključi na svoj službeni comp.
Glede operacije želodca, pa poznam vsaj 2 primera, kjer so to izvedli bolj ali manj neuspešno, eden moški se je začel redit nazaj, trenutno ne vem kako je z njim. Pri eni znanki se ji je pa hrana vračala nazaj, ker je imela premalo prostora, da se prebavi, kljub temu, da je jedla po predpisih ali še manj.
ZA OSTALE
predvsem za tistega gospoda na prvi strani, ki za svojo ženo teka z vago in ji odmerja vsak centimeter kakršne koli hrane; jaz bi tebe/takega prasca pustila takoj, ko bi začel tole jemat v svoje roke kot praviš. Kako mora ena baba trpet tak dedčevski apsolutizem in nadutost. Pa da bi rodila pet otrok, bi rajši živela sama, kot s takim tipom. Tebi dragi pofukel prepotenten pa svetujem, da greš v prvo trgovino z oblačili in iz izložbe snameš oblečeno ali nago lutko in si jo zatakneš na svojega tiča, kar boš verjetno čisto komot zmogel prenašat, ker tista pupa nima nobene lastne teže. Zate je to edina rešitev
No, tričetrt odgovorov nisem niti prebrala ker so itak vsi isti. Da odgovorim le na najbolj zastavljeno vprašanje. Kako je lahko dovolila, da se je tako zredila? (zanjo specifično ne vem, lahko pa povem zame)
Kot otrok sem bila labelirana kot “malo močnejša”. Nič posebnega. Malce več kg kot povprečen otrok. Zakaj? Ko smo jedli je bilo nujno da pojem vse s krožnika. VSE. Od enega 7 leta sem imela porcije enake kot mama (oče še več). Nenormalne porcije me tako spremljajo že celo zivljenje.
Do poznih najstniških let sem bila rahlo močnejša (cca 5 do 10kg več kot bi po BMI morala imeti. Nič hujšega). Potem sem zanosila, družina se mi je odpovedala, tako rekoč čez noč sem izgubila ljudi, ki sem jih imela najraje. Padla sem v depresijo. Hudo. Med nosečnostjo sem pridobivala na teži. Najprej popolnoma normalno, kot se spodobi nekje do 4 meseca. Potem me je obiskala mama. To me je pahnil v izjemno hudo obdobje nenehnega klicarjenja in zmerjanja po telefonu, da sem si uničila življenje, da sem postala debela svinja (ker je rasel trebuh), da sem nehote padla v krog poskusov samomora (3 med nosečnostjo, rešil me je vsakič mož, čudovit človek, ki mi se vedno stoji ob strani) in tolažb s hrano. V zadnjih 5 mesecih nosečnosti sem pridobila nekje med 50 in 60kg. Nisem imela pojma kaj se dogaja z mano. Psiha je huda reč, vidiš kaj se dogaja a si popolnoma nemočen. In zdravi osebi je to težko razložiti. Ker ne razumejo.
Po koncu nosečnosti sem poskušala izgubiti kilograme. Celih 15 sem, a ostalo jih je še cca 40 do 50. Kako mi bo uspelo, ne vem. Kolesarim, jem neprocesirano hrano, kontroliramo kalorije (trenutno imam cca 1600 do 1800kcal na dan), pa nikakor ne gre nikamor. 🤷♀️ Začenjajo se zdravstvene težave, ki jih s težavo rešujem in imajo začetke še v mojem pred nosečniškem in nosečniškem obdobju.
Point je, težko je soditi ker ne veš kaj se dogaja v ozadju. Moji bližnji (z izjemo moža) nikoli niso vedeli da sem imela takšne težave. Vedno sem bila in vedno bom socialni klovn. Pokam vice (tudi na svoj račun) in ljudje nikoli ne po sumijo da trpim in mi je težko. Tako da tudi vi ne morete vedeti kako trpi (ali pa ne) vaša sodelavka.
Za dvigovanje se dobi od zdravstva dvigalka, če pristane na vozičku. Od moje babice sestra je imela moža, ki ga je zaradi takih stvari zalila maščoba in je umrl. Zaradi negibanja se tvega osteoporoza in še marsikatera druga bolezen, potem pa je tu še prenajedanje in nezdrava prehrana, kar je katastrofa za zdravje. Sicer je to njena stvar, vi ji lahko samo svetujete, ampak če ni pripravljena na sebi nič spremeniti je brezveze ji karkoli govorit, ker potem se bo ona počuti slabše in bo še bolj jedla za tolažbo. Mogoče predlagati eft tehniko, ker mogoče lahko kaj spremenijo, če bo hotela, ampak najprej si preberite kako stvar deluje in jo prepričajte, da gre iz drugega razloga na to tehniko ne zatadi hrane ali prenajedanja.
Kako to mislite, da jih ni? Jaz sem ze zamenjala par sluzb, kjer je povsod kaksna debela mislim prekomerno in res je debeli ljudje so tudi hudobni, jaz nikogar ne gledam zviska, ceprav imam sama top postavo, je pa res, da debeluhi takih ne prenesejo. So hudobni, vse jim je tezko, radi ti skodujejo, podtikajo, jezni na samega sebe, jaz imam zelo neprijetne izkusnje z njimi, kjer mi je ena konstantno skodovala in sem morala sluzbo zamenjat :(. Te cisto razumem, imas edino sreco, da ti ni nadrejena.
Bivša sodelavka je imela preko 150kg. Dokler je hodila v službo, je še nekako šlo. Potem je prišla penzija, ni se rabila več zjutraj vstat, uredit ter pripešačit tisti 1,5km do službe, ni imela več razloga zapuščat stanovanja. Hrano ji je nosil sin, ki je živel z njo. V enem letu jo je kap in je šla. Stara 62 let 🙁
Kako to mislite, da jih ni? Jaz sem ze zamenjala par sluzb, kjer je povsod kaksna debela mislim prekomerno in res je debeli ljudje so tudi hudobni, jaz nikogar ne gledam zviska, ceprav imam sama top postavo, je pa res, da debeluhi takih ne prenesejo. So hudobni, vse jim je tezko, radi ti skodujejo, podtikajo, jezni na samega sebe, jaz imam zelo neprijetne izkusnje z njimi, kjer mi je ena konstantno skodovala in sem morala sluzbo zamenjat :(. Te cisto razumem, imas edino sreco, da ti ni nadrejena.
[/quote]
Zaposlena sem bila v veliki firmi (svoj čas čez 1.000 zaposlenih) in če verjameš ali ne, morda sta bili v celi firmi dve ženski res debeli (cca 100 kg), večina nas je bila v mejah normale, ostale pa suhe. Tako da res ne vem, kje so vse te debeluške.
Najbrž je bilo tudi tako, da pri nas je bilo treba delat, migat, stalno pod stresom, imeli smo več upravnih stavb, stalno je bilo treba tekat iz ene pisarne v drugo, delati različna dela, tako da se sploh ni bilo časa se zredit.
To ni tvoj sram za nosit ampak tistih, ki so to počeli. Ne prevzemaj njihove krivde na svoja ramena. Dokler boš to počela, se boš dušila in oblačila v zaščitni plašč debelosti.
Kot otrok si nisi mogla pomagat, ko so te izdali ljudje ki naj bi te imeli radi.. sedaj kot odrasla pa si odgovorna in dolžna sama sebi pomagat. Korak po koraku; tudi možu povej.
Tudi mojo sodelavko je kap, takoj ko je šla v penzijo, pa je imela 170cm in 54kg. In migala. Kaj pa zdaj? Za kap je veliko vzrokov. Moji sodelavki se je naredil krvni strdek, tako da za kap ni nujno, da imaš zabasane žile z maščobo. Sicer je pri tvoji sodelavki veliko možnosti, da je šlo prav za to, ni pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Sam tako, za informacijo, preden boš spet komu navdušeno pripovedovala, kako se je nemarnica prenajedla maščobe in si ti vedela, da bo prej ali slej do tega prišlo.
Sozalje da si vse to morala preziveti vendar ce nicesar ne naredis da bo boljse tudi ne bo. obstajajo podporne skupine za zrtve zlorabe. enkrat bos morala namesto preziranja narest konkretni korak in se lotit stvari spominov in travm ki gnijejo v tebi. enkrat bo treba pospravt vse izgovore in zacet delat. bo grozno bo najprej hujse sele potem boljse. ampak s trudom se dalec pride. ne nasedaj lastnim lazem v svoji glavi in se spravi na terapijo ali skupine kjer bos videla da nisi osamljen primer. in to ti da moc. ce bos sedela za mizo in se cele dneve zgovarjala in ugotavljala kako krivicno zivljenje si imela bos na istem mestu se 30 let. enkrat treba prevzet vajeti v svoje roke in razumet da ja bilo je fucked up zivljenje ogromno stvari za katere nisi kriva pa se krivis in kaznujes s hrano. samo TI in nihce drug ga ima moc spremeniti. zacne se s tem da zacnes zdravit in cutit malo ranjeno bitje v sebi.
Forum je zaprt za komentiranje.